Piše: dr. Ferdinand Blaznik
Podpisani Ferdinand Blaznik, v tem članku predstavljam primer konflikta pravic odgovornih urednikov (Dela, Večera in Nedeljskega ) po določbah zakona o medijih in pravic avtorja z vidika ustavnopravnih jamstev svobode izražanja.
Bistvo problema je bilo v več mesečnem zadrževanju mojih člankov, ne da bi uspel izvedeti ali bo članek objavljen ali ne, vzlic telefoniranju in pisnim urgencam.Ob vseh referencah/ znanstvenih nazivih in objavah velikega števila člankov v revijah in časopisju, tudi v Delu , Večeru in Nedeljskem- samo v času upokojitve cca 60 objav/ dojemam to ravnanje kot čisto norčevanje iz vrste ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin.Pri tem moja pričakovanja nikoli niso bila v tem, da mi mora kdorkoli kaj objaviti, če ne želi; ampak zgolj, da v razumnem roku izvem ali bo članek objavljen ali ne in ga v primeru zavrnitve hitro skušam objaviti drugje.Najbolj nenavadno je , da v tem primeru ni šlo za nobeno politično, pravno ali zgodovinsko oz.sociološko tematiko, ampak za , po mojem, dokaj zanimive članke iz tematike daljnovzhodnih kultur.Delo mi je članek zadrževalo skoraj 5 mesecev, Večer 4 mesece in Nedeljski več kot 2 meseca.
V nadaljevanju na kratko prikazujem turobno vsebino svojih komunikacij sredi lanskega leta z Varuhom človekovih pravic in njemu sorodnih organov/ Zagovornik pravic enakosti, Komisija za preprečevanje koropcije , Inšpekcija za medije,Komisija za peticije /, kako z ustavi neprijazno razlago zanikajo pravico do svobode izražanja publicistu z mnogimi referencami / znanstveni nazivi, mag, prav. znanosti, doktor sociologije,množico objav v revijah in dnevnem čsopisju in Portalu plus, zelo raznolika praksa na vodilnih mestih v državni upravi in gospodarstvu…/. Izjemno povedno je dopisovanje z Varuhom človekovih pravic, ki ga v celoti navajam v nadaljevanju.
DOPIS VARUHA
Datum: 19. 07. 2024
Spoštovani,
Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) je prejel vaše
elektronsko pismo, v katerem navajate, da se vam »v zadnjem obdobju kopičijo primeri
izjemno nekorektnih ravnanj urednikov velikih časopisnih hiš, ki nikakor, tudi na
večkratne urgence po več mesecih ne želijo sporočiti, ali bo moj poslani članek sploh
objavljen ali ne.« Menite, da boste morali ukrepati v skladu z zakonskimi možnostmi,
zato Varuha prosite, da vam odgovori na štiri vprašanja, in sicer 1.) ali obstaja kakšna
zakonska sankcija za kršitve 6. člena Zakona o medijih (ZMed); 2.) ali Zakon o integriteti
in preprečevanju korupcije (ZintPK) oz. pristojnost Komisije za preprečevanje korupcije
(v nadaljevanju: KPK) velja tudi za medije oz. časopisne hiše; 3.) ali Zakon o varuhu
človekovih pravic (ZVarCP) s pojmom »nosilci javnih pooblastil« zajema tudi medije oz.
