Spoštovani člani SAZU!
Sem Frančiška Buttolo (Šmihel pod Nanosom, 1943-) administratorka v uredništvu Slovenskega biografskega leksikona(prim. Franca Buttolo, Vera, 2017, biografija z avtobibliografijo).
Zavedam se, na koga sem se obrnila, zavedam se, da me takšna moja odločitev lahko pahne celo v kako hiralnico ali norišnico, a kljub temu prosim, če je le mogoče, preberite to pismo (z naslovom Slovenske kontroverznosti) na začetku simpozija o pesniku Danetu Zajcu.
Glejte, že spet bodo zaprli gospoda Šiška, pa menda poleg njega še gospoda Zidarja, oba sta menda prevelika nacionalista, čeprav sta predvsem preprosto čuteča Slovenca.
Mar naša oblast potrebuje to zapiranje, da se v EU lahko hvali, kako vneto se borimo proti slovenskemu nacionaliznu in rasizmu? Za božjo voljo. Pa sovražni govor, npr. gospoda Zidarja z naše južne meje, zelo preprostega vaščana in njegove žene? Saj ti ljudje bi zaprli še Shakespeara. A gospod Masleša pa lahko govori, kar hoče, vse zanikajo, ker je vrhovni (ne pa vrhunski!) pravnik, vsaj bil je. Nihče ne more ničesar dokazati, kot ne more za Ivana Mačka – Matijo. Ti ljudje so še vedno na komunistični oblasti, le da v glavah svojih sinov in vnukov, velikokrat še slabših od njihovih prednikov, ti so vsaj hlinili, da ljubijo svojo domovino in pravičnost, tem, mladim, ta je odpadel š zadnji figov list. Žižka je en sam psihoanaltični (tajnoplicijski) cinizem. Njemu je več do enega samega dobrega filma, kot do svobodne domovine. Mislim, da smo pri nas sredi najhujšega globalističnega multikulturnega totalitarizma.
Mislim tudi, da bi se pesnik Dane Zajc strinjal s člankom, ki sem ga napisala, saj je imel smisel za razumevanje preprostih ljudi. Pravzaprav je moj članek posvečen njemu. Nekoč me je namreč zelo presenetil, ker mi je, ko sem ga prosila za nekaj podatkov, ki sem jih potrebovala za urejanje njegovega gesla za SBL, naenkrat rekel: “To je dobra pesem.” To se je nanašalo na mojo dolgo žalostinko Mati (Naši razgledi 1969), zaradi kater sem bila takrat že dve desetletji izključena iz boljše komunistične in nekomunistične družbe ljubljanskih dam, uspešnih, poštenih in v čast vsej tedanji Jugoslaviji. Družila sem se lahko samo še z ljudmi s skrajnega roba poštene jugoslovanske družbe, npr. s “špijonko” Angelo Vode, kot so ji takrat rekli, in podobnimi.
Z najlepšimi pozdravi,
Frančiška Buttolo
Objavljamo še pismo:
Slovenske kontroverznosti in skorajšnje vseslovensko zborovanje
Dne 2. 3. 2012 je tednik Mladina, zlasti po osamosvojitvi Slovenije zadolžen za izbris Slovencev in Slovenije z zemljevida sveta, objavil intervjuju z dr. Neža Kogovšek Šalamon, glavno pravnico v EU za uničenje Slovencev – poleg tiste pravne strokovnjakinje, ki se za lepe denarje ukvarja z zakonom o uveljavitvi evtanazije tudi v Sloveniji. Pravnica dr. Neža Kogovšek Šalamon je, kot vemo, v mednarodni politiki zadolžena za to, da bo Mladinin svetli jugonostalgični cilj – iztrebitev Slovencev iz njihove države (znamenito »tepihovanje« Slovenije) – kar najhitreje dosežen, večinoma kar po mednarodni pravni poti. V prvi vrsti s hujskanjem proti državi Sloveniji doma, in s prizadevanji v mednarodnih levičarskih organizacijah za izvedbo čimprejšnjega izbrisa belcev in zahodne civilizacije, najprej pa Slovencev. V Evropski skupnosti naj bi se to zgodilo predvsem z nadomestitvijo nacionalnih jezikov, na primer slovenščine z angleščio, in z uvozom muslimanskih tako imenovanih migrantov.
V resnici gre za najeto vojsko, ki jo plačujeta politično pretežno komunistično orientirani EU in ZN. V teh dveh zbirokratiziranih telesih oziroma veleorganizacijah ali kriminalnih multinacionalkah so na vodilnih položajih številni mlajši strokovnjaki, predvsem pravniki, nemalokrat potomci komunističnih vojnih in povojnih zločincev, ljudi, ki so zvesto služili različnim totalitarizmom, največkrat kot visoki državni uradniki. Svoje neverjetno visoke plače in številne privilegije pa imajo izključno zaradi tega, ker uresničujejo prvi in edini cilj teh dveh organizacij:
1) izgon materinih jezikov z vseh evropskih univerz;
2) uničenje avtohtonega belega prebivalstva.
