Naši predniki, še kot tlačani in najemniki, z zemljiško odvezo iz leta 1848 pa kot lastniki, so skozi stoletja trdega dela in odrekanja ustvarjali podobo današnje kulturne slovenske kmetijske krajine, katero želimo prebivalci podeželja s svojim delom in bivanjem ohranjati in varovati pred propadom. Naraščanje števila in širjenje zveri je za podeželje grožnja, da se ta slovenska naravna in kulturna dediščina spremeni v podobo divjine izpred nekaj stoletij, tako kot so gozdovi po drugi svetovni vojni prerasli desetine kočevskih vasi.
Kmetovanje je na območjih z omejenimi možnostmi za kmetovanje že samo po sebi velik izziv. Pokol domačih živali je zato ne toliko materialni, kot je motivacijski in psihološki udarec za kmeta, veliko jih obupa in preneha. Noben kmet ne redi in ne bo redil domačih živali za hrano volkovom ali za povračilo škod!
Prenekatere resolucije dajejo poseben poudarek razvoju podeželja in zdravi, lokalno pridelani hrani. Prav je tako, saj je s tem povezano zdravje naroda in velikimi stroški povezanimi z boleznimi, ki so posledica nezdrave, od drugod pripeljane industrijske hrane. Številne študije dokazujejo, da so produkti pašnih živali (meso, mlečni izdelki, jajca…) neprimerljivo bolj zdravi od produktov industrijske živinoreje. Ker je kmetovanje na območjih z omejenimi možnostmi za kmetovanje neposredno povezano s pašo, onemogočanje tradicionalnega načina paše neustavljivo vodi v prenehanje kmetovanja. Medtem, ko se za najbolj produktivna kmetijska zemljišča v ravnini vedno najde kupec ali najemnik in zemlja ostane obdelana, pa prenehanje kmetovanja na teh področjih vedno pomeni zaraščanje in izgubo kmetijske zemlje, ki jo v Sloveniji še kako primanjkuje, saj smo po njeni površini na prebivalca povsem na repu evropskih držav.
Slovenske avtohtone in tradicionalne pasme domačih živali so pod posebnim varstvom države (68. člen Zakona o živinoreji). Vse so se izoblikovale v kombinaciji s pašo. Onemogočanje paše vodi v njihovo izumrtje oz. izgubo njenih tradicionalnih lastnosti, dragocenih genskih virov in biotske raznovrstnosti. Izguba ekstenzivnih travnikov in pašnikov prav tako vodi v izgubo prenekaterih redkih rastlinskih in živalskih vrst ter s tem siromašenje biotske raznovrstnosti, s katero se v Sloveniji radi pohvalimo. Varovanje naravne in kulturne slovenske dediščine je dolžnost države, ki jo zahteva 73. člen Ustave RS.
Pretekle politike so podeželju in pridelavi hrane dajale prednost pred zvermi. Divjad in zveri na kmetovanje niso imeli bistvenega vpliva (Vir: Lov in lovci skozi čas, Romana Erhatič Širnik, LZS 2004). Izrazito enostranska pravna razlaga zaščite zveri, povezana z zlorabo karizmatične narave zveri samih in podprta z evropskim in slovenskim proračunskim denarjem, vodita v uničujoče gospodarske, demografske in socialne procese slovenskega podeželja, dolgoročno povezane z zmanjšanjem prehranske samooskrbe države in izgubo suverenosti. Politika ponovne naselitve zveri v kmetijski kulturni krajini je v neposrednem nasprotju s temeljnimi interesi slovenske družbe.
Z namnožitvijo zveri so podeželju kratene ustavne pravice enakosti, med drugim svoboda gibanja (32. člen Ustave RS), pravica do varnosti (34. člen Ustave RS), pravica do gospodarskega, kulturnega in socialnega napredka (71. člen Ustave RS). Po Zakonu o kmetijstvu je kršena pravica do opravljanja kmetijskih opravil (102. člen), priča smo neopravičenemu oviranju kmetovanja (103. člen). Iz primerov sosednjih držav vidimo, da sklicevanje protagonistov in zagovornikov zveri na bruseljsko birokracijo tudi ne vzdrži.
Podeželje je v preteklih letih izrazilo izrazit odklonilni odnos do zveri. Peticijo za zmanjšanje zveri je na rednih letnih zborih članstva, brez glasu proti, podprlo 54 nevladnih organizacij s področja kmetijstva. Ocena je, da preko članov družinskih kmetij za temi zahtevami stoji pol milijona ali četrtina Slovencev. Podobni sklepi so bili sprejeti na Svetu za živinorejo (posvetovalno telo ministra za kmetijstvo), v Državnem svetu, na javnih protestih in okroglih mizah. V znak protesta je bilo spontano ustanovljenih več civilnih iniciativ, ki se borijo za zaščito podeželja. S strani najvišjih predstavnikov oblasti, predsednika vlade, g. Šarca, ministrice za kmetijstvo, ga. Pivčeve in ministra za okolje, g. Zajca so bile javno izrečene in zapisane zaveze za izpolnitev zahtev podeželja, ki vključujejo tudi potrebne spremembe neustrezne zakonodaje.