časopisne hiše; in 4.) ali je treba področje medijev šteti kot javnopravno sfero, za katero
velja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) »z ozirom na Komentar zakona o
splošnem upravnem postopku z uvodnimi pojasnili prof. dr. Toneta Jerovška (Ljubljana
1999), ki je na str. 23 zapisal: ”Uporabo ZUP je bilo treba razširiti na vse javnopravne
zadeve, ki nimajo uzakonjenega svojega posebnega postopka”.«
Ob tej priložnosti želimo predvsem pojasniti, da je Varuh skladno z Ustavo Republike
Slovenije (URS) in ZVarCP pristojen za varovanje človekovih pravic in temeljnih
svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev
javnih pooblastil. Varuhu se lahko pritoži, kdor meni, da so mu bile z aktom ali dejanjem
katerega od naštetih organov kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
Vaš dopis smo prebrali in pri tem ugotovili, da ne izpolnjuje pogojev za obravnavo pri
Varuhu, saj v njem ne zatrjujete kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin s strani
državnega organa, organa lokalne samouprave ali nosilca javnih pooblastil, pač pa le
zastavljate vprašanja s področja zakonske ureditve medijev. Zaradi navedenega Varuh
vaše zadeve ne more vzeti v obravnavo. V vašem dopisu sicer niste navedli, s katerimi
konkretnimi časopisnimi hišami imate težave, ne glede pa lahko vsaj splošno pojasnimo
(in obenem odgovorimo na vaše tretje vprašanje), da so izdajatelji medijev praviloma
pravne osebe zasebnega prava brez javnih pooblastil. Tudi to je razlog, da Varuh
morebitnih »nekorektnih ravnanj urednikov velikih časopisnih hiš« ne more obravnavati.
Vezano na vaša vprašanja pojasnjujemo, da Varuh v okviru zgoraj predstavljenih
pooblastil ne more dajati mnenj o uporabi in razlagi posameznih zakonov. Zaradi
navedenega se je z vašimi vprašanji smiselno obrniti na pristojna ministrstva oziroma na
KPK. Vezano na razlago ZMed se za pojasnila lahko obrnete na Ministrstvo za kulturo,
vezano na razlago ZUP in ZIntPK pa na Ministrstvo za javno upravo. Za pojasnila o
pristojnostih KPK se lahko obrnete tudi neposredno na omenjeno komisijo.
Pojasnjujemo še, da Zakon o medijih (ZMed), ki ureja delovanje medijev in določa
pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih in fizičnih oseb ter javni interes Republike
Slovenije na področju medijev, ne daje podlage za zahtevo posameznika po objavi
njegovega članka, komentarja, mnenja ali prispevka, razen kadar se zahteva nanaša
na objavo popravka oziroma odgovora (6. oddelek ZMed). Vsak spletni ali tiskani medij
komentarje in mnenja objavlja v skladu s svojimi pravili oziroma pogoji komentiranja.
Delovanje medijev temelji na uredniški avtonomiji (6. člen ZMed), vsak izdajatelj pa
samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno
izvajanje (drugi odstavek 9. člena ZMed).
Informativno še dodajamo, da ima skladno s 40. členom URS ter 6. oddelkom ZMed
vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov
popravek objavljenega obvestila oziroma odgovor na objavljeno informacijo.
Vsakdo ima pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov
popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali
interes (prvi odstavek 26. člena ZMed).
Pravica do odgovora pa je namenjena zagotavljanju javnega interesa po objektivni,
vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega od nujnih pogojev
demokratičnega odločanja o javnih zadevah (prvi odstavek 42. člena ZMed). V drugem
odstavku 42. člena ZMed je določeno, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika
zahtevati, da brezplačno objavi njegov odgovor na objavljeno informacijo, v katerem se
z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo
navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji1
.Pomembno je torej, da se zahteva za objavo popravka oziroma odgovora nanaša
na že objavljeno informacijo oziroma obvestilo.
