V nadaljevanju mojega dopisa o slovenščini v parlamentu se moram zaradi nepristranskosti dotakniti še jezika na javni TV. Mislim predvsem na povabljene goste (nekateri so na žalost kar stalni). Tudi vi spoštovani novinarji niste popolnoma izvzeti. Iz dneva v dan poslušamo ista mašila. Prednjačijo predvsem tri: v bistvu, pač in v zadnjem času neizogibni nekako. Primer: nekako se dogovarjamo v smeri sprejemanja zakonov (parlamentarni izraz). Torej imamo v Sloveniji »bistvarje, pačiste in nekakce« oziroma vse troje v eni osebi. Zadnji izraz ima malce sumljiv pomen, vendar bo kar pravi. Označuje tiste, ki ka…jo po slovenskem jeziku. Tem mašilom je potrebno dodati še: a ne, a ne- bom rekel-bi rekel-recimo-definitivno (zakaj ne dokončno?) – ne vem – ful fajn – super – pravzaprav – temu ni tako.
Že pred davnim časom so nas v oddaji o slovenščini opozorili, da se reče preprosto: to ni tako. Bob ob steno oziroma glas vpijočega v puščavi (po Mateju, Novi testament 3,3). Izraz je postal sestavni del »moderne« slovenščine, tako v parlamentu kot na TV. Tako tisti z doktorati ( prevladujejo tisti s FDV) kot kuharji spretno uporabljajo kombinacijo mašil v bistvu in pač in to pet do desetkrat v dveh minutah. Držim se pravila, da ugasnem televizor vsakokrat, ko to slišim in se raje posvetim kuhanju kosila ali večerje. Ugibajte, koliko oddaj gledam do konca!
Mnogo mlajših nastopajočih uporablja kakih trideset besed iz časa trogloditov, oprostite, jamskih ljudi; zraven pa pridno nabijajo mašili pač in v bistvu. Nekateri od sodelujočih tvorijo neskončne stavke, ne da bi vmes zajeli sapo. Na koncu pozabijo, kaj so »pravzaprav in v bistvu« hoteli povedati. Dodatna težava nastopi, da si pomagajo z latinskimi izrazi, kot so: koncizno, relevantno, irelevantno itd. čeprav latinščine še povohali niso. Tako ubogi poslušalec lahko le sluti, kaj so hoteli povedati. Ti samovšečni »razumniki« delijo nasvete nam ubogim Slovenceljnom (izraz ni moj), ki seveda ničesar ne vedo o politiki in kulturi. »Nerazumljivost še zdaleč ni dokaz za globoke misli (Marcel Reich-Ranicki-pred kratkim umrli nemški literarni kritik. Verjetno je bil najbolj vpliven kritik po drugi svetovni vojni.).
Vrnimo se k jeziku nastopajočih. Navajam nekaj »lepših« primerov. Zdravnica: »Dojenček nekako najde v bistvu dojko pri svoji materi.« Mlajši šolar odgovori na vprašanje, kako se počuti ponovno v šoli: »ful fain«. Kratko in jedrnato. Ministrica izjavi, da bodo sedanji učenci bolj pametnejši. Iz tega sledi: pameten, bolj pametnejši in najbolj pametnejši. Krona vsega je bila mlada športnica, ki je izjavila: »Sem bila dva meseca off. Est modus in rebus, sunt certi denique fines (Horacij). Po domače bi rekli, da ima vse svoje meje. To je kaplja čez rob, človeku se preprosto »utrga«, saj ne more poslušati takšne spakedranščine in ugasne televizor.
Spoštovani novinarji, na TV imate gotovo lektorja, ki očitno ne deluje, ali ga ne poslušate, v kolikor vas opozarja na napake in spodrsljaje. Če to ne bo pomagalo, naj vas udarijo po žepu. Človek se v tem primeru hitro odzove. To je bilo v tako imenovanih svinčenih časih bolje urejeno, bili so bolj strogi ali »bolj strožji«. Vaša odgovornost je v tem, da nastopajoče goste, zlasti tiste, ki jih že leta poslušamo, opozorite pred oddajo na osnove primernega izražanja. Določenim se raje odpovejte, ker so brezupen primer, posebno nekateri politiki. Zavedajte se, da precej Slovencev še vedno budno spremlja vaš program, tako kmetijskega, kot kulturnega in političnega. Zato so navedena mašila že ponarodela in jih slišimo vsakodnevno na ulici, v trgovini, na trgu in seveda tudi na deželi, kjer prebivam večino leta. »Beatus ille qui procul negotiis«- Horacij-(srečen je tisti, ki je daleč od poslov). Jaz bi pristavil še: » in daleč od ponorelega mestnega sveta in biciklistov«.
Ne bi bilo slabo, da posvetite slovenskemu jeziku v televizijskem programu vsaj petnajst minut na dan. Še nekaj: pri pogovorih z vašimi gosti raje uporabljajte nazive gospod oz. gospa (pri nekaterih lahko tudi tovariš-ica) in opustite naziva doktor, doktorica. V zadnjih tridesetih letih rastejo pri nas doktorji kot gobe po dežju (zlasti tisti iz FDV) in naziv dobiva vse bolj slabšalni pomen, razen v bolnišnicah in zdravstvenih domovih.
Spoštovani televizijski novinarji, če kaj v mojem pismu ni jasno, me lahko pokličete na pogovor. Se bom z veseljem odzval. Čas je v mojih letih izredno dragocen, ker ne vem, koliko mi ga še ostaja. Mislim, da imate pri vas varuhinjo pravic poslušalcev, torej tudi mojih, čeprav dvomim, da me je pripravljena poslušati.
Naj se že končno oglasijo slavisti in prevzamejo moj amaterski posel. Počistili naj bi predvsem Avgijev hlev slovenščine v parlamentu, da se naši pesniki in pisatelji ne bodo obračali v grobu.
Edo Tavčar, Podnanos
