Piše: Franc Bešter
»Zavrnili ste mojega Duha in dovolili, da vas vodi vaš lastni duh (razum). Bolj kot mojemu Duhu ste zaupali svojemu duhu in svojemu racionalističnemu znanju«.
Navedel sem dva stavka iz knjige RŽVB (tu jih nameravam še več), iz njiju sledi, da je način odločanja in usmerjanja v življenju, značilen za večino ljudi naše dobe, zmoten. A naša (moderna) doba je mrtva, v novi (po-moderni) bomo morali ta način dvigniti na neko višjo raven, v tem vidim eno temeljnih nalog, ki nas čaka.
Odločanje, usmerjanje: tu je nekaj ključnega poznavanje dogajanja sveta. Jasno, zakaj: gre za problematiko varnosti in uspeha – uspeh ključno zavisi od dogajanja sveta, in gre za problematiko etike. Naša dejanja vplivajo na to dogajanje, v pozitivni ali negativni smeri. Zakaj naj bi tu zaupali Duhu? Ker dogajanje lahko pozna le Duh (ki pozna tudi prihodnost!), našemu razumu in našemu racionalističnemu znanju ta resnica ni dostopna. In našo dobo označuje tudi materializem, se pravi, da ljudje v življenju na prvo mesto postavljajo materialistične cilje, vendar pa to ni prava pot. V zrelejši novi dobi bomo zasledovali višje cilje, tu pa je nekaj ključnega umevanje volje Boga, ki pa je spet mnogokrat skrivnost, spet nam jo lahko razkriva le Duh.
Bistvo krščanstva
Se pravi, da se znanje (znanost) za pravilno odločanje, usmerjanje v življenju, skriva v veri, v krščanstvu. Iz tega sledi, da naj bi bilo iskanje te poti in hoja po njej nekaj ključnega pri tej veri. Pravzaprav je to res: ko sem že pred leti poslušal pridigo nekega župnika, je med drugim dejal: »Bistvo naše vere ni v tem, da smo prijazni eden z drugim, ampak da hodimo po Kristusovi poti«.
Lepo, sem si mislil, toda kaj pomeni hoditi po tej poti, kako to pot sploh najti??
Prvo, kar je tu vsekakor treba najprej upoštevati je, da je življenje VSAKEGA res pot, potovanje skozi čas (iz preteklosti skozi sedanjost proti prihodnosti) in skozi dogodke sveta, in na tej poti mora človek vsak dan znova delovati sredi nekega dogajanja.
Kako se odločati, se usmerjati, da bomo hodili po »Kristusovi« poti?
Nedvomno je Kristusova pot v krščanstvu pot hoje za Kristusom, o kateri je večkrat govora v evangelijih. Kako se hoja za Kristusom pojmuje v Cerkvi? Navadno kot »imitatio Christi« – posnemanje Kristusa v njegovem brez-grešnem (popolnem) načinu življenja. Navadno kot delovanje po Kristusovem nauku pri vsakodnevnem delovanju, se pravi, človek naj bi se v življenju držal določenih načel in pravil iz Svetega pisma in še posebej iz evangelija. Ta načela res zahtevajo od človeka prijaznost (ljubeznivost) do drugih, toda tu se vseeno moramo nekaj vprašati: ali se ni v današnji tehnični civilizaciji teže držati teh načel, ali ni teže biti »prijazen« v sodobni ne-krščanski civilizaciji, v poganskem, razkristjanjenem svetu?
Gotovo je to res, toda pri hoji za Kristusom ne gre le za posnemanje Kristusa kot (nedosegljivega) vzornika in za delovanje po nekih načelih. Tu nameravam opisati hojo za Kristusom, kakršna je, če glede tega izhajamo iz Kristusovih besed iz evangelija, in v zvezi s tem nameravam analizirati naslednji stavek: »Če mi kdo služi, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik«.
