Ni vsak konj deležen sreče,
da poganja ga stremljenje,
po uspehu koprnenje,
da motiv navzgor ga vleče.
Ko določi si svoj pravec,
ne stoji mu nič na poti,
konj le vrhu gre naproti,
takšne sorte je rjavec.
Konj rjavec se odloči,
»Če že vrha ne dosežem,
do vršička pa, prisežem,
ni je sile, ki me loči.«
Tam pod vrhkom bo proslava,
se ljudi kot Rusov trlo
in v objekt sakralni zrlo,
čakajoč, kdaj bo zabava.
Tam zavoljo ujetníkov,
ki končali so nesrečno
in našlí svoj mir za večno,
zbor bo ruskih konjenikov.
In rjavca bo naloga,
da vso stvar organizira,
konjski pratež skomandira,
takšna mu pripade vloga.
Ko začne se strmi vzpon,
glej, v sopari se poletni
trudi, muči konj povzpetni,
ne pomaga mu nagon.
Je rjavček natovorjen,
gostom nosi vso prtljago,
komaj briše potno srago,
ko v nosača je pretvorjen.
Dajo mu za zgled vojaka,
ki pripeljal bo medveda
in v kočiji z njim seveda
še najmanjšega rojaka.
To, da takšnim sme nositi,
naj rjavčku bode v čast,
čuti naj, kaj je oblast,
kdor ji blizu hoče biti.
Zdaj prijezdi slavni gost
namreč sam maršal Lavorov,
ki rjavčku vzor je vzorov,
vseh bremen maršal je prost.
»Hej, rjavček, si zadihan,
si preveč se otovoril?
Glej, da vse boš prav postóril,
in ne bodi zasopihan.«
Vodke malo mu ponudi,
ta pa konja še bolj žeja,
trhel kakor suha veja
se rjavec skoraj zgrudi.
Zdaj takole moleduje:
»Oj, Rasputin, čudodelec,
daj moči mi, prosim, vrelec,«
vzpon zdeluje ga vse huje.
Ujetníkov se spominja
izpred davnih stotih let,
od naporov pa pregret
ves slovanski svet preklinja.
Tik pod vrhom naš povzpetnik
na globoko zrak zajame
in za hip morda dojame,
kdo zdaj ruski je ujetnik.
