(PREJELI SMO) Še o nasilju na sodiščih in neusposobljenosti nekaterih sodnikov

Piše: Ferdinand Deželak                                                                 

Da je z našim pravosodjem nekaj hudo narobe, lahko potrdimo tudi številni državljani, ki smo to okusili na svoji lastni koži: od številnih prikrivanj dokaznega materiala, uporabe dvojnih meril pri izrekanju sodb, manipulacij s sodnimi izvedenci in njihovimi mnenji, izrekanja pristranskih sodb s strani posameznih, strokovno neusposobljenih sodnikov pa celo do spodbujanja nasilja in to s strani samih sodnikov. Zanimivo pa je, da so pri tem večkrat poleg samih sodnikov vpleteni tudi nekateri drugi pravosodni organi, ki jim skušajo varovati hrbet, čeprav pri tem večkrat sami prihajajo v hude lastne kontradiktornosti.

Zaradi preglednosti in potreb po jedrnatosti se v tem prispevku zaenkrat dotikamo samo dveh takšnih primerov.

Zadeva: II P 1669/2015 – sodno nagrajevanje naklepnega napada z eksplozivnim sredstvom ter spodbujanje nasilja na sodiščih

V zadnjem času se skuša v več medijih izpostavljati grožnje nekaterim sodnikom, izjemoma tudi o nasilnih dejanjih nad njimi. Številne pravosodne inštitucije te grožnje in nasilje ostro obsojajo. Žal pa ni pravilno, oziroma je precej licemerno, da potiskajo glavo v pesek, ko gre za grožnje in nasilje nad »navadnimi« državljani izven sodniških vrst, ali pa jih celo odkrito spodbujajo. Dokazano namreč obstajajo primeri tudi v povsem obratni smeri, ko posamezni sodniki »v imenu ljudstva« nasilja nad temi državljani ne samo da ne skušajo preprečevati, temveč ga celo spodbujajo, kar sem okusil tudi na lastni koži. Zadeva tako postane podobna resnični zgodbi iz Divjega zahoda, na primer sodbam sodnika Roya Beana iz Pecosa. Ko je namreč Irec Paddy O’Rourke leta 1890 ubil nekega kitajskega železniškega delavca, se je sodnik Roy Bean, podobno kot neka naša sodnica (A.B. iz Okrajnega sodišča v Ljubljani) povsem postavil na stran zločinca. Na mizo je položil revolver in odločil, da ne gre za nikakršen zločin, saj da v kazenskem zakoniku nikjer ne piše, da predstavlja umor Kitajca kaznivo dejanje. Pri tem je, podobno kot ta naša sodnica, skoraj 130 let kasneje smatral, da se ni dolžan opredeliti do trditev in dokazov vezanih na žrtev ter njenih sodelavcev in sorodnikov, oz. drugih strank.

Najhuje pri tem pa je, da je ta sodnica iz Okrajnega sodišča v Ljubljani takšno nasilje (gre za napad na žrtev, celo z eksplozivnim sredstvom)  ne samo tolerirala, temveč ga celo spodbujala in finančno stimulirala. V letih 2015 do 2018 je namreč ta okrajna sodnica vodila pravdno zadevo II P 1669/2015 in to izredno diskriminatorno in nestrokovno. Oškodovanec oz. tožnik v tej zadevi je bil žrtev eksplozije močnejše petarde, ki jo je nanj povsem namerno iz zasede odvrgel napadalec oz. toženec, kar je nesporno in je to dejstvo celo sam priznal. Po drugi strani se je to zgodilo v  mesecu aprilu, ko je že sama uporaba pirotehničnih sredstev tudi sicer povsem prepovedana in kazniva. Tožnik je bil torej žrtev, ki je ob tej eksploziji pridobila zdravstvene okvare in druge negativne posledice zaradi tako povzročene, naklepno izzvane eksplozije. Čeprav je žrtev proti napadalcu podala tako kazensko ovadbo kot civilno tožbo, je bil agresor v obeh primerih povsem oproščen, namesto njega pa, glej ga zlomka, je ta sodnica težko kaznovala izključno žrtev. Nezakonito in nepojemljivo je, da bi v neki pravni državi povzročitelj za takšno naklepno nasilno dejanje ostal nekaznovan,  povsem absurdno pa je, da je sodnica pri tem kaznovala izključno žrtev in to z zelo visoko kaznijo preko 4.000 EUR, takšno sramotno sodbo pa razglasila kar v imenu ljudstva. S tem je verjetno uvedla neverjeten precedens v slovensko sodno prakso. Ne samo da ni napadalca kaznovala, temveč je agresorja celo bogato nagradila. Gre za posmeh neki pravni državi, da se po zagrešitvi takšnih naklepnih in gnusnih kriminalnih dejanj napadalec dodatno materialno okoristi na račun žrtve in to celo ob pomoči samega sodišča.

