Piše: Jan Peršič (KUD Kdo)
Pred dvema letoma je Vlada Republike Slovenije 17. maj razglasila za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Na ta dan leta 1942 je namreč 1. četa Šercerjevega bataljona v soteski Iške umorila prek petdeset ljudi, od katerih je bilo skoraj pol otrok. To je bil prvi množični umor v drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju, umori posameznikov in manjših skupin pa so bili že več kot pol leta del načrtne komunistične strategije za prevzem oblasti. Tiste krvave pomladi in poletja leta 1942 so komunisti umorili več sto civilistov, med njimi mnogo mladih deklet in otrok.
Sedanja vlada je spominski dan ob njegovi prvi obletnici ukinila. Njen predsednik je ob tem rekel: »Očitno bomo morali imeti 9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica«. To je neizmerno neumna izjava – saj poznavanje dejstev, povezanih z 9. majem, v ničemer ne negira obstoja komunističnega nasilja – in kaže zgolj to, da ima Robert Golob težave že na ravni osnovne logike. Na predvečer ukinjenega komemorativnega dneva je na Trgu republike kljub ukinitvi potekala svečana in pietetna slovesnost, ki bo verjetno postala stalnica. Lanskoletna ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja pa ni bila zgolj nepietetna in objestna posledica impulzivne arogance, temveč logični sad premišljenega in razvejanega prizadevanja za vzdrževanje prevlade nekega pogleda na bližnjo preteklost v javni sferi.
Ob ukinitvi spominskega dneva so se tako brž pojavile predvidljive pripombe, ki se jih ob podobnih priložnostih že dolgo ponavlja do onemoglosti, tako da so postale del samoumevnega nereflektiranega mnenja mnogih; pripombe, ki so vsaj toliko zlajnane, kot so nezmožne zdržati kritiko: »Spominski dan ljudi razdvaja in jih namesto k dejanskim sedanjim problemom usmerja v preteklost. Izhaja iz revanšističnega resentimenta in služi ideološkemu oziroma kulturnemu boju. Tragične dogodke se namenoma izrablja za odvračanje pozornosti od vsakokratnih konkretnih problemov desnih strank, ki hlinijo pieteto: za žrtve komunizma jim dejansko sploh ni mar. Nikakor ne želijo pomiritve, temveč ljudi namenoma razdvajajo in ustvarjajo razkol; razvnemajo čustva, da tako mobilizirajo svoje volivce«.
Iste obrabljene fraze pa smo lahko še enkrat slišali februarja letos po zasedanju odbora za peticije Evropskega parlamenta. Na njem je Mitja Ferenc predstavil peticijo o ohranjanju spomina na žrtve komunizma v Sloveniji, v kateri je prikazal neprimeren odnos do njih s posebnim ozirom na ukinjeni spominski dan. Vsi evropski poslanci, ki so razpravljali, so peticijo podprli, vključno s članico Španske socialistične delavske stranke, ki je v Evropskem parlamentu vključena v Napredno zavezništvo socialistov in demokratov. Sklep o podpori je odbor za peticije sprejel soglasno, o čemer je pisno obvestil slovensko vlado.
Izjave za medije pa so podali tudi slovenski poslanci v Evropskem parlamentu. Nekateri so zopet zavrteli staro lajno in pokazali ves svoj neizvirni arzenal: »Gre za populistični manever in manipulacijo v okviru predvolilne kampanje SDS, ki v Evropski parlament z namero razdvajanja vnaša ideološke vsebine. Obravnavana tema, ki bi jo bilo potrebno obravnavati s spoštovanjem, je zlorabljena in spolitizirana za namen ideološkega oziroma kulturnega boja in cenenega pridobivanja političnih točk. Bolje bi bilo, da bi svojo energijo usmerjali v druga, bolj aktualna vprašanja«. Človek si ne bi mogel izmisliti bolj obrabljenih klišejev. Očitno so plod nekih strateških razmislekov, kako se odzvati, ko se pojavijo tovrstne teme, da se lahko slovenski levičarji zoperstavijo smiselnim prizadevanjem (in se hkrati pretvarjajo, da niso nizkotni ali neumni) in da se pri nerazmišljujočih ljudeh kot samoumevna utrjujejo nereflektiranega mnenja, ki jih je porodila ideološka dresura.
