Racionalizem je razsvetljenska filozofija, ki na prvo mesto postavlja človekov Razum. Razumsko spoznanje je najvišje spoznanje.
Razum (misel) je proizvod možganske skorje. Tu hočem prikazati, da pri racionalizmu ne gre samo za neko filozofijo, podobo sveta in način mišljenja, se pravi za nekaj, kar se nanaša na stanje v naših glavah. Na človeka je treba pogledati celovito, tudi kot na duha, dušo. Duša (srce) je namreč tista, ki generira misli, možgani so samo področje njihove artikulacije. Srce in možgani delujeta v medsebojni odvisnosti, zato stanje v glavi vpliva na stanje v duši, in obratno. Hočem povedati, kako okužba možganov z racionalističnim znanjem vpliva na stanje v duši, zakaj racionalizem prinaša duhovno smrt. Racionalizem je smrtonosna kuga naše dobe.
Znanost in tehnika ključno pogojujeta način mišljenja in življenja modernega človeka. Njegova vera v znanost izhaja iz njegove vere v tehniko, zaveda se namreč, da so empirične vede ključno pripomogle k razvoju tehnike. Kakšen je odnos med to (empirično) znanostjo (fiziko, kemijo) in tehniko?
Znanost in tehnika sta bili v svojem razvoju medsebojno odvisni, znanost se pri tem ukvarja z bistvenim, s principi, tehnika z uporabo teh (spo)znanj (o materiji) na nekem konkretnem Orodju. Da, pri tehniki gre za visoko razvita orodja! Sredi 20. stol. so si mnogi predstavljali, da bo tehnika rešila vse naše probleme, danes se je pokazalo, da ves ta napredek številne probleme, zlasti okoljske, tudi generira. Vera v odrešilno moč znanosti in tehnike je izginila, a brez obojega kljub temu ne moremo (več) živeti.
Empirične vede so delo (razsvetljenega) Razuma, delo Razuma so njihove metode, delo Razuma so eksperimenti, so teorije kot razlage pridobljenih izkustev. Tehnika je hčerka teh znanosti, in tehniko sta ustvarjali tako fizika kot kemija. Njuna metoda: eksperiment, merjenje. Področje raziskovanja: svet materije. To so skupni imenovalci fizike in kemije. Obstajajo tudi pomembne razlike obeh področij, saj se kemija ukvarja s procesi, kjer se snov bistveno spremeni, fizika s procesi, kjer se snov bistveno ne spremeni.
Skušal bom nakazati, zakaj imajo ta znanja še vedno velikanski vpliv na miselni svet sodobnega človeka. Najprej: ta človek (še vedno) verjame v “pravilnost” znanj in spoznanj teh znanosti, vsaj iz dveh razlogov. Te vede nastopajo v imenu “dokazovanja”, dokazuje pa se z njihovo metodo, se pravi eksperimentom, opazovanjem in merjenjem v procesu eksperimentiranja. In drugič, ker tehnika, ki jo vsakodnevno s pridom uporabljamo, deluje, ustvarila pa jo je Znanost, sledi, da je ta Znanost »pravilna«.
Nadalje: te (materialistične) znanosti se po šolah učimo vsi, milijoni, milijarde, gremo skozi (obvezni) šolski sistem, ko se naša osebnost oblikuje, ko si stvari zapomnimo za vse življenje, zato tisto, kar takrat pridobimo, vse življenje pogojuje naše življenje in delovanje (“kar se Janezek nauči, to Janez zna”). Naš miselni svet postane močno pogojen, da ne rečem “okuže” z načinom mišljenja, značilnim za empirične vede, s podobo sveta, kakršno je v nekaj stoletjih zgradila Znanost. Način mišljenja, podoba sveta: spoznavanje te podobe sveta zahteva in razvija nek način mišljenja, kot je to podobo izgrajeval nek način mišljenja. In skozi dolga leta se to vgrajuje v možgane (mladih), in potem je človek v to vkalupljen, v svojem mentalnem delovanju, ujet v neke miselne vzorce in šablone, ne more več iz svoje kože, upam si reči, da mu sistem nadene miselni prisilni jopič.
Telesa so vztrajna, ker imajo maso, telesa premikajo sile, sila je masa krat pospešek, telesa se med sabo privlačijo, padajo zaradi gravitacije, zaradi gravitacijske sile krožijo planeti, stvari imajo energijo, ki je lahko mehanska, toplotna, električna, masa se lahko spremeni v energijo, in obratno, elektrika je tok elektronov, stvari so iz molekul in atomov, atomov je ok. 100 vrst, odvisno od števila protonov v jedru, od števila elektronov v lupini atoma. Da, atomi so kroglice, podobne osončju, elektron s hitrim kroženjem ustvarja trdno lupino, poznamo mase in naboje subatomskih delcev, ki so še manjše kroglice. Delci so izvori električnih polj, polje je lahko tudi magnetno, svetloba je elektromagnetno valovanje različnih frekvenc, valovnih dolžin, in hitrost svetlobe je meja vseh hitrosti.