Tako je izpadlo, da ta sodnica v imenu sodišča, oziroma (kot samovoljno razlaga) celo v imenu ljudstva, ne samo da ne skuša preprečevati nasilja, kar naj bilo njeno osnovno poslanstvo, temveč je potencialne agresorje celo sama spodbudila k izvajanju nasilja in to z denarnimi nagradami, ki jih je pred tem zaplenila žrtvi. Žal tudi pritožbe na vsa sodišča višjih stopenj niso pomagala, saj so tam enostavno podprli svojo kolegico češ, da so sodniki pri svojih odločitvah neodvisni.

Žrtev je sodnico večkrat pozvala, da predloži podatke o konkretnem judikatu, iz katerega bo razvidno, kdaj je bila katerikoli žrtev, poškodovana z namerno povzročeno eksplozijo, zaradi tega še dodatno kaznovana s strani kateregakoli sodišča v RS (na razpolago so bili zgolj judikati v povsem nasprotni smeri). Očitno sodišče s takšnimi judikati sploh ne razpolaga, saj gre verjetno za precedenčni primer, niti za njeno odločitev ni nobene zakonske osnove. Zato ga ta sodnica želi sedaj očitno enostavno pomesti pod preprogo in se glede tega najpomembnejšega vprašanja vseskozi enostavno spreneveda, češ da je zadeva pravnomočna in zaključena. Po drugi strani je bila poškodovana in ponižana žrtev s sodbo te sodnice še izropana, saj je le-ta napadalcu omogočila da ji je več kot 4.000 EUR enostavno zarubil.

V oči bode, da je poleg poniževanj in ropanja žrtve oziroma tožnika, sodnica ves čas še dodatno uporabljala takšne bizarne prijeme zakonov Divjega zahoda iz konca 19. stoletja. Tožnik je v tej zadevi stalno opozarjal, da je jedro te zadeve nasilje in zločin, ki ga skušajo sedaj vsa pristojna sodišča v tem primeru ne samo legalizirati, temveč celo spodbujati. Namesto, da bi takšno nespametno odločitev zavrgli, so jo celo razglasili za pravnomočno, s tem pa dali povsem zeleno luč in celo spodbudo nadaljnjim nasilnim dejanjem. Sodnica je napadalca s tem denarjem bogato nagradila in ga tako celo spodbudila k nadaljnjim nasilnim dejanjem, ki jih je nato seveda izvajal še naprej. Napadalec je takšno nagrajevanje še dodatno izkoristil in skušal ponovno žrtvi rubiti še dodatnih 4000 EUR, češ da zarubljenega denarja sploh ni prejel. Sodišče mu je ta ponovni rubež povsem nekritično dovolilo in šele po sedmih urgencah žrtve očitno spoznalo da je šlo predaleč. Žrtvi se je sicer opravičilo, vrnilo del zaplenjenega denarja, namesto podrobnejših pojasnil pa avtoritarno odgovorilo, da je zadeva s tem zaključena in da na naknadna vprašanja ne bo več odgovarjalo. Takšna dejanja seveda samo spodbujajo tudi številne druge potencialne zločince, saj je sodnica s takšnim početjem verjetno sprožila precedenčni primer in vpeljala novo sodno prakso. Ne samo, da je s tem poteptala svoje temeljno poslanstvo, to je preprečevanje nasilja, temveč je nasilje celo spodbudila in bogato nagradila. Na osnovi te njene odločitve bodo odslej vsi zločinci v primeru naklepnega  napada na žrtev lahko utemeljeno pričakovali ne samo oprostitev, temveč celo bogato denarno nagrado, predhodno izterjano od žrtve.

Zadeva: II P 3880/2006 – nezakonito sojenje s strani strokovno neusposobljene sodnice                                                                                  

Tudi ta primer kaže na hudo kontroverznost našega pravosodnega sistema, kjer so neki drugi strokovno neusposobljeni sodnici iz Okrožnega sodišča, brez veljavnega pravosodnega izpita, stopili v bran celo pravosodni organi izven sodišč (na primer Sodni svet, Ministrstvo za pravosodje). Pričujoči opis je zaradi jedrnatosti osredotočen predvsem na potrebo za pojasnili odgovora Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije, ki je dobesedno menjalo pravila sredi igre, vse očitno zgolj zaradi poskusa varovanja ugleda strokovno neusposobljene sodnice.

S strani Ministrstva za pravosodje smo doslej prejeli več obvestil s pojasnili, da pravosodni izpiti, opravljeni v BiH v času SFRJ, v Republiki Sloveniji niso veljavni. Odgovor z dne 24.10.2024 (priloga 5) pa nas je močno presenetil in zbegal, saj je v marsičem kontradiktoren dosedanjim odgovorom, ki smo jih doslej prejeli s strani tega istega ministrstva (glej priloga 3 in 4).

