Piše: C. R.
Pri temi, ki jo naslavljam, naj začnem z motivom zanjo: to je nestrpnost do vernih katoličanov in nasploh kristjanov v Sloveniji (v nadaljevanju: kristjani). Razlogov za protikrščansko averzijo, ki smo ji priča v Sloveniji, je sicer več, toda poglavitni razlog je iskati v naši zgodovini ali indoktrinaciji, ki izhaja še iz prejšnjega režima, deloma pa tudi v izraziti sekularizaciji, ki se je zgodila na evropski celini.
Kristjani v primežu kulturnega marksizma
Že bežen pogled na politična in druga dogajanja v Evropi in drugod po svetu kaže, da smo vse bolj priča tako imenovanemu kulturnemu marksizmu oziroma prebujenski ali “woke” ideologiji. Njena temeljna značilnost je, da zanika zgodovino in vrednote, kot tudi, da želi naravne in druge danosti “postaviti na glavo in jih zamenjati z novimi, z vsemi sredstvi in za vsako ceno”. Sledi te ideologije je najti povsod, na vseh družbenih področjih: v politiki, kulturi, medijih, na družbenih omrežjih. Ena od posledic te ideologije je, da je vse, kar je do sedaj veljalo za napačno, postalo pravilno in sprejemljivo. Ljudje ne vedo več, kaj je prav in kaj narobe. Nesposobnost tega razločevanja je prepoznati tudi med Slovenci in žal tudi med kristjani. Če k prebujenski ideologiji dodamo še postkomunistične vzorce in ideje, ki v Sloveniji dobivajo ponovno veljavo, je jasno, da so (ali smo) kristjani soočeni z novimi izzivi.
Položaj kristjanov v slovenski družbi
Na formalni ali ustavno-pravni ravni uživajo kristjani vse pravice, v realnosti pa je slika precej drugačna. Kristjani so deležni nestrpnosti, podtikanj, podcenjevanja in tudi žalitev ter šikaniranj v vseh možnih oblikah: od tistih, ki prihajajo s strani politike, do tistih v javnosti in na družbenih omrežjih. Pojavi nestrpnosti in drugi omenjeni pojavi se resda ne dogajajo vsakodnevno, a dovolj pogosto za ugotovitev, da smo priča kristjanofobiji, ki jo druge evropske države ne poznajo. Vsa druge veroizpovedi in “newedgevska verovanja” se v Sloveniji bolj spoštujejo, kot je to v primeru krščanske in še posebej katoliške veroizpovedi. Da se krščanska vera v Sloveniji ne spoštuje, dokazujejo tudi različni članki in provokativni prispevki v medijih. Dovolj je omeniti provokativno sliko tednika Mladine s podgano v naročju brezjanske Marije pred leti in je jasno, s kakšnimi provokacijami se kristjani srečujejo. Provokacije in tudi primitivizem, ki si ga na račun kristjanov občasno privoščijo mediji, pa ni edini. Ta je navzoč tudi v priviligiranem in samozvanem delu civilne družbe, ki izkoristi vsako priložnost, da v imenu človekovih pravic ogroža pravice kristjanov v družbi. Nazorni primer tega je lanskoletni in povsem miroljubni Pohod za življenje (organizirali so ga kristjani v okviru Zavoda Živim), ki ga levičarski nevladniki oziroma aktivisti niso le preprečili, ampak so ga označili kot nazadnjaški shod proti splavu, njihovo sovražno ter skrajno vulgarno nastrojeni protishod pa prikazovali kot nekaj naprednega in sprejemljivega; ali pa primer, ko so levičarski aktivisti, s Teo Jarc na čelu, pred volitvami žugali duhovnikom pred nagovarjanjem vernikov glede volitev ter napovedali in na volilno nedeljo tudi uresničili nadzor pridig pri mašah. Tako navedeni, kot drugi primeri nestrpnosti, kažejo na to, da se želi kristjane izriniti iz družbe oziroma jih narediti drugorazredne državljane, kar je v demokraciji nesprejemljivo. To je nesprejemljivo še toliko bolj ob dejstvu, da so kristjani (kot skupnost verujočih) najštevilčnejši del civilne družbe v Sloveniji ter poklicani k varovanju krščanskih vrednot in končno tudi k njihovemu uveljavljanju v družbi.