Tako nekako se podaja in razumeva ta znanost po naših šolah, a ta znanja in te “resnice” so le nekaj površinskega, napol razumljenega, ne-poglobljenega, polovično znanje, ob katerem si človek še domišlja, da vse ve in razume, pa je nekaj najbolj nevarnega! A ljudje si predstavljajo, da stvari razumejo, tudi zato, ker te stvari znajo “izračunati”, jezik te znanosti je namreč jezik enačb, formul, le-te so abstrahirani rezultati eksperimentov in meritev, v njih zato igrajo količine (številke) ključno vlogo, navedel jih bom nekaj: s=v.t, v=s/t,a=v/t,a=dv/dt, p=F/S, F=m.a, A=F.s, w=1/2m.v.v, F=mdv/dt, F=&m.m/r.r, E=m.cc, y=h/m.v, m=m/1-vv/cc…
Racionalizem: postavljanje Razuma na prvo mesto, odtod izhaja njegova >božanskost<, se pravi Razum lahko spoznava resnico in odkriva naravne zakone takšne kot so. Za racionalizem so enačbe naravni zakoni. Človek se okuži z racionalizmom, ko se (v šoli) okuži s to filozofijo, virus te kuge je neka spoznavno-miselna struktura, v katero spadajo: metoda te znanosti, podoba sveta, ki jo je zgradila, jezik enačb, formule kot naravni zakoni… . Ne, za človeka – racionalista to ni samo podoba, zanj je to svet kot takšen. Priznati si moramo: večina učencev ne razlikuje med teorijo, modelom, miselnim konstruktom, in stvarnostjo kot tako (saj tega še mnogi fiziki ne in še njim mnoge stvari niso jasne!). Ne zavedajo se npr. da so >delci< teorija, da v resnici ne obstajajo, in da enačbe niso naravni zakoni – so zgolj miselna orodja.
Pri fiziki, kakor se po šolah podaja in razumeva, gre torej za racionalistično znanje, in priznati si moramo, da gre pri tem bolj kot za znanost za filozofijo, za racionalizem,za filozofijo, ki je povrh še v večini zmotna, lažna. Racionalizem kot nek miselni svet pa vodi v ateizem, ker vodi v zanikanje Boga, Boga namreč ne potrebuje več, racionalizem si VSE zna (pravilno!) razlagati brez Boga, tako ustroj kot delovanje narave, tudi zanika vse metafizično, ker tega ni mogoče “dokazati”. Ta filozofija je tudi materializem, ker priznava samo tisto, kar priznava Znanost, le-ta pa priznava samo materijo. Racionalizem je zato tudi nekaj zelo enostranskega.
Skušal sem nakazati, s kakšnimi vsebinami se v primeru okužbe z racionalizmom okužijo naši možgani – v naši racionalistični civilizaciji. A na človeka je treba pogledati celovito, ne le kot na telo, tudi kot na duha v telesu, in zato tako tudi na racionalizem. Racionalizem ni le neka spoznavno-miselna struktura v glavah ljudi, postane tudi stanje duše. Problem je v tem, da sodobni človek, spet zaradi racionalizma, bolj malo verjame v njen ob stoj, še manj se zaveda njene zgradbe, lastnosti, sposobnosti, potreb… .
Tu je treba ponoviti, da zavest (srce, duša) in možgani delujeta v medsebojni odvisnosti, duh stopa v stik z zunanjim svetom preko telesa (čutil in možganov), a ob vsem tem je telo le orodje duše, in tako so tudi možgani le orodje srca – ono generira misli, ki se v možganski skorji artikulirajo. In zato na vsebino globin duše človeka (srca) seveda močno vpliva tudi vsebina v možganih. Možgani, ki so okuženi z racionalističnim znanjem, (lahko) vplivajo na srce tako, da človek začne v srcu (na mesto, ki pripada Bogu!) postavljati svoj Razum – saj je Razum res božanski, če je odkril vse te naravne zakone! S tem racionalizem zavlada v srcu, a če človek postavi na prvo (najvišje) mesto svoj Razum, začne tudi sebe kot njegovega nosilca postavljati na to mesto, človek postane Človek, nad-človek in “božanski”, se ima za boga ali vsaj hoče to postati. A človek s tem ponovi izvirni greh, ki je človeka privedel v duhovno smrt – zato racionalizem povzroča smrt duše, racionalizem je “smrtonosna kuga” v tem smislu. Jasno je, da racionalizem, kot greh, omadežuje srce, in da v človeku ubija ponižnost.