Ministrstvo za pravosodje je doslej glede opravljanja pravosodnega izpita na območju nekdanje SFRJ že večkrat podalo svoje mnenje. Vendar pa so bili zaključki teh mnenj povsem drugačni od zadnjega z dne 24.10.2024, v katerem se sedaj naenkrat sklicuje na 250. člen Ustave SFRJ iz leta 1974, torej že davno neobstoječe države. Takšno sklicevanje je presenetljivo, očitno zgolj pisano na kožo privatnim interesom ene ali dveh oseb in očitno potegne za seboj številne pravne učinke, ki obstoječi pravni red Republike Slovenije postavljajo povsem na glavo (glej vprašanja zastavljena Ministrstvu za pravosodje 1 do 20 v nadaljevanju).

Nadalje se Ministrstvo za pravosodje sklicuje na drugi odstavek 8. člena   Ustavnega zakona o izvršljivosti posameznih pravnih aktov ob načelu dejanske vzajemnosti (???, glej na primer vprašanje številka 13 v nadaljevanju).

In končno navaja še 158. člen Ustave RS, ki določa, da je pravna razmerja urejena s pravnomočno odločbo državnega organa (???, glej na primer vprašanje številka 15 v nadaljevanju), mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom. To po njihovem novem mnenju pomeni, da tudi akti o pridobljenih izpitih veljajo in ustvarjajo pravne učinke, vse dokler niso razveljavljeni v skladu z zakonom.

Vse te trditve predstavljajo popolne novote pri navajanju zakonskih podlag ter njihovih stališč, temelječih izključno na njih. Teh navedb seveda ne moremo sprejeti z razumevanjem, kot to pričakujejo na Ministrstvu, saj so za nas popolnoma nove, nerazumljive, najverjetneje pa tudi nezakonite. Zato v najmanjši meri zahtevajo številna podrobnejša pojasnila. Za razliko od prejšnjih njihovih stališč, ki so bila smiselno obrazložena in zakonsko utemeljena, so opisi v tokratnem dopisu z dne 24.10.2024 ne samo kontradiktorni prejšnjim, temveč tudi povsem nerazumljivi in zakonsko sporni. Zato je edino smiselno, da do prejetja podrobnejših pojasnil s strani Ministrstva smatramo in kot merodajno obravnavamo izključno vsebino njegovih obrazložitev z dne 10.8.2016 (priloga 3) ter 18.8.2023 (priloga 4). Ne samo kot stranke v postopku, ki so bile žrtve postulacijsko nesposobne sodnice s pomanjkljivo izobrazbo, temveč tudi kot avtorji študij, ki raziskujejo to temno plat slovenskega pravosodja. Kot vladni pravosodni organ bi moralo Ministrstvo za pravosodje zagotovo razpolagati z merodajnimi zakonskimi podlagami  in znanjem iz tega področja, zato smo se že doslej večkrat obrnili tudi na to ministrstvo. S to problematiko so se namreč tudi pri njih ukvarjali nekateri ugledni aktualni in bivši strokovni sodelavci (dr. Ciril Keršmanec, mag. Sara Regancin, mag. Valentina Vehovar in drugi) in o tem podali tudi več pravno utemeljenih mnenj z jasno strokovno obrazložitvijo. Zato smatramo njihove, še nedavno posredovane podatke, ki so jih na Ministrstvu še dodatno preverjali, kot dovolj verodostojne, saj so tudi pravno utemeljeni in kvalitetno strokovno obrazloženi. Torej da v slovenskih predpisih ni pravne podlage za to, da bi se v Republiki Sloveniji priznaval pravniški državni izpit, opravljen v BiH, oziroma v drugi državi. To velja tako za opravljanje funkcije sodnika, državnega tožilca in državnega pravobranilca, kot tudi za opravljanje poklica notarja in odvetnika. Pri tem so poudarili, da gre pri opravljanju navedenih pravosodnih funkcij in poklicev za neposredno izvrševanje oblasti ter opravljanje drugih pomembnih nalog v okviru slovenskega pravosodnega sistema, za kar vse je nujno potrebno ustrezno poznavanje slovenskega pravnega reda, ki se preverja na pravniškem državnem izpitu v skladu z ZPDI.