Objava popravka oziroma odgovora se lahko zahteva v 30 dneh od dneva, ko je
zainteresirana oseba izvedela za objavo obvestila, vendar najpozneje v treh mesecih od
objave obvestila (drugi odstavek 26. člena ZMed). ZMed v 31. členu določa, v katerih
primerih odgovornemu uredniku popravka oziroma odgovora ni treba objaviti (dodatne
pogoje glede objave odgovora določata še tretji in četrti odstavek 43. člena ZMed). V
drugem odstavku istega člena je določeno, da mora odgovorni urednik o zavrnitvi popravka2 odločiti znotraj roka iz osmega odstavka 27. člena tega zakona3 in v tem roku
svojo odločitev o zavrnitvi posredovati pisno po priporočeni pošti osebi, ki je
objavo zahtevala. V 33. členu ZMed je določeno, da če odgovorni urednik ne objavi popravka oziroma odgovora v roku in na način, določen s tem zakonom, ima tisti, ki zahteva objavo
popravka oziroma odgovora, pravico vložiti tožbo zoper odgovornega urednika za
objavo odgovora ali popravka pri sodišču, pristojnem za civilnopravne spore, na
katerega območju je sedež oziroma stalno prebivališče izdajatelja medija, prek katerega
je bilo objavljeno obvestilo, na katero se nanaša zahteva za objavo.
Sklepno lahko torej povzamemo, da posameznik nima pravice do objave svojega
mnenja, članka ali komentarja v posameznem mediju, urednik medija pa na njegovo
pismo za objavo članka (vsaj zakonsko gledano) ni dolžan odgovoriti. Drugače pa velja,
kadar posameznik od odgovornega urednika zahteva objavo popravka objavljenega
obvestila oziroma odgovora na objavljeno informacijo. V tem primeru se mora odgovorni
urednik medija odzvati na podano zahtevo.V upanju, da bodo pojasnila v pomoč, vas lepo pozdravljamo,
Peter Svetina varuh človekovih pravic
ODGOVOR VARUHU
Hvala za vaš dopis z dne 19.7.2024, v katerem odgovarjate na moja štiri zastavljena vprašanja vaši instituciji.
Problematiko dokaj dobro poznam, saj že leta pišem raznotere strokovno-znanstvene in poljudne članke o problematiki človekovih pravic.Tisto, kar me vedno znova preseneča pri vseh institucijah, ne le pri sodstvu, ampak zlasti tudi pri Komisiji za preprečevanje korupcije-KPK,ali Varuhu človekovih pravic-Varuh in nič drugače tudi pri Zagovorniku načela enakosti-Zagovornik, je zaplevljeno neoperativa zakonodaja, ki nikakor noče jasno urediti tistega, kar bi morala, da bi tudi v resnični praksi omogočila korektno udejanjanje povsem nedvoumnih ustavnih določb o temeljnih svoboščinah in človekovih pravicah.Hkrati pa vidim, da praviloma v vseh teh primerih te pristojne institucije ne dajejo nobenih korektnih strokovnih pobud za zapolnitve namenoma ustvarjenih pravnih praznin in nedopustne imunitetne arbitrarnosti medijev, ki preko prepotentne avtonomije vedrijo in oblačijo brez sleherne razumne odgovornosti in dnevno ustvarjajo nedopustne diskriminatorne razlike med avtorji, ko mnoge,pogosto komaj berljive članke silovito favorizirajo, druge pa neprikrito šikanirajo.Te probleme najbolj čutimo tisti, ki nismo prepoznavno levi ali desni in nimamo zagotovljenih predvidljivih medijskih zatočišč, ker skušamo predstaviti tisto kar je pravično, dobro in prav in smo zato neredko zavrnjeni povsod.Nekoč bom pregledno predstavil, kako mojih najboljših člankov ni želel objaviti nihče; ne Večer, nIti Delo, ne Mladina,ne Reporter…izjemoma Portal Plus.Res krasna svoboda izražanja,znanstvene ustvarjalnosti, enakopravnosti…
Prisotno je tudi stalno slabšalno tolmačenje zakonskih določb v škodo pritožnikov in visoka stopnja neupravičenega razumevanja za povsem jasne šikane medijev. To je zelo jasno povedano tudi v tem odgovoru Varuha,ki me v zadnjem odstavku svojega sporočila poučuje, da nimam pravice do objave mnenja, komentarja ,članka; urednik pa na moje pismo za objavo ni dolžan odgovoriti.Res sijajno razumevanje že samo definicije integrite in osnov komunikacijskega bontona ; kaj pa šele ustavne pravice svobode izražanja; kot da ne večina vsebine čl.6 zakona o medijih govori o pravicah avtorjev do publiciranja raznolikih vsebin in gre dejansko za uravnoteženje obeh interesov, kar bi zakon moral bolje definirati, da bi to dojeli tudi tisti, ki so ustanovljeni zato, da čuvajo pravice in temeljne svoboščine občanov in ne medijev.