SLUŽI: iz te besede sledi, da gre pri tej poti za pot služenja Bogu, se pravi za spolnjevanje njegove volje. Pri iskanju te poti gre torej za iskanje te volje oz. želja samega Boga.
SEM JAZ: »JAZ SEM, ki sem« – besede iz gorečega grma, ki hočejo povedati (predvsem) to, da Bog (Kristus, Beseda) ni pogojen s časom (je »večno sedaj«), oz. je zunaj časa. In »Jaz sem« je že tam, do koder služabnik Besede šele BO prišel. BO prišel: to je torej hoja za Kristusom, ki je hoja skozi sedanjost proti prihodnosti. Se pravi, Kristus je v tej prihodnosti človeka, ko le-ta še ni prišel do nje. Človek torej hodi za Bogom zelo dobesedno, ker Bog zelo dobesedno hodi pred človekom – tako, da gre v njegovo prihodnost. To pa lahko zato, ker je JAZ SEM – ker je zunaj časa.
Kaj to pomeni: iti v prihodnost? To resnico bom skušal osvetliti z znanjem iz knjig RŽVB, ki so dane tudi za boljše razumevanje Razodetja, torej tudi za boljše razumevanje hoje za Kristusom.
Hoja za Kristusom in knjige RŽVB
Kristus res hodi pred človekom: »Jaz sem Luč sveta in hodim pred vami«. Ali je to res hoja v našo prihodnost? Tu bodimo pozorni na to, da Kristus hodi pred nami kot LUČ, se pravi tako, da nam na nek način SVETI. Na kakšen način sveti?
To razkrije naslednji stavek: »Niste sledili znamenjem moje krvi, ki sem jih pustil za sabo kot kažipote«.
Torej, Kristus hodi pred človekom tako, da za sabo pušča neka znamenja, in ta znamenja so kaži-poti, pomeni, da nam z njimi kaže pot. Iz tega sledi, na kakšen način nam Bog kot Luč sveti: tako, da nam kaže pot. Pot hoje za Kristusom nam Kristus (Beseda) sam kaže! In kazanje te poti je tako pomembna božja lastnost, da On sebe imenuje tudi Pot: »Jaz, Beseda, sem Pot. Kažem ti pot«.
Če človeku kaže pot (po kateri naj bi le-ta šel), je to nujno pot, ki je še pred človekom, in ker je (VSAKA!) življenjska pot nujno iz dogodkov sveta, gre tu za prihodnje dogodke človekovega življenja. Ko Beseda kot Pot človeku kaže pot, mu jo torej tako, da mu kaže te prihodnje dogodke. Kaže mu jih tako, da mu kaže svoje načrte zanje: »Kažem ti svoje načrte. Učim te hoditi po mojih stopinjah«. Beseda (božji Logos!) jih seveda pozna, saj je božji Logos tisti, ki dela načrte za VSE dogodke sveta! Vendar, iz navedenih dveh stavkov sledi še naslednje: da hoje za Kristusom uči človeka Kristus sam, tako, da mu kaže svoje načrte, in da hoditi za Kristusom pomeni hoditi po njegovih stopinjah.
Hoja za Kristusom kot hoja po njegovih stopinjah
Kristus uči človeka hoje po njegovih stopinjah tako, da mu kaže svoje načrte. Če ga uči te poti na ta način, ga nujno tako, da mu te stopinje kaže, če ga tako, da mu kaže svoje načrte (za prihodnje dogodke sveta), sledi, da gre pri Kristusovih stopinjah za dogodke sveta. Hoditi za Kristusom – hoditi skozi dogodke sveta! Ali so dogodki sveta res stopinje Besede? Da, če razmislimo, res. Če izhajamo iz resnice, da se VSE dogaja po božji volji – to se lahko zato, ker božji Duh napolnjuje ves svet, deluje na svet in daje smer dogajanju sveta, da se VSAK dogodek zgodi ZATO in TAKO kot hoče Bog. To zato, ker v Duhu deluje Beseda – božji Logos, ki dela načrte za dogodke sveta, Duh (božji Prst!) deluje tako kot hoče Beseda, zato moramo VSAK dogodek sveta imeti za stopinjo (sled) Besede v svetu, za odtis Duha v prahu Zemlje.