Kar se sporne sodnice tiče, gre torej za povsem drugo zgodbo, saj je pravosodni izpit opravljala v drugi republiki SFRJ, na sodniško funkcijo pa je bila imenovana v Republiki Sloveniji v času veljavnosti Zakona o pravosodnem državnem izpitu, po katerem ni izpolnjevala pogoja za izvolitev oziroma za imenovanje v sodniško funkcijo, ker njen pravosodni izpit ni bil opravljen po slovenskem Zakonu o pravosodnem izpitu. Po drugi strani pa je bila Slovenija takrat, za razliko od BiH, že polnopravna članica EU, kar za seboj potegne dodatne pravne učinke, ki jih je še nedavno uradno zagovarjalo tudi Ministrstvo za pravosodje (glej prilogo 3), sedaj pa jih kar naenkrat prereka. Vrhovno sodišče RS sicer uradno obravnava takšne osebe kot postulacijsko nesposobne, vendar pa se je v primeru te sodnice povsem zavilo v molk. Pri njenih sodbah in sklepih pa ne gre zgolj za formalne, temveč tudi za hude, povsem objektivne nepravilnosti in kršitve. V njih so tako na primer prisotne številne kršitve, kot kršitev razpravnega načela, popolno ignoriranje lastnih vlog samih strank, neupoštevanje materialnega prava, številne kršitve pri angažiranju sodnih  izvedencev, kršitev določb o prekluziji, zelo hudih napak pri obračunavanju pravdnih stroškov, popolnem pomešanju statusa strank kot lastnic oziroma kot pravnih naslednic, itd. Nekatera izmed teh vprašanj so bila obravnavana po načelih, ki so morda bližja šeriatskemu kot pa slovenskemu pravu. To še dodatno potrjuje prakso Vrhovnega sodišča RS, ki takšne osebe praviloma obravnava kot postulacijsko nesposobne, torej za neprimerne opravljanja pravosodnih funkcij na slovenskih sodiščih. Žal pa so sodišča to stališče doslej izvajala v praksi le pri nekaterih odvetnikih, tako da so jim odvzela možnost opravljanja odvetniške službe, medtem ko v primeru sodnikov očitno delajo izjemo in enostavno molčijo.

Že imenovanje te sporne sodnice je bilo torej očitno povsem nezakonito, kar je naknadno potrdil tudi predsednik takratnega Državnega zbora, kateremu so bile te pomembne podrobnosti s strani Sodnega sveta takrat povsem zamolčane. Zato so vse nadaljnje trditve Ministrstva v tem dopisu, še zlasti tiste v zvezi s sklicevanjem na Ustavo SFRJ neutemeljene in brezpredmetne. To je podobno, kot da bi odvetnik, ki je opravil pravosodni izpit v Kijevu, želel nastopiti sodniško funkcijo v Moskvi in obratno, sklicujoč se na Ustavo nekdanje Sovjetske zveze.

Vsebina tega odgovora z dne 24.10.2024 nas je upravičeno močno presenetila, kot da bi ga sestavljale osebe iz nekega povsem drugega in ne slovenskega pravosodnega sistema. Ali je res, da je Ministrstvo za pravosodje nenadoma izgubilo kompas in se usmerilo na povsem napačno pot pravosodja? Ali pa je morda (zaradi pritiskov nekaterih sodnikov s pomanjkljivo izobrazbo, oziroma njihovih prijateljev) prišlo do njihove bliskovite spremembe pravil sredi igre, kar bi bilo za neko pravno državo seveda povsem nesprejemljivo, oziroma katastrofalno. S tem odgovorom Ministrstva za pravosodje z dne 24.10.2024 je podana kršitev  izhodiščnega postulata funkcioniranja pravne države in vladavine prava –   to je zaupanje v pravo! Odgovor Ministrstva za pravosodje ne le  krši, temveč ruši to načelo. Ta odgovor ministrstva  uvaja nov pojem in povsem novo prakso, ki nima mesta v pravni državi – to je samopostrežno sodstvo.  Določeni privilegiranci tako v primeru lastnih potreb enostavno samopostrežno sežejo po nekaterih členih Ustave SFRJ, ki so za njih posebej ugodni (po potrebi morda tudi Ustave Kraljevine Jugoslavije ali celo Avstroogrske) zaradi varovanja njihovih povsem osebnih interesov, vse druge člene pa očitno smatrajo za nepotrebne oziroma razveljavljene.

Vse to seveda zahteva zelo temeljite obrazložitve številnih dejstev, kar smo zaradi preglednosti skušali skrčiti na naslednjih 20 vprašanj in posredovali na Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, od katerega sedaj pričakujemo ustrezne ter jasne odgovore in pojasnila v razumnem roku.