Obdobje paše se zaključuje in bojimo se, da bo zimsko zatišje, ko bo večina živali v hlevih uspavalo odgovorne v iskanju rešitev. Prav kmalu bo pred vrati naslednja pašna sezona in rejci morajo vedeti ali bo paša varna in ali bodo živali sploh še obdržali.
Trenutno stanje reševanja ni optimistično. Ustanavljajo se širše in ožje skupine, pretežno sestavljene iz predstavnikov in nižjih državnih uradnikov, ki so politiko upravljanja z zvermi pripeljali do današnjega katastrofalnega stanja. V sodelovanje v teh skupinah se ne želi vključiti predstavnike podeželja, edine prave deležnike, ki trpijo posledice neodgovornega upravljanja z zvermi in imajo edini temeljno ustavno pravico odločati v kakšnem okolju želijo živeti! Vršijo se neformalni »tajni« sestanki ožjih interesnih skupin, zapisniki se ne delajo. Vse bolj imamo občutek, da tak način reševanja ne bo prinesel rešitev. Porajata se nam dve bistveni vprašanji: Ali nas politika zavaja in sprememb ne želi, oziroma ali sprememb ni sposobna izpeljati?
Podeželani zahtevamo, da so nov pravni red in strategije upravljanja z zvermi zgradijo na naslednjih štirih temeljnih kamnih:
- CONACIJA
V prilogi IV evropske habitatne direktive so navedene zveri, za katere morajo države članice vzpostaviti sistem strogega varstva na njihovem naravnem območju razširjenosti. Zgodovinsko izpričano je to območje JV Slovenije, kjer slovenska populacija predstavlja najbolj SZ del (štrcelj) dinarskih populacij zveri. To območje naj se opredeli kot osrednje območje. Upravljanje tega dela populacije na teritoriju Slovenije je nujno potrebno vzpostaviti skupaj s Hrvaško in ostalimi balkanskimi državami kot eno skupno povezano populacijo. Upravljanje naj temelji na trajnostnem principu z vzdrževanjem ustrezne številčnosti ter spolne in starostne strukture. V prid temu govorijo dejstva, da je to območje z največjimi sklenjenimi kompleksi gozdov, da je večina tako gozdnih kot kmetijskih zemljišč v državni lasti in da so upravljalci lovišč lovišča s posebnim namenom, ki so bila ustanovljena prav za te namene. Področje je redko naseljeno, značilna zanj so strnjena naselja, brez za divjad neprehodnih prometnic. Večina kmetov in kmetijskih podjetij predstavlja večje najemnike kmetijskih zemljišč v državni lasti, s površinami in številom GVŽ, neprimerljivimi s kmetijami v predalpskem in alpskem prostoru. Na takih kmetijah – farmah, je tehnično in ekonomsko bolj vzdržno vzpostaviti ustrezne načine varovanja pred zvermi. Seveda pa je kmetom potrebno vložke za varovanje in izpad dohodka ustrezno povrniti, bodisi z olajšavami v zakupnih pogodbah ali v odškodninskem sistemu in jih za »sobivanje« z zvermi dodatno stimulirati, da bo preostala kmetijska zemlja ostala obdelana. Za višanje družbene sprejemljivosti naj se prebivalce dodatno motivira s prihodki iz lovnega turizma, turističnimi produkti opazovanja zveri, ustanovitvijo regijskega naravnega parka ipd.
Okrog osrednjega območja naj se določi ožje robno območje, kjer se reprodukcija zveri ne dovoljuje, tolerira se izjemna prisotnost. Vsa ostala področja znotraj Slovenije morajo ostati prosta zveri, še posebno volka, reprodukcija se ne dovoljuje, izjemoma se tolerira občasen prehod posameznih neproblematičnih osebkov medveda. Reprodukcijska povezava populacij preko alpskega prostora je nesprejemljiva. Problem nepovezanih populacij in s tem problem parjenja v sorodstvu, se ob današnjem tehnološkem stanju znanosti lahko izvede s preselitvijo posameznih osebkov, tako kot je to praksa z osvežitvijo krvi v živinoreji, ali primer osvežitve krvi pri risu.
