Oče Štefan, mati Marcelina,
je pisalo nekdaj v spričevalu,
onadva pa zrla v ogledalu
sta v podobo njega, torej sina.
Od takrat minila je stoletja
zdavnaj že najboljša polovica,
vendar sinček ni odrasel v strica,
zdi se kot ujetnik nam poletja.
Kot nekdo, ki v pozni še jeseni
najstniško, prav pubertetno skače,
ki z mladino trga kratke hlače,
v sanjah ki pred kamero se peni.
Zdaj spominja te na Marcelino,
mater sivo, staro, dolgolaso,
ki je preživela mnogo klaso,
ki ima za sabo let dolžino.
A podoba se z nečim ne sklada,
pobalinstvo in pa stara mati!
Kje so mogli takšnega pobrati,
ki vulgarno se okrog preklada?
Pravi, da ga polna je kultura,
iz rokava stresa vulgarizme,
sanja v prazno, ni nikjer karizme,
smešna le, uborna kreatura.