Zato, ko Jezus v RŽVB naroča »hodi po mojih stopinjah, da, sledi Mi!« to ne pomeni življenje po nekih pravilih, ampak hojo skozi določene dogodke sveta. Toda kako, ko je jasno, da človek ne more skozi vse?? Res je, in zato je tam večkrat poudarjeno: »Hodi po mojih KRVAVIH stopinjah. Hodi po stopinjah, ki se jih drži moja kri«.
Hoja po krvavih stopinjah
Stopinje so »krvave«, ker so pokazane z znamenji Kristusove krvi, se pravi Duha: »Hodi po stopinjah, ki sem jih zaznamoval z znamenji svoje krvi«. Ta znamenja so kažipoti, Kristus kot Pot nam torej kaže pot tako, da nam daje znamenja: »Ali sem kdaj rekel, da se bom prenehal razodevati in dajati znamenja? Moja znamenja ne bodo nikoli prenehala. Ob tebi stojim in ti dajem znamenja.«
Če gre za kazanje poti, ki je nujno iz dogodkov sveta, za kazanje božjih načrtov, ki so načrti za (prihodnje) dogodke sveta, je logično, da gre pri teh znamenjih (tudi, predvsem) za videnja – edino skoznje lahko dogodke VIDIMO: »Sanje in videnja dajem mnogim med vami. To so moja današnja znamenja«.
Pot hoje za Kristusom: pot služenja Bogu, se pravi spolnjevanja njegove volje, s tem ko nam Beseda kaže to pot, nam preko razodevanja svojih načrtov razodeva svojo voljo: »Moj Sveti Duh milosti prihaja, da vam podari popolno spoznanje moje volje«. Bogu služimo (zanj delujemo) pri hoji skozi konkretne dogodke sveta, vnaprej pokazane v obliki teh načrtov, in če naj bo »božja volja bistvo našega vsakodnevnega življenja«, sledi, da naj bi človek v življenju najprej iskal to pot, gledal, kako bo hodil po njej, vztrajal na njej.
Tako je glede hoje za Kristusom v RŽVB povedano še marsikaj več kot v evangeliju, najbolj pomembna novost pa je v resnici, da na tej poti Bog sam deluje v človeku in po človeku.
Delovanje Boga
Bog deluje kot Beseda in v Duhu: »Jaz sem Beseda in delujem v Duhu«. Če ji človek sledi, deluje v svetu po njem: »Hodi po mojih stopinjah, in deloval bom v tebi in po tebi«.
Človek zato na tej poti postaja orodje Duha, iz tega dejstva pa sledi, zakaj ta pot vodi dušo v Presveto Srce, ki je njen dom: ker tja dušo dviga Duh – božji Prst. In zakaj Bog na tej poti varuje človeka: »Jaz pomagam svojim orodjem«. In še: »Pozabljaš, da bom Jaz deloval, vse bom naredil Jaz, ti Mi samo sledi«. Seveda Bog noče podpirati človekove lenobe: »Naredi, kar moreš, in ostalo bom dopolnil s svojimi Deli«.
Bog seveda deluje tudi kot tista (brezmejna) Moč, ki konkretizira svoje načrte, človeku pokazane v videnjih, človek namreč lahko podvomi v tisto, kar mu je bilo podarjeno po Besedi, tudi glede tega: ali se bo zares uresničilo? Zato Jezus pove: »Nič ne more preprečiti uresničenja mojih načrtov. Jaz vedno dosežem svoje cilje«. In še: »Nisem samo Beseda, ampak tudi Moč. Storil bom vse, za kar te prosim«. Prošnje, želje: potrditev resnice, da božji načrti, razodeti po Besedi, vsebujejo želje (voljo) Boga, in glede tega Jezus naroča: »Išči Me v mojih željah! Vsakega, ki Me išče, bom podprl in mu dal svojo Moč. Moja Moč te bo podprla, zadržala bo tvoje padce«.