- ODŠKODNINSKI SISTEM
Po zakonodaji je lastnik odgovoren za škodo, ki jo njegova lastnina povzroči na tuji lastnini, kar izhaja tudi iz 26. člena Ustave RS. Lastnik domačih živali je kot dober gospodar dolžan poskrbeti, da njegova lastnina ne dela škode na tuji lastnini. Lastnik divjadi in zveri je država, v njenem imenu z njo upravlja vlada. Odgovornosti lastnika se država ne more izogniti, sicer bi za lastništvo veljala, ustavno sporna dvojna merila. Lastnik zveri mora prevzeti torej polno odgovornost, tako za preventivne stroške varovanja, kot za škodo, ki je posledica napadov zveri. Lastnika domačih živali, katerega proizvode kmetovanja (živina, pridelki…) bi obremenili s temi dodatnimi stroški, bi država postavila v podrejeni položaj nelojalne konkurence napram lastnikom, ki teh bremen nimajo (tako na nacionalni kot na mednarodni ravni – prost prehod blaga in storitev znotraj EU), kar prepoveduje 74. člen Ustave RS. Obligacijski zakonik zahteva, da se poleg materialne, povrne tudi nematerialna škoda. Zaradi pokola domačih živali so ogroženi ohranitveni in razvojni cilji kmetije, porušeni so rejski cilji, člani kmetije pa izpostavljeni duševnim bolečinam. Sistem mora biti učinkovit, oškodovanci pa morajo imeti vanj polno zaupanje.
- URAVNAVANJE ŠTEVILČNOSTI
Vsi preprečevalni ukrepi za zmanjšanje škod odpovedo, če je številčnost zveri prevelika (Vir: Lovec kot kmet in gozdar, Blaž Krže, LZS 1997). Utopične ideje o samoregulaciji zveri na evropski celini že stoletja ne delujejo več! Na primeru medveda in volka v Evropi lahko ugotovimo, da sicer majhna populacija, na robu obstoja, lahko zelo hitro, eksponentno, v dobrem desetletju, eksplodira v družbeno nesprejemljivo in neobvladljivo številčnost. Edini realni način uravnavanja številčnosti zveri je torej odvzem kot legalen odstrel, saj si verjetno ne želimo, da bi bili soočeni, z na podeželju še ne pozabljenimi metodami, še do nedavnega razširjenega uničevanja zveri. Populacije zveri naj se zmanjšajo na raven referenčnega leta sprejetja uredbe o habitatnih tipih (na primer 450 – 550 osebkov za medveda in do 5 tropov oz. do 30 volkov). Odstrel naj se povsod izvaja v skladu z etičnim kodeksom slovenskih lovcev, v osrednjem območju skladno z upravljavskimi načrti, v robnem območju z odvračalnimi načini lova, izven robnega območja pa brez omejitev za volka in brez omejitev za konfliktne osebke medveda.
- SPREMEMBA ZAKONODAJE IN VKLJUČENOST PRIZADETE JAVNOSTI
Zaradi kritičnega vpliva prisotnosti zveri na širše lokalno okolje, morajo ključne pravne in upravljavske dokumente obravnavati in potrjevati sveti lokalnih skupnosti na področjih osrednjega in robnega območja. Zakonodajo je potrebno bistveno poenostaviti, da bo pregledna in vsem razumljiva. Odločitev za odstrel konfliktnih osebkov mora biti sprejeta v enem dnevu, ko se zver še vrača na mesto pokola. Pojem »ponavljajoče« škode je za podeželje, še posebej za oškodovanca, nesprejemljiv! Pojem »resna škoda« (16. člen direktive) je potrebno obravnavati iz vidika oškodovanca!
Stanje zveri v ožjem delu zahodne Evrope je bilo v času sprejetja habitatne direktive v letu 1992 bistveno drugačno. Populacije zveri so v preteklih desetletjih v Evropski skupnosti današnjega obsega, predvsem zaradi neodgovornih in naivnih politik »vzhodnih« novo pristopnih držav, narasle za mnogokratnike tedanje številčnosti. Postali smo žrtve lastnega uspeha, kot se je slikovito izrazil eden od udeležencev na enem od posvetov. Država Slovenija mora odigrati aktivno vlogo v inštitucijah evropske skupnosti, da se stopnja varovanja zveri prilagodi dejanskemu stanju, oz. da se medveda in volka iz priloge IV habitatne direktive umakne, oz. ju prenese v prilogo V, da bo njihovo upravljanje (kot šakala) mogoče urediti po lovski zakonodaji.
November 2019 mag. Stanislav Bergant
Član strokovne delovne skupine imenovan od SKS
S sodelovanjem:
Sindikat kmetov Slovenije
Odbor za gozdarstvo pri KGZS
Zveza lastnikov gozdov Slovenije
Zveza društev ekoloških kmetov Slovenije
Zveza društev rejcev drobnice Slovenije
Civilna iniciativa Cerkno
Civilna iniciativa Aktivna Kočevska
Civilna iniciativa Bloke
Civilna iniciativa kmetov Postojna, Pivka in Ilirska Bistrica
Društvo Pobuda za odstranitev nevarnih zveri
Društvo rejcev drobnice Zgornjega Posočja
Civilna iniciativa za zaščito ljudi, domačih živali in okolja pred vdori divjih zveri
Občina Gorenja vas – Poljane
