Piše: Andrej Magajna
In to danes, ko bi morala biti napadena država deležna pomoči, so se »jurišniki« okitili z oljčnimi vejicami.
In to prav v trenutku, ko EU razmišlja kako bi čimprej zagotovila sredstva za lastno obrambo, saj »veliki brat« ne bo več tako pomagal kot nekoč.
Koliko visoko zvenečih besed o miru, o tem, kako oboroževanje prinaša le zlo.
Koliko besed o nepotrebnih žrtvah, in to od teh, ki sicer hodijo na proslave v Dražgoše.
Ob tem, ko njihove Kombinatke prepevajo: »Svoboda res je zlata, svoboda nam je vse,
zanjo, če bo treba, vsakdo naj umre!« In iz Stožic doni: Hej brigade in na Juriš.
Danes pa torej moralizatorsko o nesmiselnosti odpora proti močnejšemu, o ubogih rekrutirancih, padlih fantih in porušenih mestih, pobitih ali pregnanih civilih …
Že prav, če glas prihaja od teh, ki so od nekdaj mirovništvu, zvesti pa od Jehovih prič, ki nikoli ne primejo za orožje in podobnih …
A dvoličnost in politikantski obrati »ponosnih naslednikov ZK« so več kot očitni !
Niso od danes. Že, če pogledamo v daljno Rusijo je ravno Lenin ob vrnitvi v domovino obljubil mir. Torej prišel z oljčno vejico. Na ta način je na svojo stran pridobil velik del izčrpane carjeve vojske. In ravno z njeno pomočjo mu je uspel oktobrski prevrat. Po utrditvi boljševiške oblasti in vojaškega opolnomočenja pa je totalni obrat nadaljeval Stalin – z obnavljanjem imperija in širjenjem vpliva preko vseh meja, z vsemi sredstvi.
Pa se preselimo k nam v čas napada Hitlerja na Kraljevino Jugoslavijo.
Na protestih v Beogradu pod parolo »Bolje rat neko pakt« in »Bolje grob nego rob« komunistov ni bilo. (Če izvzamem posameznike oz. skupino pod vodstvom Milovana Đilasa). Spet »mirovniki«.
Celo obratno. Lahko bi njihov držo imenovali kar – kolaboracija. Kaj pa je drugega to pozivanje nabornikov kraljeve vojske h dezerterstvu. In delitev letakov ( v več jezikih ), s katerimi so vojskujoče strani nagovarjali h odložitvi orožja, saj naj bi imeli opravka z nesmiselno imperialistična vojno.
In nato radikalen obrat.
Do prekinitve sporazuma Hitler Stalin ( Znan kot pakt Ribbentrop & Molotov) komunisti zoper okupatorja ne izvedejo in ne organizirajo nobene akcije. Kocbek kasneje zapiše, da so »sumljivo mirovali«. Po 22 juniju 41 pa pozivi k neizprosnemu boju.
Torej šele takrat, ko je napadena druga država in ne domovina – kakor že večkrat omenil dr. Jože Možina.
Pravzaprav groteskni obrat, saj Partija znotraj Osvobodilne fronte izsili sklep, da je odpor izven OF prepovedan. V ta namen – mimo vednosti partnerjev v obrambni koaliciji – organizira VOS. In to za likvidacijo nasprotnikov, celo teh, ki so zgolj iz taktičnih razlogov odlašali z odporom.
Šokantni obrat pa sledi sredi vojne, marca 43. Titovi partizani ponudijo Nemcem sodelovanje pri blokiranju Zavezniškega izkrcanje na Balkanu. Še danes je ta veleizdaja ena najbolj prikritih zadev.
Danes torej, ko so se »ponosni nasledniki ZK« postavili na stran Putina, ne govore o sveti pravici napadenega, da se brani. Celo nasprotujejo, da Ukrajini pomaga Evropa in, da ta vzpostavi učinkovit obrambni sistem.
Ta nenačelnost in obrati so možni le , če imaš monopol nad mediji in zgodovinopisjem ter narod s spominom zlate ribice.
O kako to vedo. Že Lenin je izjavil: Ko puške obmolknejo, je naše orožje propaganda.
Zato je bila tudi ob prevzemu sedanjega mandata taka »neizprosna vojna« za nadzor nad RTVSLO.
Z drugačnim sredstvi, a silovita kot izrinjanje konkurence iz NOB.
Še več: Z napovedanim zakonom o medijih, bodo tudi taki in podobni prispevki cenzurirani.