Velik del problema je že na prvi pogled v pravilnem razumevanju pravnih dikcij kot npr.: “nosilci javnih pooblastil”…kjer se nenehno tudi nepošteno diskriminatorno kriminalizira le državno upravo, lokalno samoupravo in omenja še nosilce javnih pooblastil, pri čimer se ta pojem nesprejemljivo ozko tolmači…Namesto, da bi vsi ti “krasni predpisi” o preprečevanju korupcije,Varuhu človekovih pravic in Zagovorniku enakih možnosti uporabljali mnogo bolj pošteno vseobsežne formulacije, ki ne bi dajale izmuzljivo nedopustne ” avtonomije” medijem oz. urednikom in drugim pomembnežem, ki vedrijo in oblačijo glede človekovih pravic kot npr.: …vsakdo , ki na kateremkoli delovnem mestu odloča o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah namesto nosilcev javnih pooblastil.
Dodatno je žalostno, da pri teh nenehnih utesnitvenih razlagah v škodo prizadetih, uradni birokrati na prej navedenih treh institucijah pozabljajo na dolgo vrsto določb drugih zakonov, pravnih institutov, nezapisanih ustavnih načel, stališč pravne prakse in teorije ter pravne filozofije, ki mnogo bolj kultivirano terjajo bolj pošteno odločanje, pri čimer so mnoge naštete prvine obligatorni sestavni del našega pravnega reda.Še relativno neobveščenim pravnikom je že dolgo znano, da je npr. načelo pravičnosti tako kot sorazmernosti nezapisana prvina naše ustave, ki velja za vse primere in se je ne da izključiti.Od davnih časov velja vrsta domnev, ki nagibajo tehtnico v dvomu v korist obdolženega, v korist šibkejše stranke, znano je Marcelovo načelo dobrohotnosti itd, itd. Vrsta nespodobnih kršitev človekovih pravic se že na prvi pogled pokriva z splošno znanim institutom iz teorije pravoznanstva- teorijo zlorabe pravice, katere bistvo pravi, da pomeni vsako izvrševanje pravice kogarkoli v očitnem namenu, da se drugemu škodi ,njeno zlorabo in odškodninsko odgovornost izvajalca.Meni pa bi lahko urednik ,kot pravi Varuh skrajno dolgo zadrževal članek in sploh ne sporočil ničesar niti na moje urgence, kot da pišem za urednikovo zabavo in ne za lastne interese in reference.Glede uporabe ZUP-a v javnopravnih stvareh naj jasno povem, da na str.31.ZUP s komentarjem dr.Toneta Jerovška, LB 1999, ta prof. na PF in bivši ustavni sodnik kot avtor jasno pravi, da so taka javnopravna področja med drugim…zavodi, združenja, zbornice, univerze, ustanove, agencije …Zakaj torej ne mediji???Tudi univerze in fakultete imajo avtonomijo in vendar so podvržene ZUP- postopkovniku,kar dejansko pomeni, da je v primeru zavrnitve pri posegu v človekovo pravico dejansko treba izdati -upravni akt zoper katerega je mogoča pritožba.Nenazadnje je znano, da družba najtežja prepovedana ravnanja določa kot kazniva dejanja,manj družbeno nevarna pa kot prekrške. Vendar, če ima neka zatrjevana kršitev hkrati razvidne elemente določenega KD je to dodatni zanesljiv znak, da ima prizadeti pomemben razlog, da skuša doseči vsaj neko določeno zadoščenje na ravni komunikacije z KPK,Varuhom oz. Zagovornikom, ki je po zakonodaji vsaj stroškovno dosegljiva, medtem ko pravosodna oz. tožbena pot ,stroškovno za velik del prebivalstva sploh ni mogoča.
