Spet iz ljudske pesmi je pobegnil,
Šarac konj, last Marka kraljeviča,
je pobegnil, vsi smo temu priča,
uzdo si še bolj trdo zategnil.
V svetu ljudske pesmi, domišljije,
pravljic, kjer junaštvo mu je dika,
se ponuja čisto druga slika,
slika, ki v realnosti pač ni je.
V njej je Šarac prva liga vedno,
kraljevič zgolj stric je iz ozadja,
v ljudski pesmi kajpak ni brezvladja,
biti Šarac v njej je nekaj vredno.
Ko pa konj iz pesmi ljudske skoči,
ko nikogar ni, ki ga opeva,
vse drugačna kaže se zadeva,
se greben, z njim hrbet mu usloči.
Išče Šarac si pribežališče,
kam bi dal se, kje bi ga sprejeli,
kje se njega uzde oprijeli,
kdo ponudil bi mu zatočišče.
Se na vse strani mu pot zapira,
saj nikjer konjiča ne poznajo
in na slavo Šarca nič ne dajo,
proti jugu zgolj se pot odpira.
A ovire hude so na poti,
vso Hrvaško mora preskočiti,
da bi mogel konj do cilja priti,
se podviga Šarac vendar loti.
Ko doskoči in ko tam pristane,
kjer ga ljudska pesem je rodila,
tudi tam resničnost ni mu mila,
tužen konj brez jezdeca obstane.
Vsem je jasno Šarčevo početje,
jasno, v ljudski pesmi da edino
najde konj zasilno domovino,
v fantazijah lastno preživetje.
