Piše: Franc Bešter
V življenju se moramo odločati, iščemo smer. Pravo (najboljšo), se pravi uspešno in varno smer. Usmerjanje in opiranje: to dvoje je povezano, pri iskanju smeri in odločanju se namreč moramo na nekaj opirati. V naši racionalistični civilizaciji, ko smo vsi, v večji ali manjši meri okuženi s kugo racionalizma, se pri usmerjanju (odločanju) opiramo predvsem na svoj Razum in na svoje racionalistično znanje. Problem nastopi, ko človek vedno znova ugotavlja, da, kar se tiče poznavanja dogajanja sveta, s tem ne more najti nobene gotovosti, pri odločanju je namreč poznavanje tega dogajanja nekaj ključnega. Če človek do resnice o tem skuša priti po poti razuma, slej ko prej konča v agnosticizmu in skepticizmu, posledica je neko nezavidljivo duhovno stanje Zahodnjakov, ki ga označuje odsotnost neke gotovosti, opore in usmeritve v življenju.
Sprejeti bo treba dejstvo, da meso in kri ne moreta spoznati resnice – o dogajanju sveta, ono je nekaj mnogo preveč nepreglednega, še posebej je seveda nejasen razvoj tega dogajanja v prihodnosti. Sprijazniti se moramo z resnico, da dogajanje lahko pozna le Bog, iz tega pa sledi, da se znanje za oporo, usmerjanje in odločanje v življenju skriva v verski spoznavni stavbi. Tu pa se srečamo še z neko težavo, ki se je večina Zahodnjakov tudi ne zaveda: da je večini od njih (ne da bi se oni zavedli, kdaj, zakaj in kako) racionalistično znanje te civilizacije versko znanje odvzelo: »Znanje vaše dobe se bojuje proti Mojemu nauku«. Proti nauku Svetega pisma, krščanstva – navedel sem stavek iz knjige RŽVB, in jih nameravam še nekaj. Zaradi kuge racionalizma je večina vero izgubila.
»Zaupaj Mi in opri se name. Hočem, da se vse moje stvarstvo nasloni Name«.
Kako se opreti na Boga? Kaj to pomeni? Odgovor se skriva v naslednjem stavku: »Ko se opiraš Name, se opiraš na Modrost. Na Modrost: na Besedo. S tem na Boga, ker je Bog (tudi) Beseda.
Toda, da bi se oprli na Besedo, je treba Besedo najprej imeti, (s)poznati. Beseda sicer res prihaja k človeku, prihaja od zgoraj in v srce in je povsem zanesljiva, kot piše v RŽVB, a (vedno!) prihaja po Duhu, ker Bog kot Beseda deluje v Duhu, in tu nastopi še ena težava, ki sem jo tu že večkrat navedel: ravnodušnost naše dobe do vsega, kar prihaja od Duha, in celo v Cerkvi se to zavrača – vse to zaradi racionalizma. Torej, kugo racionalizma je treba premagati, s tem, da to sprejemamo. Sprejeti Besedo: Boga, ki govori. Če nam (neposredno!) govori, pomeni, da nam nekaj hoče povedati, in kar nam hoče povedati, je RESNICA o dogajanju sveta (ker je Beseda Resnica) in Beseda nam kaže pot, ker je (tudi) Pot. Gre res za odločanje: res pri tem potrebujemo resnico o konkretnih dogodkih sveta, in pravo (najboljšo možno) pot – gre res za usmerjanje v življenju. Narobe pa je, če se pri tem opiramo (zgolj) na svojo pamet in svoje racionalistično znanje. Pravilni način: opiranje na Besedo.
A tu je pomembno še nekaj: ZAUPAJ Mi in opri… . Če naj bi se oprli na Besedo, ji moramo najprej zaupati. Zato želim v tem prispevku opozoriti še na neko težavo, ki je tudi posledica zahodnjaškega načina mišljenja in spoznavanja: tu smo soočeni z Besedo in Duhom in s stvarmi, ki se odigravajo na področju duše (notranjosti), videnje (način prihoda besede!) npr. nastane ob srečanju Duha z našim duhom, gre torej za izrazito notranji in za metafizičen fenomen. Zahodni človek pa je postal zelo pozunanjen, in ne samo to. Zahodna filozofska misel, ker temelji v antični Grčiji (Grki pa so bili zelo ponosni na svoj logos!), gradi na razumu, na logiki, na razumskem spoznanju, če naleti na neka metafizična izkustva, ki se temu izmikajo, ki razum presegajo, zavzame do tega značilen skeptičen odnos (lahko, da kaj obstaja, a tega pač ne morem spoznati). On nadaljuje po poti razuma, a na tej poti nazadnje konča v agnosticizmu.
S tem smo torej (večinoma) Zahodnjaki pogojeni, a pri iskanju gotovosti in opore bo to nujno treba preseči, in prepričan sem, da si tu lahko pomagamo z vzhodno (z indijsko) filozofsko mislijo. Ta misel se namreč (že tisočletja) razvija v neki povsem nasprotni smeri, ne le v smer ponotranjenja, gre tudi za druga spoznavno metodo: tudi tu so sicer pomembni razumski konstrukti, a le kot pot za doseganje duhovnega IZKUSTVA, ki postane primarno, ko ga dosežemo, vse postalo postane drugotnega značaja, je zgolj maya (iluzija).
Smo torej pri dveh tako silno različnih poteh, da se upravičeno zastavi vprašanje: katera pot je prava? Ena je zagotovo zmotna.
Zahodna pot – pot filozofije pod odločilnim vplivom grške, a v RŽVB piše: »Moje poučevanje ni kot filozofija, prihajam k tebi in te poučujem, kakor Duh uči duha.« Usmerjanje življenja s pomočjo videnj zato ni filozofski način, kajti videnje nastane ob srečanju Duha z duhom. A ta način je mnogo bliže indijski kot zahodni filozofiji. In zahodno filozofijo (razsvetljenski način spoznavanja in odločanja) bomo morali nujno preseči, če hočemo priti do neke gotovosti, če nočemo končati v skepticizmu in agnosticizmu.
V predzadnjem članku sem pisal o pojavu komunizma (komunizem pa je sin razsvetljenstva), in prepričan sem, da je eden od pozitivnih (nepredvidenih!) stranskih učinkov komunizma (ki je prinesel v glavnem negativnosti) tudi v tem, da se bomo ovedli kuge racionalizma in jo začeli premagovati: s tem, da sprejemamo, kar prihaja od Duha. Komunizem je namreč vzpostavil nesvoboden politični sistem, s teptanjem človekovih pravic, omejevanjem svobode govora in tajno politično policijo, izvajanjem pritiskov… . In narod je zapeljal na pot moralnega propada, zaradi česar sta na svetu zavladala nered, kaos. Težko je v takem svetu najti gotovost – glede konkretnih ljudi, dogodkov, situacija človeka prisili, da išče gotovost in oporo, usmeritev tam, kjer je to edino mogoče najti – pri Duhu.