Še nekaj besed o videnjih
Iz povedanega sledi, da je ta pot najboljša možna pot človeka skozi življenje: ker dušo bliža njenemu cilju, in ker je to varna in uspešna pot – ker na njej človek uživa naklonjenost Boga. Ker gre pri iskanju te poti za iskanje volje Boga, ta pa je človeku mnogokrat skrivnost, je nujna pomoč (milost) od zgoraj: »Komur dajem svoje znamenje, tega želim razsvetliti s svojo milostjo«.
Torej, videnja kot današnja božja znamenja moramo imeti za milosti, in to so res znamenja Kristusove Krvi (Duha): »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«.
Vendar, naša doba – doba kuge racionalizma, je ravnodušna do vsega, kar prihaja od Duha (in tudi v Cerkvi se to zavrača), zato tudi do videnj, čeprav nam le-ta hočejo pokazati pravo pot skozi življenje, najboljšo, ker je etična in ker dviga dušo: »Če bi hodili po mojih potih, bi živeli v miru«. in še: »Če bi poslušali moje klice in hodili po mojih potih, ne bi bilo puščave (v dušah).«
V RŽVB je med drugim rečeno, da človek s tem, da verjame v videnja, pokaže vero. Seveda to pomeni tudi, ta znamenja uporabiti – za spoznanje prave poti. Iz tega res tudi izhaja, da je bistvo vere (krščanstva) v tem – v sledenju Besedi. Ta pot pa je obenem tudi pot do resnice o dogodkih sveta: le-to nam lahko razkriva le Beseda (po Duhu), a njen prihod je milost. Te pa so nam dane na tej poti: »Človek mora sodelovati z Bogom, sicer mu bom odtegnil vse svoje milosti«.
Opora in usmeritev
Zahodni človek, ki se opira na svoj razum, se na to opira tudi pri iskanju resnice o dogodkih sveta in pri iskanju usmeritve v življenju, a vedno znova ugotavlja, da po tej poti ne more najti nobene gotovosti, in nazadnje konča v skepticizmu in nihilizmu. S tem v življenju ostane brez opore in usmeritve. Kje je izhod?
Najprej bo treba priznati, da je narava dogajanja sveta pač takšna, da tega s pametjo in racionalističnim znanjem ne moremo spozna(va)ti, tudi ne s pomočjo UI. Za spoznavanje tega je potrebna Beseda kot Resnica, za kar pa moramo premagati racionalizem – s tem, da sprejemamo, kar prihaja od Duha. Spoznati resnico o konkretnih dogodkih sveta, z vsem, kar jih gradi, s pomočjo Besede (npr. videnj), in potem to uporabiti pri odločanju. A še vedno ne moremo biti gotovi, da je to res najboljša možna pot skozi življenje: ali je res najbolj varna, ali res vodi dušo k vzvišenemu cilju – v Presveto Srce? Takšna je lahko samo pot hoje za Kristusom, kjer je nekaj ključnega volja Boga, a ta se nam spet razodeva po Duhu, skozi razodevanje božjih načrtov, ki jo vsebujejo.
Ključno za novo dobo bo torej sprejemanje in razumevanje tega, kar prihaja od Duha, s tem sprejemamo Besedo kot Resnico in Besedo kot Pot. Če temu zaupamo, najdemo neko gotovost, s tem pa oporo in smer. Da, ključno je zaupanje, najprej je v to (kar prihaja po Duhu, se pravi v Besedo) treba zaupati, šele potem se na to lahko opremo: »Zaupaj Mi in opri se Name. Želim, da se vse stvarstvo nasloni Name. Ko se opiraš Name, se opiraš na Modrost«. Torej na Besedo, kar pomeni: na resnico o dogodkih sveta in o pravi poti.
