Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Obča medijska “tehnologija” cenzure za uničevanje slovenske kulture – še zlasti pa strokovno verodostojne literarne zgodovine sodobne slovenske literature
Odkar zadnjih nekaj let za portal Demokracija še dokaj svobodno pišem o slovenski udbovsko partijski – prefinjeno spletkarski – “tehnologiji” cenzure, z namenom uničevanja Slovencev in Slovenije, se je spet pojavila na spletnih straneh z mojimi prispevki tista – najstarejša – udbovska metoda diskvalifikacije neželenih znanstvenih in kulturnih delavcev, ki so jo za diskvalifikacijo in izključevanje uporabljali v totalitarnih komunističnih “javnih” medijih. Največkrat se je to dogajalo po izidu katere od preveč pomembnih slovenskih literarnih ali znanstvenih del (npr. Kocbekovih), ko so kake Ziherlovim podobne kritike, preplavile vse časnike in revije.
Ne le, da neželenim avtorjem po takšnih, smrtonosnih kritikah, običajno se dolgo niso ničesar več objavili, tudi o delih – v socializmu odvečnih – avtorjev, po takšnih kritikah niso več pisali, niti o najbolj reprezentativnih. Kakšen pa je bil v resnici študij literarne zgodovine in zgodovine slovenskih umetnosti, si lahko še najbolje predstavljamo, če prelistamo leksikon slovenske literature Slovenska književnost iz leta 1982, torej iz ZLATIH OSEMDESETIH, ne morda iz prvega desetletja po letu “osvoboditve” (1945). V tem leksikonu skorajda ni duha ne sluha o tako imenovani SLOVENSKIH IZSELJENSKIH LITERARNIH USTVARJALCIH IN NJIHOVIH DELIH. In koliko vrhunskih literarnih umetnin so objavili! Veliko jih je izšlo samostojno, še več pa v časnikih in revijah. Pri vsem tem pa je potrebno poudariti, da je literarna umetnost samo del, čeprav ne najmanjši, od medsebojno zelo tesno povezanih delov širše slovenske umetniške in kulturne dejavnosti Slovencev v Argentini.
Pa tudi v domovini je slovenska Titova vrhunska inteligenca, s svojo elitno udbo – po koncu druge svetovne vojne (1945), najprej stalinistična, pozneje pa samoupravno socialistična – vso, kolikor toliko pomembno sodobno slovensko literaturo, še posebno izseljensko, zaklenila v poseben – tako rekoč kazenski – oddelek NUK. Obisk in branje katerega od teh del v D fondu – prepovedanih z “demokratičnim” Titovim pravom – je bil dovoljen izključno le s posebnim dovoljenjem. Sama sem imela neko potrdilo SAZU, da nisem nevaren “elemet”, ko sem več kot dve desetletji na tej najbolj častitljivi slovenski ustanovi urejala in pisala geselske članke za Slovenski biografski leksikon (SAZU).
Pa tudi uredništvo veliko poznejšega literarno zgodovinskega leksikona Slovenska književnost (1996) ni v zadostni meri popravilo nepojmljive KRIVICE naši izseljenski literaturi, ki sta ji – v bistvu – slovenska udba in partija po koncu druge svetovne vojne (1945 ), v Titovi Jugoslaviji, povzročali – tako kot tudi vsej drugi slovenski kulturi, vsemu slovenskemu narodu in vsej njegovi politično narodi in kulturni zgodovini.
Saj si skoraj ni mogoče predstavljati, da se še v letih 1982 -1996 v Sloveniji (od leta 1991 samostojni in demokratični!) ni mogel v kakem slovenskem literarnem leksikonu, torej uradno veljavno, nihče v Sloveniji seznaniti z življenjem in delom večine slovenskih literarnih ustvarjalcev v Argentini.
Verodostojne informacije o tem, argentinskem. zelo velikem ter za slovensko literaturo in kulturo in ves slovenski narod izjemno pomembnem velikem delu slovenske literature in literarne zgodovine, so bile – bolj ali manj ostro – prepovedane. Nihče, prav nihče v Sloveniji pa – niti še vseh pet let po osamosvojitvi – ni mogel – kar pa je še veliko bolj totalitarno grozljivo, NI SMEL, nikogar uradno veljavno informirati (s sklicevanjem na kak strokovno priznani ali specialni slovenski literarnozgodovinski leksikon) o velikem delu slovenske literature in literarne zgodovine. Noben šolar v slovenskih šolah, noben dijak, noben študent ali kak drug uporabnik, ni mogel do strokovnih (v specialnem leksikonu) informacij o slovenski literaturi in njenih avtorjih v Argentini, saj je bil literani leksikon z naslovom Slovenska književnost (iz leta 1982) še brez geselskih člankov o slovenskih pisateljih in pesnikih v Argentini. V resnici je bil torej ta kekdikon čisto navadno literarnozgodovinsko, udbovsko in partijsko skrpucalo, namenjeno vzgoji slovenskih – Titovih – marksističnih, samoupravno socialističnih stalinististov – popolnih kulturnih idiotov.