Jasno je tudi, zakaj človek – racionalist na prvo mesto začne postavljati tudi racionalistično Znanost kot najvišji, najodličnejši dosežek Razuma, ta Znanost ni le “pravilna”, postane celo “božanska”, na nek način zato vsevedna in vsemogočna. Racionalizem noče priznati meja njenega razvoja in omejitev njene spoznavne metode. Logično je, da ona postane njegovo miselno orožje, ona začne odločilno pogojevati njegovo mentalno delovanje, na vsakem koraku, kjer se le da, uporablja njeno metodo, meritve, terminologijo, njen matematični jezik, jezik formul je zanj božanski in edini zares eksakten jezik. In živi v svetu, kakršnega je ta Znanost zgradila, zanj ni razlike med teorijo in stvarnostjo.
Racionalistična miselna zgradba ima takšno strukturo, da napada spoznavno stavbo vere, če jo ima človek v sebi zgrajeno, takšno znanje se bojuje proti verski zgradbi, jo napada, ruši in podira, podobno kot računalniški virus razkraja nek program. Če pregledamo samo glavne nosilne stebre in postavke Znanosti, lahko takoj vidimo, zakaj. Njena spoznavna metoda: nič se ne sme slepo verjeti, verjeti le v tisto, kar se da dokazati, s poskusi, objektivnim opazovanjem, merjenji, in metodični dvom je tu bistven sestavni del.
Svet vere: ne sme se dvomiti, v stvari je treba slepo verjeti, verjeti v stvari, s katerimi ni mogoče eksperimentirati, jih ne objektivno opazovati, ne meriti. Dvom je greh.
Jezik znanosti: jezik enačb, formul, ki so zgrajene iz znakov, in v njih je glavnega pomena količina, številka, da, enačbe so skrajno eksaktne, kot so eksaktne številke, pri njih si stvari ni mogoče razlagati na več načinov.
Jezik vere: govorica besed, ki so mnogokrat prispodobe, alegorije, besede, ki so simbolične, in zato nikoli do kraja raziskane, razumljene, ki so vedno tudi >skrivnost<. Skrivnosti: racionalizem jih noče priznavati – ker bi Razum s tem na nekih točkah moral priznati svojo nemoč.
Podoba sveta: Znanost je zgradila svet, kjer je VSE mogoče pojasniti brez Boga. Celo nastanek sveta in življenja: pra-pok in evolucija.
Svet vere: na začetku (pred vesoljem) je bil Bog, in nič ni nastalo brez Boga in slučajno, vse vrste so nastale točno takšne, kakršne je hotel, in tudi v sedanjem dogajanju sveta ni stihije, ni naključja – VSE se dogaja po volji, se pravi po načrtih in delovanju Boga.
Racionalizem torej vodi v zanikanje Boga, v ateizem, in glede na to je logično, da ga je začel uporabljati satan (ki nas je uspel prepričati, da ne obstaja!), da človeštvo na ta način vodi v ateizem, logično tudi, zakaj: ker hoče pogubljati duše, ker seje zmedo. Zrušenje etičnih temeljev ustvarja kaos, nered. Satan: tisti, ki vse zmeša. Množice hrani z racionalizmom skozi šolski sistem, a tudi tako, da v svet pošilja lažne preroke, ki so racionalistični filozofi naše dobe.
Moderni človek je v svojem mentalnem delovanju močno pogojen z racionalizmom in z racionalističnimi znanji, zato s tem nujno tudi v svojem političnem delovanju. Ne glede na to, ali pripada levemu ali desnemu političnemu polu.
Vendar je racionalizem za politiko pomemben še iz drugih razlogov. Racionalizem je zamajal metafizične in s tem etične temelje v tej kulturi. Ali politika (in ekonomija) lahko uspešno deluje brez takih temeljev? Osebno mislim, da ne, vsaj dolgoročno gledano ne.
Racionalizem je začel povzročati hude nemoralnosti in s tem notranji razkroj te civilizacije. Ta razkroj, v povezavi z zapletenim življenjem s tehniko, pa ustvarja neko dogajanje v njej, ki je mnogo bolj nepregledno in nepredvidljivo kot nekoč. Mislim pa, da bo to poleg številnih negativnosti prineslo tudi pozitivne učinke: ljudje bodo spoznali, da resnice o dogajanju sveta ni mogoče spoznavati s pametjo in racionalističnimi znanji, in se zato s tem v življenju ne pravilno odločati.
Racionalizem bomo začeli premagovati tudi na ta način: da se v življenju ne bomo dali več voditi zgolj svojemu omejenemu razumu in racionalističnemu znanju, ampak tudi Svetemu Duhu. Premagovanje racionalizma vidim v sprejemanju tega, kar racionalizem zavrača – tega, kar prihaja od Duha, in seveda v uporabi tega v praksi, v življenju. Moderna doba je v zatonu, nova doba prihaja, a se lahko začne le z revolucijo na področju duha.
Franc Bešter, Zg. Besnica