Nekaj krivde, da se to dogaja, si lahko kristjani pripišejo tudi sebi ali njihovemu premalo aktivnemu delovanju v družbi. Znotraj Cerkve (v župnijah in v drugih cerkvenih strukturah) so kristjani precej aktivni, zunaj Cerkve – sploh, ko gre za politične teme in vprašanja – pa je njihova aktivnost precej manjša ali jo skorajda ni. Večja aktivnost kristjanov bi bila potrebna na vseh področjih, predvsem pa bi kristjani morali biti dejavnejši pri spremljanju dogajanj in dajanju pobud na političnem, medijskem ter šolskem področju. Primer kristjana, ki mu ni vseeno, kaj se v družbi dogaja in v ta namen tudi kaj stori, je Aleš Primc. Ta se je izkazal tako v referendumski kampanji proti sprejetju novele Družinskega zakonika leta 2012 in nato še pri naslednjih dveh referendumih o istem zakoniku, kot tudi s različnimi pobudami in političnimi akcijami za zaščito družine in otrok veš čas njegovega delovanja. Na nek način je Aleš Primc primer politično aktivnega kristjana, po katerem bi se morali kristjani zgledovati in ga posnemati pri prizadevanjih za varovanje pravic kristjanov v družbi. Če se kristjani želijo upreti prebujenskim in postkomunističnim idejam oziroma poskusom razvrednotenja krščanskih vrednot (kot so to vrednota družine in druge krščanske vrednote), ki jih vse bolj agresivno izvajajo levičarski in prebujenski aktivisti, je treba vsiljevanje njihovih idej – tako Aleš Primc v nedavnem intervjuju za tednik Demokracija – ustaviti in slednje pojasnil z besedami: “Dokler jih ne bomo ustavili, bodo samo še bolj radikalni in izmišljali si bodo še bolj nore stvari”. Tudi takšne, ki se je zgodila na volilno nedeljo, z njihovo navzočnostjo pri nedeljskih mašah. Če bi se denimo na omenjeno provokacijo kristjani množično odzvali, bi bil verjetno tudi izid na zadnjih parlamentarnih volitvah malce drugačen. Tej neodzivnosti kristjanov se je čudil tudi publicist in politični komentator dr. Bernard Nežmah, ki dejal, da je zaradi namere levičarskih aktivistov pričakoval množični revolt kristjanov, kar pa se ni zgodilo.
Od napačnega do pravilnega razumevanja 7. člena Ustave
Ena od tem, ki jo politiki levega levega pola pogosto odpirajo v javnosti, je tema ločenosti države in verskih skupnosti. V mislih imam seveda 7. člen slovenske Ustave, ki pravi: “Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno”. Kaj ta ustavni člen pomeni, je že večkrat pojasnilo Ustavno sodišče. Če nekako povzamem, citirani člen pomeni predvsem to, da se država ne sme vmešavati v urejanje zadev, ki so v pristojnosti katoliške Cerkve (namenoma sem uporabil izraz katoliška Cerkev in ne verska skupnost, kot je zapisano v ustavi, ker je predvsem katoliška Cerkev predmet razprav na tem področju) in obratno, da se tudi katoliška Cerkev (v nadaljevanju: Cerkev) ne sme vmešavati v izvirne pristojnosti in naloge države. Poleg tega ta člen ne pomeni, da je Cerkev ločena od države, ampak pomeni ločitev Cerkve in države. Gre namreč za ustavno določbo, ki ščiti Cerkev, da lahko neodvisno (od vsakokratne oblasti) opravlja svoje versko poslanstvo, njena moralna avtoriteta pa ne sme biti ogrožena in še manj zlorabljena s strani politike. S tem členom Ustava sledi civilizacijskemu idealu svobodnega sveta, ki po eni strani Cerkev in državo ločuje, po drugi strani pa Cerkvi omogoča svobodno delovanje, torej ji omogoča prav tisto, kar je v nedavnem intervjuju za tednik Mladino problematizirala nekdanja sodnica in sedanja predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič (iz stranke Svoboda). V omenjenem intervjuju je predsednica parlamenta namreč dejala, da so časi vpletanja Cerkve v pristojnosti države minili in da bo vrhu Cerkve, če bo treba, še enkrat razložila slovensko ustavo. Njen izpad nestrpnosti in “pametovanja”, kaj Cerkev sme in kaj ne, so simptomatični primer luknjičavega poznavanja ustavnih pravic verujočih (v našem primeru kristjanov), kot tudi dokaz, da sedanja oblast ločitev Cerkve in države ne vidi kot orodje za zagotavljanje svobode ter enakopravnosti vseh ljudi, ampak predvsem kot sredstvo za izločitev kristjanov iz družbe in iz političnega življenja. Povsem jasno je, da gre za nedemokratično in nesprejemljivo namero: ne le zato, ker Cerkev deluje znotraj Republike Slovenije (in ne zunaj nje), temveč tudi zato, ker bi uresničenje te namere pomenilo preprečitev Cerkvi, da izraža njeno mnenje o družbenih in političnih temah, ki jo neposredno zadevajo. Cerkev ima, tako kot vsi drugi deležniki v slovenski družbi, pravico, da aktivno sooblikuje družbo. Nenazadnje daje Cerkvi to pravico tudi sklenjeni sporazum med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo (Vatikanski sporazum). Prav tako imajo tudi kristjani – tako kot vsi drugi slovenski državljani – pravico in celo dolžnost, da javno izražajo svoja stališča in na različne načine prispevajo k oblikovanju ter razvoju družbe. Krščanska vera namreč ni samo zasebna stvar posameznega kristjana, ampak je tudi stvar krščanske skupnosti ter njenega delovanja za krščanske in splošno priznane vrednote “v dobro celotne družbe”.