Mimogrede,da bo povem jasno naj povem še enkrat-moje pismo in ta odgovor ni pobuda ,ampak bolj zastavitve vprašanj , da dobim novejši odgovor glede ključnega problema pravno nedopustnih praznin in zakonsko prepotentnega favoriziranja medijev in njihovih urednikov v smeri neke totalne avtonomije, ki se ne ozira na avtorje, kot da so brez vseh pravic, razen seveda tistih ” naših- pogosto omrežno povezanih in politično favoriziranih, ki pa z neznosno lahkoto prihajajo v te naše medije tudi z očigledno trivijalnostjo vsebin.Teh primerov mrgoli in jih ni težava nanizati kolikor kdo želi. Sam se kljub nekaj poskusov nisem nikoli uspel prebiti npr. v Sobotno prilogo Dela, vzlic nekaterim zelo solidnim člankom, ki pa jih je odg. urednik Ali Žerdin konstantno in nepopustljivo zavračal;hkrati pa npr. istočasno mnoge vsebinsko izpraznjene in nedomiselno ” kokodakljve” objavljal celo v duhamorno dolgih nadaljevanjih npr.dr. Svetliku.
V mojem primeru, ko sta mi dva urednika zadrževala članka cca. štiri mesece brez odgovora ali članek sploh bo ali ne objavljen menim, da so mi bile neposredno po ustavi kršene naslednje temeljne pravice in svoboščine kot:
- člen-enakost pred zakonom,
15.člen-uresničevanje in omejevanje pravic,
22.člen-enako varstvo pravic,
25.člen-pravica do pravnega sredstva,
26.člen-pravica do povračila škode,
34.člen- pravica do osebnega dostojanstva in varnosti,
35.člen-varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic,
39.člen-svoboda izražanja,
59.člen-svoboda znanosti in umetnosti.
Samo primeroma naj omenim, da je v mojem primeru šlo tudi za celo vrsto KD po kazenskem zakonu kot npr.: kršitev enakopravnosti,preprečitev tiskanja in oddajanja,kršitev moralnih avtorskih pravic,zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic,nevestno delo v službi,kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic…
Mimogrede naj omenim, da sem že v svoji doktorski nalogi Problemi socializacije prava ,LB 2011 opozoril na očitne izstopajoče pomanjkljivosti zakonodaje, ki naj bi varovala občane pred kršitvami njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.Tako sem glede predpisa o korupciji jasno zapisal, da je definicija šarlatansko pomanjkljiva saj noče vključiti med prepovedana ravnanja povzročanje vseh vrst škode.Čeprav je znana množica preprostih in jasnih definicij v pravni teoriji in konvencijah in primerljivih zakonodajah in stališčih tujih vrhovnih in ustavnih sodišč, kot npr.korupcija je perverzija privilegijev ali zloraba javnih pooblastil v zasebno korist ali korist drugih in povzročanje materialne ali nematerialne škode.
Skratka, zakonodaja bi na vseh področjih,kjer se operacionalizirajo ustavne določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah morala stvari zajeti mnogo bolj jasno in vseobsežno, brez vsakih imunitetnih avtonomij za privilegirance kot so npr.mediji in nedopustno neživljenske formulacije, ki pri preprečevanju enakosti oz. diskriminaciji ne razume kot problem skrajno jasnih konkludentnih dejanj oz. šikan in zlorab pravic, ker pač to ni vključeno v duhamorno stilizacijo ZUNEO oz.ZVarD.Nekorektna zakonodaja na teh preobčutljivih področjih namenoma ustvarja nesprejemljive pravne praznine in trasira preveč očitne privilegije tam kjer so nedopustni.