1. Ali drži, da je bilo odvetniku oziroma sodniku, ki je opravil pravosodni izpit v Sarajevu v času bivše SFRJ, vsaj do 18. avgusta leta 2023 prepovedano zakonito nastopanje pred slovenskimi sodišči kot so doslej med drugim zagovarjali ugledni sodelavci na Ministrstvu za pravosodje in kar je tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej priloge 1,2,3 in 4)?
2. Ali drži, da je odvetniku oziroma sodniku, ki je opravil pravosodni izpit v Sarajevu v času bivše SFRJ sedaj (od leta 2024 dalje) dovoljeno nastopati pred slovenskimi sodišči, kot je naenkrat razumeti vsebino dopisa z dne 24.10.2024?
3. Ali so bili po avgustu 2023 sprejeti kakšni novi predpisi, ki morda odtlej dovoljujejo opravljanje odvetniške prakse in sodniške službe v Republiki Sloveniji kandidatom, ki so opravili pravosodni izpit v Sarajevu v času SFRJ?
4. Kaj je vzrok za takšne spremembe izražanja stališč oziroma poskusa sprememb pravil sredi igre, kot se jih je lotilo Ministrstvo za pravosodje dne 24.10.2024, glede na dosedanja stališča tega istega ministrstva o (ne)priznavanju pravosodnih izpitov, opravljenih v drugih republikah v času SFRJ?
5. Ali je Ministrstvo za pravosodje seznanjeno s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o nepriznavanju veljavnosti pravosodnih izpitov, opravljenih v drugih republikah v času SFRJ; oziroma o postulacijskih nesposobnostih pravosodnih delavcev s takšnim pravosodnim izpitom, za potrebe slovenskega pravosodja (glej prilogi 1 in 2)?
6. Koliko časa je v Republiki Sloveniji moral najmanj trajati pripravniški staž za sodnika oziroma odvetnika pred opravljanjem pravosodnega izpita v letu 2006?
7. Ali je Republika Slovenija bivšim državljanom SFRJ in sedanjim državljanom Republike Slovenije, ki smo ob osamosvojitvi izgubili vložena denarna sredstva, dolžna refundirati izgubljene vloge, za katere je v času SFRJ jamčila federacija?
8. Ali po mnenju Ministrstva za pravosodje, skladno z 249. členom Ustave SFRJ še vedno velja, da je vsak državljan Republike Slovenije ali Bosne in Hercegovine, itd hkrati tudi državljan Socialistične federativne republike Jugoslavije?
9. Ali se nadalje, skladno z 249. členom Ustave SFRJ, vsakemu prebivalcu ene bivše jugoslovanske republike še vedno dodeljuje enake pravice in dolžnosti tudi na območju druge bivše republike SFRJ? Ali se pri tem lahko sklicujemo na »samodejno priznanje« te ustavne pravice iz Ustave SFRJ (1974), ki smo jih takrat pridobili?
10. 253. člen Ustave SFRJ zagotavlja zaposlovanje vseh občanov iz območja SFRJ svobodno na vsem jugoslovanskem območju pod enakimi pogoji, ki veljajo v kraju zaposlitve. Ali to »samodejno priznanje« po 253. členu Ustave SFRJ iz leta 1974 še vedno velja?
11. 253. člen Ustave SFRJ prav tako priznava pravice iz dela, ki vplivajo na uresničevanje pravic iz socialnega zavarovanja, in druge podobne pravice in ki se priznavajo v vsej Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, ne glede na to, v kateri družbenopolitični skupnosti so bile pridobljene. Ali te pravice še vedno veljajo na območju celotne bivše SFRJ? Ali se pri tem lahko sklicujemo na »samodejno priznane« ustavne pravice iz Ustave SFRJ iz leta 1974 , ki smo jih takrat pridobili?