Vem, če bo ta moj članek objavljen, se bo pod njim takoj oglasil kak udbovski komentator, ki bo “modro” pripomnil, da sem bila tudi jaz sama močno udeležena v izvajanju te krivice slovenskemu narodu in zlasti slovenskim izseljencem in njihovi literaturi. Zato naj torej najprej pometem pred svojim lastnim pragom. Da, da. Bila sem avtorica številnih geselskih člankov v obeh specialnih literarnozgodovinskih leksikonih. Moja zavrnitev sodelovanja pri teh dveh publikacijah pa bi me gotovo stala službe (če ne prej, pa že ob prvi reelekciji, saj sem bila zaposlena na znanstvenem leksikografskem oddelku). Poleg tega pa bi mi “kolegialni” udbovci “diskretno”, po akademskih ovinkih, prepovedali tudi objavljanje mojih spisov, še posebno o literaturi, kar v VSEH slovenskih osrednjih – in tudi v večini bolj obrobnih – publikacij. O samostojnih objavah pa v tedanji Sloveniji, npr. v samozaložbi, ne bi mogla več niti sanjati. Da, v takšnih pogojih je potekalo biografsko leksikalno raziskovalno delo v Sloveniji, vsaj do leta 1996, verjetno pa tudi na področju celotne slovenske znanstvene oziroma strokovne leksikografije. Tiste strokovne vede, ki omogoča uporabnikom opiranje na leksikalne zanesljive informacije o slovenski literaturi in o slovenski literarnozgodovinski vedi.
Še zaprli bi me, če bi se oglasila s kako pogumno kritiko vrha SAZU. Zaprli bi me zaradi širjenja sovražne propagande, če b v Delu, npr. s pomočjo urednika Danila Slivnika, v pismih bralcev objavila kak svoj preveč napadalen članek o kriminalni politiki do seznanjanja večine Slovencev z resnično sodobno zgodovino slovenske literature doma in v svetu, tudi z verodostojnimi biografijami njenih avtorjev v Argentini.
Prav posebno “pametna” pa že takrat, v osemdesetih, nisem bila, saj me je leta 1984 do konca pokopal moj dokaj “nestrpni” članek do povojne – hudo udbovsko partijske – literarne kritike v Sloveniji. Kakršna je bila, kot lažejo skrajni levičarji, kakih prvih dvajset let po vojni, v resnici pa je bila skoraj še prav takšna vse do današnjega časa. Ne vem, zakaj bi to udbovsko partijsko uničevanje slovenske kulture morali še zdaj, v samostojni Sloveniji, skrivati, prikrivati – in pokrivati s kakimi neumnimi (zdaj je že jasno, da v resnici prav tako udbovsko partijskimi) izgovori kot v Titovi Jugoslaviji, da je partijska preteklost Slovenije še najbolj v skladu z zahtevami EU, ko gre za uvedbo popolne slovenske muslimanske multikulturnosti? Pa še kaj! Za partijsko udbovsko oblast in za blagor njenih privilegiranih, prav tako udbovsko partijskih podložnikov gre, in za prav nič drugega. Torej gre samo za denar in za dobro življenje peščice oblastniških – se vedno udbovsko partijskih – pesjanov in njihovih ponižnih, še bolj pesjanskih hlapcev. Za koristi tistih gre, ki so bili in še dolgo bodo – MENDA DEMKORATIČNO – ostali na oblasti in vladali kot noč neumni deželici na sončni strani Alp. Hudo, hudo naivni, slepi in neumni, skoraj izključno po krivdi Titovih udbovskih komunistov in njihove diktature.
Opombe
* Pričujoči članek ja četrti v štiridelnem spisu z naslovom Slovenska kulturna cenzura pod komunizmom.
Naslovi vseh štirih delov pričujočega članka:
1) Kulturna cenzura v prvem desetletju po koncu 2. svetovne vojne (1945), morilska, kot vse druge takratne cenzure. (Neobjavljeno, zaradi cenzure )
2) Sindrom dogovorne cenzure Lidije Šentjurc v prvem desetletju po koncu druge svetovne vojne (1945). (Objavljeno na portalu Demokracija.)
3) Nova, multikulturna, cenzura po milijonskih vdorih muslimanskih ilegalnih migracij v države EU (2015) (Objavljeno na portalu Demokracija,)
4) Obča medijska tehnologija cenzure za uničevanje slovenske kulturne – in vsakršne druge strokovno verodostojne literarne zgodovine sodobne slovenske literature