Očitni spregledi razumnih rešitev ,ki jih poznajo velike pravne nacije v katerih kulturni krog sodimo tudi mi, so v najglobljem bistvu sui generis zakonodajna korupcija, ki jo bo treba tudi z pomočjo neodvisnih internetnih možnosti, jasneje razgrinjati pred javnostjo, saj se že dolgo kaže kot očitno perverzna povezava politike z mediji, ki se jim za pritlehno nezakonito cenzuriranje plačuje z arbitrarno svobodnjaško avtonomijo in imunitetnim nesankcioniranjem očitnih kršitev svobode izražanja.
S pozdravi, dr.Ferdinand Blaznik / konec dopisa Varuhu/
V oči bode dejstvo, da zelo jasni programski normi 4. in 6, člena zakona o medijh, ki dajeta kot napotili dokaj dobre usmeritve urednikom glede vsebin, ki jih je treba objavljati ,skušajo uredniki in varuhi relativizirati s pouarjanjem avtonomije urednikov, ki naj bi segala tako daleč , da ni več treba avtorja obvestiti o ničemer . V resnici pa se avtonomija urednikov zagotavlja predvsem in samo v razmerju do oblastnih organov. V razmerju do avtorjev pa je treba paziti tudi na to, da ne bo diskriminacije in bo zagotovljena enakost piscev in spoštovane ustavne določbe o svobodi izražanja.Nič tega ni bilo v tem primeru.Sicer pa že samo poznavanje definicije korupcije in integritete povesta, da je bilo ravnanje odg. urednikov pravno nedopustno.
Na koncu naj poudarim še nekaj ,kar je bistveno.Filozof Stephen Houlgate je v nedavnem intervjuju v Delu lepo povedal, da je narava človekovih temeljnih pravic in ustavnih svoboščin univerzalna, to pomeni, da ko jo zahtevam zase, jo zahtevam tudi za vse druge,sicer bi šlo za osebni privilegij.Razumem , da je bila tudi Komisija za peticije pred določeno dilemo, saj bi bila njena ugotovitev, da so mi bile kršene ustavne pravice svojevrsten poduk Varuhu človekovih pravic glede pravilne interpretacije kot jo Ustava zahteva, torej PRIJAZNE.Mislim pa, da prav to Varuh tudi močno potrebuje.
Če v celotni zadevi še lahko razumemo žaljivo ravnanje urednikov, ki v svoji arogantni samovolji ,tudi zaradi dolgoletne potuhe politike , nočejo vedeti ničesar o svobodi izražanja in ustavnih pravicah avtorjev,pa je neznosno usklajeno protipravno ravnanje vseh vrst varuhov človekovih pravic strašljivo zaradi OČIGLEDNE jasnosti zadeve.Saj že nizka stopnja poznavanja Ustave,konvencij , zakonodaje in pravne teorije in sodne prakse ne dopušča nespodobno izprijeno izkrivljanje prava s strani institucij namensko profesionaliziranih za varstvo temeljnih ustavnih pravic in svoboščin.Svojevrstno splošno sliko razmer pa daje še neznosno nizek odstotek pozitivno rešenih zadev v korist pritožnikov.
Veliki filozof Hans Jonas je v svarilo tistim, ki ravnajo krivično nekoč nedvoumno zapisal ;”Lahko rečemo, da se to, kar zdaj počnemo, neizbrisno vnaša v knjigo življenja ali, da v transcendentalnem redu zapušča neujemljivo znamenje; da v dobrem in zlem zadene ta red, morda pa tudi našo lastno usodo; da smo za to dolžni odgovarjati pred časovnim sedežem pravice, ali- ko ne bomo več tukaj, da bi poravnali račune, ker nas je odnesel tok časa ,da bo naša večna podoba določena z našimi zdajšnjimi dejanji.”