12. Ali imamo državljani Republike Slovenije, ki smo bili primorani dati svečano prisego v JLA kot takratnemu državnemu organu, še vedno dolžnost braniti ustavno ureditev SFRJ po ustavi SFRJ iz leta 1974 (ki bi jo naj, kot sedaj naenkrat skušajo prikazati na Ministrstvu za pravosodje z dopisom z dne 24.10.2024, branilo tudi to ministrstvo), o čemer smo se med obveznim služenjem vojaškega roka morali temu državnemu organu zavezati s posebnim aktom (glej prilogo 6)?
13. V dopisu z dne 24.10.2024 (priloga 5) se ministrstvo sklicuje predvsem na drugi odstavek 8. člena Ustavnega zakona o izvršljivosti posameznih pravnih aktov ob načelu dejanske vzajemnosti. Ali ima Republika Slovenija v zvezi s temi novimi navedbami ministrstva sklenjen sporazum o takšni vzajemnosti z Republiko Bosno in Hercegovino? Ali je vprašanje veljavnosti bosanskih pravosodnih izpitov v Sloveniji urejeno s Sporazumom med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah?
14. Ali je Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije pri priznavanju pravosodnih izpitov, opravljenih v drugih republikah bivše SFRJ, dolžno upoštevati sklepe in druge odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (priloga 1 in 2) ali morebitnih drugih aktualnih državnih organov? Ali ignoriranje odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne predstavlja nasprotovanja pravnemu redu Republike Slovenije, na katerega se ministrstvo sklicuje v predzadnjem odstavku svojega dopisa z dne 24.10.2024?
15. V zadnjem dopisu z dne 24.10.2024 (priloga 5) se ministrstvo sklicuje tudi na pravna razmerja urejena s pravnomočno odločbo državnega organa (???), ki da jih je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom. V našem primeru je sporna predvsem veljavnost potrdila (uvjerenja) republiškega ministrstva za pravosodje Bosne in Hercegovine z dne 23. marca 1987, ki pa v času njegove izdaje ni bil državni, temveč republiški organ. O katerem državnem organu torej ministrstvo sploh govori?
16. V primeru, da se naenkrat odvetnikom priznajo pravosodni izpiti, opravljeni v Sarajevu v času SFRJ, ki doslej že zaradi stališč Ministrstva za pravosodje in Vrhovnega sodišča niso imeli pravice zastopati svojih strank pred slovenskimi sodišči (prilogi 1 in 2), ali so takšni odvetniki sedaj upravičeni do odškodnine, ekvivalentne izpadu njihovih prihodkov zaradi dosedanje prepovedi nastopanja pred slovenskimi sodišči? Kdo jim bo to odškodnino izplačal?
17. Ali je vsebina dopisa ministrstva z dne 24.10.2024 usklajena z Ustavo RS, oziroma ali ni v njem morda kršilo določbe 14. in 25. člena Ustave, kot je Ustavno sodišče potrdilo v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (glej prilogo 1)?
18. Kakšno vlogo ima Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije pri opravljanju in še zlasti pri priznavanju veljavnosti pravosodnih izpitov kandidatov iz drugih držav, vključno s tistimi iz drugih republik nekdanje SFRJ? V kolikor Ministrstvo za pravosodje glede tega vprašanja ni pristojno, naj nas prosim preusmeri na za to pooblaščen morebiten drug organ.
19. Ali je Ministrstvo za pravosodje dolžno dajati vsa pojasnila glede nejasnosti o pravosodnih izpitih ter ali so njegova mnenja v zvezi s tem zares povsem neobvezujoča?
20. Ali je ministrica za pravosodje seznanjena s problematiko priznavanja pravosodnih izpitov, opravljenih v drugih republikah bivše SFRJ, kandidatom za sodniške funkcije na območju Republike Slovenije?