Da so Cerkev oziroma kristjani kamen spotike za mnoge politike levega pola, dokazuje tudi to, da se slednji sprenevedajo pred dejstvom, da kristjanom pripadajo enake ustavne in zakonske pravice, kot vsem drugim segmentom civilne družbe. Njihovo sprenevedanje o pravicah kristjanov je nesprejemljivo še zlasti ob dejstvu, da uporabljajo povsem druga merila, ko gre za pravice nevladnih organizacij iz Metelkove, Inštitut 8. marec, ali pa za LGBTQI+ skupnost, ki jih imajo za merodajne organizacije civilne družbe. Na dvojnost obravnave civilne družbe je opozoril tudi nekdanji ustavni sodnik dr. Tone Jerovšek, ki je med drugim dejal, da tisto, kar je dovoljeno nekaterim civilnodružbenim organizacijam, je ravno tako (ali bi to vsaj moralo biti) dovoljeno tudi vsem drugim civilnodružbenim organizacijam, torej tudi Cerkvi oziroma kristjanom. Ker je temu nedvomno tako, ni nikakršnega razloga, da se kristjani ne bi aktivneje in pogumneje vključili v politična ter druga dogajanja v družbi. To velja še toliko bolj ob predpostavki, da je družbeno-politično delovanje kristjanov sestavni del krščanskega oznanjevanja. Seveda je ob vključevanju kristjanov v politična dogajanja potrebna trezna presoja o načinih vključevanja (kako in kje) in o tem, katere politične stranke so tiste, ki jih kaže tako na volitvah kot tudi sicer podpirati. Za kristjane so to (ali naj bi to vsaj bile) le stranke, ki se zavzemajo za krščanske vrednote oziroma stranke, ki zagovarjajo pravičnost, sodelovanje in spoštovanje drugih, in ne stranke, ki imajo v svojem programu totalitarne prvine, uzurpirajo demokratična načela ter izključujejo drugače misleče. To razločevanje je pomembno, saj je veliko kristjanov, ki se na volitvah ne odloča po lastnem preudarku, ampak naseda lažnim interpretacijam resničnosti, ki jih širijo postkomunistične stranke ali stranke “novih obrazov” in njim naklonjeni večinski mediji. Gre za dejstvo, nad katerim bi se morali kristjani zamisliti, posledično pa tudi korenito spremeniti svoje dosedanje ravnanje: po eni strani ne dovoliti, da so orodje postkomunističnih struktur in njihovih manipulacij, po drugi strani pa se postaviti na svoje noge in postati samozavestnejši pri izražanju svojih stališč, še zlasti tistih, ki zadevajo versko svobodo, spoštovanje človeškega življenja (od spočetja dalje), varovanje naravne družine in enakopravnost v družbi. Če bo namreč na naslednjih parlamentarnih volitvah ponovna zmagala “stranka” vzporedne države, za slednje ne bodo krivi ne večinski mediji in ne levičarski aktivisti, ampak predvsem neodgovorni kristjani.
Za zaključek še naslednja misel: Kdor ne pozna preteklosti, ne razume sedanjosti in ne zna gledati v prihodnost.
Robert Hlede
