22.1 C
Ljubljana
ponedeljek, 2 avgusta, 2021

Slovenci in avtoimunost

Človeško telo je sistem, ki najbolje deluje, ko vsi njegovi deli funkcionirajo optimalno in samozaščitno. Koža nas na primer varuje pred škodljivmi zunanjimi vplivi, refleks kašlja nas varuje pred tujki, ki pomotoma zaidejo v sapnik, solzenje pomaga s predela oči odstraniti prašne delce in ostalo nesnago, ki bi lahko škodovala našemu vidu. Vsak od nas – pravzaprav vsako živo bitje – je na nek način mini preslikava narave, ki se stalno obnavlja in samo sebe čisti škodljivcev. A tako kot je narava samoobnovitvena, je na drugi strani tudi neizprosna in morilska. Dober primer njene (samo)morilskosti so avtoimunske bolezni.

Pri avtoimunskih boleznih se človeški imunski sistem odzove z nerazumno »akcijo«, ki se ne zaključi kot pri normalno delujočem imunskem sistemu. Aktivira se, da bi iz telesa odstranil tujke, mikroorganizme in škodljive lastne (tumorske) celice ter ga povrnil v prvotno zdravo stanje, vendar pa, ker ne deluje normalno, sistem »pobezlja« ter prične napadati zdrave celice. Poznamo celo vrsto avtoimunskih bolezni. Uradno klasificiranih je že približno 80, najbolj znane med njimi pa so revmatoidni artritis, diabetes tipa 1, lupus, celiakija, Chronova bolezen, luskavica, multipla skleroza in še nekatere.

Vzroka za njihov nastanek ne poznamo; v nekaterih primerih je ključni dejavnik dednost, v drugih pa jih lahko sprožijo okoljski dejavniki, kot so virusne bolezni in onesnaženje.Zakaj toliko o avtoimunosti? Avtor teh vrstic namreč ni zdravnik niti imunolog. Niti nima namena pisati o tovrstnih boleznih. Takšen uvod si je izbral le zato, ker lahko pobezljan imunski sistem posameznikaprimerja z nekim večjim sistemom – slovenskim narodom.

V zadnjih tednih je bilo na temo pobezljanosti – tako na levi kot na desni – napisanega že veliko. Zlasti socialna omrežja so jasen pokazatelj, da se nam je vsem kolektivno utrgalo. A namesto da govorimo o tem, kako smo vsi nori, bi bilo morda bolj smiselno iskati rešitve. Takšne sistemske, ki bi nam pomagale kolektivno norost zamenjati za zmernost, uravnovešenost in razumskost – tudi ob nestrinjanju. Za dialog. Tisti pravi, ne vaško neuko opletanje z jezikom. Pa za ponižnost.

Da, slovenski narod že desetletja prihuljeno, v zadnjih tednih in mesecih pa prav odkrito in agresivno napada avtoimunska bolezen. Razlogi so delno »dedni«, zgodovinsko gledano, delno pa okoljsko pogojeni. Naše okolje, tisto mentalno, je zasvinjano do vrha, tako da nam gora nesnage ovira pogled na horizont. In kdo je glavni onesnaževalec naših misli? Brez dvoma nacionalna RTV (ob pomoči drugih, nekoliko manj skrajnih satelitnih TV hiš), ki na naravnost genialen (zaslužijo si čestitke!), zlagano umirjen način, z ravno pravimi prispevki, besedami in podpornim slikovnim materialom slovenskemu »telesu« prigovarja, da bi moralo napadati samega sebe. Slovensko vojsko dojema kot notranjega sovražnika in posledično od medijske moči odvisen levi politični del potiska v nedržavotvorne akcije, zavračanje dialoga in laži. Na koncu je žrtev telo: slovenski narod. Ta je potisnjen v dve skrajnosti. Na sredini pa je desno-leva vlada, ki skuša kot zdravilo spravno delovati do vseh. Če smo iskreni, se je dejansko edina pripravljena pogovarjati in poslušati argumente. A tudi to pobezljan slovenski imunski sistem razume kot grožnjo. Zdrave celice – posamezniki – ki si želijo narodovega okrevanja, so razumljene kot napadalci.

In kako strokovnjaki svetujejo pacientom, ki trpijo zaradi avtoimunskih bolezni? Vsekakor jim priporočajo obisk specialistov. A ker vsak specialist pozna le svoje specifično področje, ima prizadeti pacient še najboljše možnosti, če se vsi ti strokovnjaki med seboj pogovarjajo in skupaj razvijajo strategijo boja proti bolezni. Pacient jo lahko najbolje odnese, če je v družbi izobraženih preudarnih posameznikov, ki vedo, kaj počnejo in so pripravljeni svoje znanje uporabiti, zgladiti nestrinjanja in skupaj priti do optimalne rešitve.

Ne morem pozabiti govora generalno osovraženega Viktorja Orbana izpred 7 let. Na dogodku v organizaciji think tanka Chatham House je imel priložnost spregovoriti o svoji viziji za prihodnost Madžarske. V dvorani, polni ljudi različnih mnenj, je dobil priložnost, da naslika svoje videnje, in ob tem je bil tudi resnično slišan. Po njegovem kratkem nagovoru so sledila dostojno in inteligentnozastavljena vprašanja novinarjev iz vseh možnih držav. Orban je v uvodnih nekaj minutah spomnil na Madžarski rek: »Če imaš Madžara za prijatelja, ne potrebuješ sovražnikov.« Potem ko je smeh v dvorani potihnil, je pojasnil, da je hotel s tem povedati, da se Madžari zavedajo svojih deficitov in  samorefleksijo, pa tudi samoironijo, vidijo kot nekaj zelo pomembnega.

Nisem nikakršen pristaš Orbana, da ne bo pomote. In utrujajoče se mi zdi, da moram to sploh pojasnjevati, preden se lotim nadaljnjega pisanja. A v družbi, v kateri lahko že ena sama beseda ali omemba človeka sproži avtoimunski napad na narodovo telo, drugače ne gre. Bolezen je zažrta v vsepore družbe in posameznik – zlasti tisti razumen, spraven – je postavljen pred izredno dilemo. Biti tiho ali pa morda oditi za vedno? Sploh razumnost na desni in desno-libertarni strani je tretirana kot tumorska celica, ki jo je treba po hitrem postopku izločiti iz sistema. Tako narod zamuja priložnost, da bi se razvil v družbo uresničenih posameznikov, s katerimi ne mediji in ne politika ne bi mogli manipulirati. Narod, ki bi laž, ne glede na to, kdo jo izusti, videl kot absolutno zlo in nekonstruktivno dejanje. Narod, ki bi sebe dojemal kot skupnost samostojnih posameznikov, ki ne pričakujejo, da za njih skrbi država, ampak bi od slednje želeli le, da ustvari optimalne pogoje za delo in izkoriščanje 500-milijonskega evropskega trga z neštetimi priložnostmi. Narod, ki bi bil sposoben samoreflesije, samoironije. Narod, ki bi na ravni posameznika znotraj te države živel tisto Prešernovo: »…ne vrag, le sosed bo mejak!«

Pa zdravilo? Javni diskurz brez provokacij, groženj ter užaljenosti in s poštenostjo do sebe in sogovornika. Diskurz – o vsem in z vsemi. O preteklosti, sedanjosti in prihodnosti – dokler je še
možnost, da si jo ustvarimo.

Zadnje novice

Sorodne vsebine