PRILOGE:

Priloga 1: Sklep Vrhovnega sodišča I Up 239/2017 o neveljavnih pravosodnih izpitih pravosodnih delavcev iz drugih republik SFRJ

VSRS Sklep I Up 239/2017

Jedro

Namen zahteve drugega odstavka 22. člena ZUS-1 oziroma tretjega odstavka 87. člena ZPP je ravno v tem, da stranko zastopa kvalificirani pooblaščenec, ki pozna pravno ureditev v Republiki Sloveniji. Zahteva je torej namenjena učinkovitemu pravnemu varstvu interesov stranke in jo varuje pred neveščim pravnim zastopanjem. Nadalje pa ima tudi sodišče ustrezno kvalificiranega sogovornika, kar pripomore k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi. Zato je to tudi v interesu celotnega pravnega reda.

V določbi 34. člena ZPDI je določeno, da je z izpitom po določbah tega zakona izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih. Vendar ta določba ureja izenačenost le med PDI in pravosodnimi izpiti, ki so bili opravljeni po določbah predhodnih predpisov, veljavnih v Republiki Sloveniji, in se torej ne nanaša na vse predpise, ki so veljali v nekdanji Jugoslaviji (v njenih drugih republikah).

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo pritožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) zoper sklep Upravnega sodišča, I U 664/2017 z dne 14. 9. 2017, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo njegovo tožbo zoper odločbo Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, št. 510-3143/2015/2 z dne 17. 1. 2017, ker kljub pozivu sodišča ni imenoval svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji.
2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pritožnikovo pritožbo zavrglo, ker ni izkazal, da bi njegova pooblaščenka N. M. imela opravljen pravniški državni izpit po Zakonu o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI). Pooblaščenka je opravila pravosodni izpit v Bosni in Hercegovini leta 1961, v slovenskih predpisih pa ni podlage za to, da bi se pravosodni izpiti, opravljeni v republikah nekdanje Jugoslavije, priznali kot pravniški državni izpiti po ZPDI.
3. Pritožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in v njej Vrhovnemu sodišču predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da bo pritožbi ugodeno.
4. Pritožba ni dovoljena.
5. Po drugem odstavku 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (v nadaljevanju PDI). Ustavno sodišče RS je skladnost te določbe s 14. in 25. členom Ustave RS potrdilo v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008. Stranka lahko pritožbo vloži tudi sama, če izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).¹
6. V skladu s citirano določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopništva po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.²
7. V obravnavani zadevi je pritožnik vložil pritožbo po pooblaščenki, ki je predložila potrdilo o opravljenem pravosodnem izpitu v Bosni in Hercegovini leta 1961. ZPDI ne ureja vprašanja priznavanja v tujini opravljenih pravosodnih izpitov, niti ni to urejeno s Sporazumom med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, na katerega se sklicuje pritožba. V določbi 34. člena ZPDI je sicer določeno, da je z izpitom po določbah tega zakona izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih. Vendar ta določba ureja izenačenost le med PDI in pravosodnimi izpiti, ki so bili opravljeni po določbah predhodnih predpisov, veljavnih v Republiki Sloveniji³, in se torej ne nanaša na vse predpise, ki so veljali v nekdanji Jugoslaviji (v njenih drugih republikah). Nenazadnje tudi po določbah predhodnih predpisov pravosodni izpiti, opravljeni v drugih jugoslovanskih republikah, niso neposredno veljali v Republiki Sloveniji.⁴
8. Navedeno izhaja tudi iz namena zahteve drugega odstavka 22. člena ZUS-1 oziroma tretjega odstavka 87. člena ZPP, ki je ravno v tem, da stranko zastopa kvalificirani pooblaščenec, ki pozna pravno ureditev v Republiki Sloveniji.⁵Zahteva je torej namenjena učinkovitemu pravnemu varstvu interesov stranke in jo varuje pred neveščim pravnim zastopanjem. Nadalje pa ima tudi sodišče ustrezno kvalificiranega sogovornika, kar pripomore k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi. Zato je to tudi v interesu celotnega pravnega reda.
9. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnikova pooblaščenka ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče pooblaščenke tudi ni pozivalo k predložitvi potrdila o v Republiki Sloveniji opravljenem PDI, saj njegovega obstoja niti ni zatrjevala.
10. Ker je pritožbo vložila oseba po pooblaščencu, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, pritožba ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi drugega odstavka 89. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

——————————-
¹ Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 316/2014 z dne 29. 9. 2014.
² Npr.: I Up 38/2009, I Up 575/2011, I Up 316/2014, I Up 57/2015, I Up 101/2015, I Up 122/2015 in druge.
³ Kot npr. Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju – ZPSII (Ur. l. SRS, št. 8/1980 in nad.), Zakon o pravosodnem izpitu (Ur. l. SRS, št. 26/1972 in nad.) in drugi.
⁴ Glej drugi odstavek 50. člena ZPSII in 17. ter 20. člen Zakona o pravosodnem izpitu.
⁵ Tako Galič v Komentarju ZPP, GV Založba 2005, 1. knjiga, str. 375.

Zveza:

RS – Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) – ZPP – člen 87, 87/3, 89
Zakon o upravnem sporu (2006) – ZUS-1 – člen 22, 22/2
Zakon o pravniškem državnem izpitu (1994) – ZPDI – člen 34

Priloga 2: Sklep Vrhovnega sodišča I Up 116/2020 o neveljavnih pravosodnih izpitih pravosodnih delavcev iz drugih republik SFRJ. Gre za ponovni judikat na isto temo, oziroma z enako sodno prakso Vrhovnega sodišča, kar kaže na njegovo ustaljenost in kontinuiteto

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 116/2020
ECLI:SI:VSRS:2020:I.UP.116.2020

Jedro

ZPDI ne določa, da se priznajo v tujini opravljeni izpiti oziroma izpiti, opravljeni v eni od drugih republik nekdanje SFRJ. V določbi 34. člena ZPDI je določeno le, da je z izpitom po določbah tega zakona izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih. To pomeni, da so s PDI izenačeni le pravosodni izpiti, opravljeni po določbah predhodnih predpisov, to je predpisov, ki so pred ZPDI urejali navedeno materijo (npr. Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju, Zakon o pravosodnem izpitu). Ker je šlo za republiške predpise, je s PDI na podlagi 34. člena ZPDI izenačen le pravosodni izpit, opravljen v skladu s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa v skladu s predpisom druge republike nekdanje SFRJ.