Očitki glede hlinjenja pietete pri ljudeh, ki opozarjamo na nerazčiščene stvari, povezane s hudim trpljenjem – izrekel jih je Marko Crnkovič –, poleg neumnosti morda žal kažejo predvsem na duhovni propad njihovega glasnika in so tako abotni, da jih nima smisla analizirati in kritizirati. Očitki glede ideološkega boja, pridobivanja volivcev, »spolitiziranosti«, usmerjenosti v preteklost in razdvajanja pa so stalnica in plod dobro premišljenega načrtnega zavajanja; zanašajo se na človeško neumnost in miselno površnost, zato se jim bomo posvetili v naslednjih delih niza besedil o slovenskem filokomunizmu in neumnosti.
Odnos do metod in ciljev komunističnih revolucionarjev iz dvajsetega stoletja pri večini ljudi z današnjega slovenskega levega pola kaže predvsem njihovo veliko neumnost. Med njimi so danes tisti, ki so resnično na revolucionarno-morilskih komunističnih pozicijah, na srečo v manjšini. Velika večina si socializma v resnici ne želi in je zanjo zgolj stvar nostalgičnih čustev in folklore (sem in tja pa kdo med njimi tudi ve, da je njegova ekonomska moč in družbeni vpliv posledica uspešne tranzicije struktur prejšnjega režima, ki je temeljila na politični zameglitvi zločinske realnosti komunizma). Želijo ekonomsko in politično svobodo, blagostanje in človekove pravice. Do komunističnih prednikov imajo iracionalen, čustven odnos, kot do krivičnega in prestrogega očeta, ki ga imajo kljub vsemu radi in ga a priori branijo pred drugimi: kljub vsemu so »naši«. Zagovarjajo jih, čeprav bi s svojimi sedanjimi vrednotami sami postali žrtve svojih komunističnih predhodnikov. Nasprotni strani iz principa nočejo priznati, da ima prav, da ne bi s tem priznali zablode svojih prednikov, zato so primorani govoriti nesmisle. Zaradi specifične neumnosti s takšnim kaosom v glavi živijo brez težav.
Kdor pa je zmožen na te stvari pogledati z distance, s stališča v svobodnem svetu (za enkrat še) prevladujočih vrednot, jih brez težav vidi, kakršne dejansko so, kot so jih videli tudi evropski levičarji v Bruslju. Na delu smo lahko videli (sicer hitro izginjajočo) (zahodno)evropsko »normalnost«. Jasno se je pokazalo, da v svobodnem svetu ni mogoče smiselno zagovarjati komunističnega totalitarizma, ki je bil enako zel kot druga dva, Slovencem pa je povzročil največ škode. Kolikor se naši levičarji ne zmorejo radikalno in brez pridržkov odreči svoji zločinski dediščini in se razumejo kot del te tradicije, toliko lahko v tem oziru govorimo o slovenski genocidni levici, saj so njeni predhodniki bili del vojske, ki je v nekaj tednih umorila najmanj dvesto tisoč vojnih ujetnikov in civilistov raznih narodov, od tega okrog sto tisoč na našem ozemlju. Če je torej po njihovem mnenju revolucionarna pozicija konstitutivna za naš narod in državnost, potem je v tem oziru demokratična slovenska država utemeljena na množičnem pokolu nasprotnikov protidemokratične revolucije.
Zato je bila razglasitev spominskega dneva nadvse smiselna, saj povsem drži, kar je ob njej sporočila prejšnja vlada, da naša država »vedenja o razsežnosti komunističnega nasilja in občutljivosti do žrtev ni zmogla v zadosti meri vnesti v kolektivno zavest, zato je tudi odnos do žrtev še vedno ali celo čedalje bolj nepieteten«. Sedanja vlada je ob njegovi ukinitvi argumentirala, da je bil sprejet brez »strokovne in javne razprave«. Morda pa ji ni bil všeč 17. maj in zdaj premišljuje o možnosti drugega datuma, še dodatno po blamaži v Bruslju, kjer so se tudi evropski levičarji od njene odločitve o ukinitvi distancirali? Pomagajmo ji in pričnimo javno in strokovno razpravo: predlagajmo 16. september, ko je vrhovni plenum OF oziroma tako imenovani SNOO sprejel odloke, ki so bili podlaga in napoved nasilja, ki je sledilo.
