Športno dvorano Osnovne šole Alojzija Šuštarja je na četrtkov večer 11. oktobra 2018 napolnilo 1200 mladih, malo manj mladih in tudi nekaterih najmlajših, željnih prijetnega večera ob duhovni glasbi, novih skladbah in tistih, ki jih dobro poznajo že iz mladinskih pevskih sestavov in od drugod.
»Bilo je fenomenalno!« »Noro, petje, slavljenje, vau!« »Večer z neverjetno energijo!« »Večer slavljenja in molitve!« »Pozitivni šok!« To je le nekaj besed udeležencev, prav vsi pa so dvorano zapuščali z nasmehom in navdušenjem na obrazu.
Ritem srca je v tokratni različici prinesel novost, ogrevanje pred festivalom v avli s pomočjo zasedbe Svetnik. Njegov vodja Tadej Vindiš je v avli pred več kot 300 zbranimi delil svojo življenjsko zgodbo in vmes nizal skladbe, s katerimi slavi in pričuje o veri, ki mu je bila v oporo ob težki preizkušnji bolezni. Tudi s festivalom, ki se je nato nadaljeval v športni dvorani, je nadvse zadovoljen. »To je poseben dogodek, takih v Sloveniji ni. Izjemno je, me pa zanima, kaj se dogaja v srcih ljudi na tribunah, kaj dela Bog z njimi.«
Na odru se je predstavilo nekaj znanih in nekaj manj znanih izvajalcev, največji debitanti so gotovo zasedba Proper, letošnji festivalski bend, ki je z odlično spremljavo in tudi lastno skladbo Izgubljeni sin pustil poseben pečat na tokratnem Ritmu srca. Glavni vokal skupine je Luka Sešek: »Kar nekaj koncertov je za nami, ampak ta je nekaj posebnega, je nepopisna energija, zelo vesel sem, da sem bil lahko del tega spektakla, tega slavljenja. Polna dvorana do zadnjega kotička, vsa grla so pela, nepopisno, čudovito, definitivno gre festival v pravo smer! Všeč mi je bilo, da smo mi na odru in tisti pod njim dihali skupaj, res je bil lep večer, hvala Bogu za vse.«
Neža in Damjan Pančur sta zakonca, ki sta s festivalom povezana že nekaj let zaporedoma. Letos sta v veselem pričakovanju, morda sta tudi zato na odru še posebej žarela. Damjan poudari, da je festival vsako leto boljši. »Letos se mi zdi še poseben čar v dvorani, tudi skladbe in vse drugo je na višjem nivoju, vzdušje je noro. Podpiram ta festival z vsem srcem in vso dušo, midva živiva zanj.«
Skupina Spes, ki v prevodu pomeni upanje, je skupina sester iz Veržeja, ki so se festivala prav tako udeležila že kdaj prej. »Lep trenutek je, ko je toliko ljudi zbranih, vsi so na kupu in začutili smo Božji objem. Smo hvaležne ostalim glasbenikom in poslušalcem, ki so nam dali občutek skupnosti.«
Primož Križaj je član zasedbe Odsev, prav tako ni nov obraz, ampak vsakokrat se festivalu z veseljem pridruži. »Zdi se mi, da gre v pravo smer, je tako kot lanski bolj molitveni, preliva se iz novih skladb v bolj znane, čutiti je povezanost med nastopajočimi in skupaj ustvarjamo lep, slavilen večer. Mladi so se sprostili že ob prvi pesmi, razvilo se je lepo vzdušje.«
Kristina Sadar je debitantka, pravi, da je povsem drugače na odru kot pod njim. »Festival je zelo pomemben, pri vseh teh medijih in množici informacij je pomembno, da imamo tudi kristjani nekaj takega, pri čemer lahko uživamo in je del nas. Treme nisem imela, teren mi je domač. Zdi se mi, da so ljudje zbrano poslušali vse skladbe.« Kristina je imela pod odrom podporo sestre Petre, ki festival spremlja že mnogo let, najprej kot del radijskega podmladka, nato kot animatorka. »Letos sem ta festival doživela doslej najbolj močno, vse nas je zajel val Božje ljubezni, čutilo se je že ob vhodu v dvorano.« O podpori sestri pa: »Ves čas sem ji govorila, da so to njeni talenti, ki jih je dal Bog, to lahko naredi njemu v zahvalo, zdi se mi, da se je odlično odrezala, solz nisem mogla zadržati.«
Tudi Marko Nzobandora je imel podporo žene Katarine in svojih otrok, ki so bili navdušeni: »Bil je večer, poln Božje prisotnosti. Vsi glasbeniki so peli iz srca, peli so Bogu, polni energije, vsi so plesali. Ponosna sem na moža, da si ob obilici dela, ki ga ima v službi in doma, vzame čas in napiše pesem, jo posname in da jo tako s srcem odpoje. Vsakič, ko ga vidim na odru, me dvigne.« Marko pravi, da je bil občutek super. »Čutiti je odziv publike, navdušen sem, lažje je tudi za nas izvajalce. Verjamem, da je Bog dal darove, ki jih moramo deliti naprej.«
Vodja projekta Andrej Jerman, ki je poleg vsega dela s pripravami, na sam večer s Properjem sodeloval tudi s svojo kitaro, je zadovoljen: »Vesel sem odziva, ki ga je bil letošnji festival deležen in hkrati hvaležen, saj je to sad dela velike skupine ljudi, ki diha za isti dogodek. Korak za korakom si želimo, da ta večer, na drugi četrtek v oktobru, vztrajno prerašča začrtane okvirje in postaja prostor za vse, ki jih sodobna krščanska glasba nagovarja oz. se z njo izražajo. Da bi tudi v prihodnje bil dogodek, kjer glasba in molitev povezujeta različne generacije … priložnost, da skupaj doživimo skrivnost Božjega utripa.«
Tudi vezna beseda igralca Gregorja Čušina in sklepni blagoslov direktorja Zavoda sv. Stanislava Toneta Česna sta dodali svoj kamenček v mozaik duhovne globine tokratnega večera.