Namen zahteve iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1 je zagotoviti, da stranko zastopa pooblaščenec, ki pozna pravno ureditev v Republiki Sloveniji, oziroma da ima to védenje stranka, če se udeležuje postopka brez pooblaščenca. Omenjeni pogoj je namreč treba razumeti tudi kot sredstvo za doseganje cilja (bolj) učinkovitega pravnega varstva interesov stranke na eni strani, na drugi pa za doseganje večje kakovosti sojenja in s tem razvoja prava v sodni praksi, kar je v interesu pravnega reda kot celote.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 6. 2020 zavrglo tožnikovo pritožbo, vloženo zoper sklep istega sodišča z dne 26. 8. 2019 o zavrženju tožnikove tožbe.¹Pritožbo je zavrglo, ker tožnik kljub pozivu ni predložil potrdila, da ima opravljen pravniški državni izpit v Republiki Sloveniji. Potrdilo o opravljenem pravosodnem izpitu v Socialistični republiki Bosni in Hercegovini z dne 22. 1. 1985 in potrdilo z dne 5. 3. 2020, da je bil vpisan v register odvetnikov v Federaciji BiH, za izkazovanje postulacijske sposobnosti ne zadošča.
2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep z dne 3. 6. 2020 vložil pritožbo. Predlaga, naj se izpodbijana odločba spremeni na način, da se bo vročitev pisanj opravljala v skladu s sporazumom med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah.
3. Pritožba ni dovoljena.
4. Po določbi drugega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (v nadaljevanju PDI). V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen PDI, ne velja le, če ima stranka sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen omenjeni izpit.²
5. Pritožnik, ki je sam vložil obravnavano pritožbo, je že pred sodiščem prve stopnje na poziv glede listine o opravljenem PDI predložil potrdilo o opravljenem izpitu v Bosni in Hercegovini leta 1985. Vrhovno sodišče ga zato in upoštevaje, da v pritožbi sploh ni trditev, ki bi se nanašala na neizpolnjevanje pogoja opravljenega PDI, v tem postopku ni ponovno pozivalo na predložitev ustreznega potrdila.
6. Kar zadeva upoštevnost opravljenih pravosodnih izpitov v drugih republikah nekdanje SFRJ, pa je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 239/2017 z dne 6. 12. 2017 že zavzelo odklonilno stališče. Zakon o pravniškem državnem izpitu (Ur. l. RS, št. 13/94 in naslednji, v nadaljevanju ZPDI) namreč ne določa, da se priznajo v tujini opravljeni izpiti oziroma izpiti, opravljeni v eni od drugih republik nekdanje SFRJ. V določbi 34. člena ZPDI je določeno le, da je z izpitom po določbah tega zakona izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih. To pomeni, da so s PDI izenačeni le pravosodni izpiti, opravljeni po določbah predhodnih predpisov, to je predpisov, ki so pred ZPDI urejali navedeno materijo (npr. Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju, Ur. l. SRS, št. 8/1980 in nad.; Zakon o pravosodnem izpitu, Ur. l. SRS, št. 26/1972 in nad.). Ker je šlo za republiške predpise, je s PDI na podlagi 34. člena ZPDI izenačen le pravosodni izpit, opravljen v skladu s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa v skladu s predpisom druge republike nekdanje SFRJ.
7. Navedena razlaga izhaja tudi iz namena zahteve iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1, ki je zagotoviti, da stranko zastopa pooblaščenec, ki pozna pravno ureditev v Republiki Sloveniji,³oziroma da ima to védenje stranka, če se udeležuje postopka brez pooblaščenca. Omenjeni pogoj je namreč treba razumeti tudi kot sredstvo za doseganje cilja (bolj) učinkovitega pravnega varstva interesov stranke na eni strani, na drugi pa za doseganje večje kakovosti sojenja in s tem razvoja prava v sodni praksi, kar je v interesu pravnega reda kot celote.
8. Ker torej pritožnik ne izpolnjuje zahtevanega pogoja po opravljenem PDI, pritožba ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
9. O zadevi je odločila sodnica posameznica na podlagi prvega odstavka 366. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

——————————-
¹ Tožba je bila zavržena na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP, ker tožnik ni imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Sloveniji, in na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1, ker ni dopolnil tožbe s tem, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost.

² Prim. zadeve Vrhovnega sodišča I Up 38/2009, I Up 575/2011, I Up 316/2014, I Up 57/2015, I Up 101/2015, I Up 239/2017 in druge.
³ V zvezi s primerljivo določbo tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku glej A.Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS, GV Založba 2005, 1. knjiga, str. 375.

Zveza:
RS – Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) – ZUS-1 – člen 22, 22/2
Zakon o pravniškem državnem izpitu (1994) – ZPDI – člen 34
Zakon o pravdnem postopku (1999) – ZPP – člen 87, 87/3, 346, 346/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Datum zadnje spremembe:

28.12.2020

Priloga 3: Stališče Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije o neveljavnosti pravniškega državnega izpita sporne sodnice z dne 10.8.2016. Gre za odklonilno stališče Ministrstva za pravosodje o veljavnosti pravniškega državnega izpita iz leta 2016 za to sodnico in osebe s pravosodnim izpitom iz drugih republik bivše SFRJ

Priloga 4: Ponovljena izjava Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije z dne 18.8.2023 – stališče Ministrstva za pravosodje o neveljavnosti pravniškega državnega izpita sporne sodnice, ostaja nespremenjeno

Priloga 5: Nerazumljiv in kontradiktoren dopis iz Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije z dne 24.10.2024, ki zahteva obširnejša dodatna pojasnila

Priloga 6: Svečana prisega vojaških obveznikov v JLA po Ustavi SFRJ