Pod večer, ko Drava tone v mraku,
oglasi nedaleč se od brega,
ropota, kot da je konjska vprega,
dviga prah in silen smrad po zraku.
To stepalnik je proslule hiše,
pod večer, ko vse se že polega,
on brni, čez dva se sliši brega,
stepa in večernice nam piše.
Je stepalnik, plačan je za delo,
jasno to v anketah je razbrati,
ki ni moč nikomur jih prodati,
on pa stepa vedno bolj debelo.
Tolste nebuloze zgolj večerne,
stepel kremo zdaj bi za župana,
vzor menda mu sama je Ljubljana,
on pa misli, štepa da izvirne.
Stepa v fikciji in pa dejansko,
pod večer raznese se novica,
v kremo da nek čuden zvarek šprica,
krema da za torto bo župansko.
Je arzenik tokrat v kremo vtepel,
steklast prah, strupen, zelo nevaren,
naš stepalnik z njim je ves udaren,
na vso silo maso rad bi stepel.
Maso, ki bi slepo le sledila,
kar stepalnik zmeša v evforiji,
kar natepe v bolni domišljiji,
ko posluša šefov navodila.
Navodil drži se naš stepalnik,
vsak večer z arzenikom nabija,
vso verodostojnost s tem ubija,
vemo, česa redni je mešalnik.