Uničenje belcev najpogosteje poteka z družinam nenaklonjeno socialno politiko (pri nas ima za to največ zaslug nekdanja ministrica dr. Anja Mrak) in z uničevanjem življenjskega standarda sploh (iz revnih upokojencev, ki so največkrat bolni in nemočni, se najbolj norčuje upokojenska stranka, pod vodstvo pravnika Karla Erjavca). Največjo odgovornost v ZN in EU za čimprejšnje uničenje avtohtonega belega prebivalstvo in za njegovo nadomestitev s pretežno muslimanskim ali pomuslimanjenim – zlasti iz Afganistana in Pakistana, pa tudi tistima iz nečloveško izkoriščanih in nasilno pomuslimanjenih afriških držav – pa imata v tem času dr. Neža Kogovšek Šalamon in slovenska Cerkev. Bo po dokončnem izbrisu Slovencev, kot nekakšnemu maščevanju zaradi izhoda iz komunistične Jugoslavije, dr. Neža Kogovšek Šalamon navsezadnje še prva slovenska prejemnica Nobelove nagrade za mir?
Kajti v intervjuju za Mladino z dne 2.3. 2012 je zapisamo:
Neža Kogovšek Šalamon nosi s seboj na stotine zgodb izbrisanih, vedno jih bo nosila. Na Mirovnem inštitutu vodi projekt pomoči izbrisanim v njihovem boju za popravo krivice, ki jim jo je storila Slovenija pred dvajsetimi leti. Lani je na ljubljanski pravni fakulteti doktorirala prav na temo izbrisanih. Pojasnjuje, kdo je sodeloval pri izbrisu, kakšne so bile njihove vloge, in se čudi cvetočim političnim karieram, ki so jih v nadaljnjih dveh desetletjih ti politiki naredili.
Skupaj z naseljevanjem tako imenovanih migrantov muslimanskega porekla EU in ZN te priseljence po vsem Zahodu vzgajajo v sovraštvu do bele rase, zelo uspešno tudi z žižkovsko psihoanalitično hujskaško politično metodo (v Sloveniji so nam prav komunstični psihoanalitiki, skupaj z Mirovnim inštitutom, prefinjeno podtaknili mednarodni montirani proces o tako imenovanih izbrisanih, zaradi katerih naj bi si vsi Slovenci menda zaslužili samomor iz čiste sramote!). Strašenje s Hitlerjevim rasizmom pa uporabljajo predvsem za uničevanje narodne zavesti evropskih narodov, češ da so krivi za vse zlo, ki se je kdaj dogajalo tistim prebivalcem našega planeta, ki niso belci. Pri vsem tem EU in ZN igrata neke vrste podlo mirovništvo, ki do skrajnosti omejuje svobodo govora in demokracijo, ploska pa kitajskim vojaškim paradam, ker menda dokazujejo, kako je ta država uspešna in vse močnejša – pa čeprav je komunistična. Domoljube v Hong Kongu pa že imenujejo kar teroristi. Kmalu bodo, Kitajski na čast, menda tudi rasisti in hitlerjanci.
Za Slovenijo je v tej svetovni politični situaciji najbolj značilno, da je njena bolj ali manj komunistična levica vključila v boj proti avtohtonim prebivalcem surove jugonostalgične skupine, ki v pomuslimanjeni Sloveniji vidijo nekakšno novo, Titovo Jugoslavijo. Desnice, ki bi to dejstvo vsaj priznavala, če se že ne more proti njemu boriti, pa pri nas ni. Komunistični totalitarizem, s poboji in izgoni Slovencev, je opravil svoje. O tem, da bi se za obstoj slovenske države in naroda zavzemale vse glavne politične sile, Slovenija ne more niti sanjati, ker večina njenih državljanov še veno sanja o Titu in njegovih – menda – pravičnih povojnih pobojih. Desna politična glasila, v upanju, da bodo prodala kako številko več, pa redno objavljajo na svojih prvih straneh odlične Titove slike, najraje tiste, na katerih je s svojo očarljivo soprogo. Desne stranke so pač do tiste mere »prestreljene« s staro udbovsko (in z novejšo Sovino) politično policijo, da tistih nekaj protikomunističnih desnih politikov nima nikakršne moči, razen tiste, da kolikor toliko normalno preživljajo zaporne kazni. Še zlasti zato, ker levica – praktično ves čas po osamosvojitvi trdno na oblasti – prepoveduje oglaševanje v desnih medijih, ker ti ne spodbujajo brisanja in potujčevanja Slovencev.
Bomo na zborovanju 10. oktobra kaj slišali o teh problemih? Ne verjamem. Imam občutek, da so tudi tovrstna zborovanja samo del levega programa. Potrebujejo pač notranjega sovražnika, da bi laže pisali različnim telesom v EU in ZN, koliko fašizma in rasizma imamo v Sloveniji, pa da za učinkovito spopadanje z njima potrebujejo več denarja, več funkcionarjev in aktivistov, še zlasti z naših dveh tako imenovanih, močno kontroverznih, komunistično – tokrat resnično esesovskih – fakultet – pravne in s FDV.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
