Piše: Franc Bešter
Ta prispevek je v veliki meri nadaljevanje prejšnjih člankov, zato bom za uvod določene stvari le na kratko ponovil, predvsem se tu nameravam posvetiti analizi enega stavka iz »Resničnega življenja v Bogu«, in nasploh nameravam znanje zajemati iz teh knjig.
Znanost in tehnika, ki sta ustvarili moderno dobo, sta izvršili tudi negativne učinke na naravo in družbo, pisal sem že o tem, zakaj in kako je znanje te dobe začelo povzročati odpad od krščanstva, zaradi česar je v tej civilizaciji zavladal nered, kar pa zahteva novo pot do resnice in nov način odločanja – zaradi močno spremenjenega dogajanja.
Tu je nujno treba opisati še nekaj, na kar opozarjajo resnice knjig RŽVB, da je namreč znanje naše dobe spravilo človeštvo v roke hudiča in pod njegovo oblast: »Zemlja je postala gospostvo mojega nasprotnika«.
Navedel bom torej nekaj nujnih resnic o satanu, ki bi jih nujno morali poznati: »V vaših dneh satan prihaja z orožjem racionalizma«.
To »orožje racionalizma« je ravno moderna znanost kot »najvišji dosežek Razuma«, a v očeh Boga (ki pozna resnico!) je lažna: »Lažna modrost je moje stvarstvo pripeljala v satanove mreže in moja jagnjeta spremenila v brezbožneže, razvratneže«.
Logično je, da v naših časih satan prihaja s to »lažno modrostjo«, če je njena lastnost, da ljudi, ko so v njegovih mrežah, spreminja v brezbožneže (ateiste). Odkod ta njena »sposobnost«, ni težko videti: ona zanika Boga oz. si VSE zna PRAVILNO razlagati brez Boga. Zato je logična še naslednja resnica iz RŽVB: »Prihajam, da bi našel stvarstvo v rokah hudiča, ki ga hrani z racionalizmom in brezbožnostjo«.
Kako hrani množice s tem (s kugo naše dobe), če ga ni videti nikjer? Tudi to je v teh knjigah pojasnjeno: »V vaših dneh je uspel prepričati moje stvarstvo, da ne obstaja, in zato lahko deluje ne da bi se ga bali. On uporablja ljudi kot svoje orožje«.
Problem je torej, da danes v njegov obstoj ne verjamemo več (to je vraževerje srednjega veka), a Jezus pove, da on obstaja in skuša pogubiti naše duše. In on deluje (tudi) preko ljudi, ki jih je spravil pod svojo oblast, in tudi ni težko videti, kako nas hrani z racionalizmom (ki povzroča duhovno smrt!): milijone hrani z »lažno modrostjo« v šolskem sistemu in v svet je poslal številne lažne učitelje, ki so racionalistični filozofi naše dobe. Jezus opozori: »V vaših dneh jih je kot listja in trave«.
Satan je tudi (prvi) upornik, je oče laži in pokvarjenec, in če je danes človeštvo v njegovih rokah, je nujna posledica tega, da je sodobni svet poln upora, laži in pokvarjenosti: »Nad vašo pokvarjenostjo strmijo demoni«, pove Jezus. In še: »V svoji pokvarjenosti je danes svet poln Kajnov, in pod vašim nebom živi mnogo besnih volkov, skritih pod ovčjimi kožuhi«.
Živimo sredi kaosa, v času teme in senc, v času strašnega brezboštva. To ni samo čas »divjine in opustošenja na Zemlji« (nereda v družbi in puščave v dušah – posledica zadnje revolucije v razvoju orodij), je tudi doba satana. Satan: »Tisti, ki vse zmeša«. »Spoznaj, kako deluje satan: poskuša vas zmesti«, tudi opozori Jezus v RŽVB.
Iz ugotovljenega je vsekakor dobro razvidno in razumljivo, zakaj je danes, v takšnem svetu tako težko priti do resnice o konkretnih osebah in dogodkih sveta, a to resnico mnogokrat rabimo – pri odločanju, edino pot do nje pa osebno vidim pri (nočnih) videnjih, do česar pa je naša doba ravnodušna, zato bo temeljna naloga za novo dobo, spremeniti odnos do tega.
Analiza nekega stavka
V ta namen se tu nameravam predvsem posvetiti analizi naslednjega stavka iz knjige RŽVB:
»Danes se otroci iz moje Hiše posmehujejo tistim, ki sem jih Jaz blagoslovil in jim dajem videnja. Lahko rečem samo: doba brez vsake vere!«
Otroci iz moje Hiše: otroci Cerkve, torej (celo) verniki, se pravi tisti, od katerih bi se pričakovalo vero.
»…sem jih blagoslovil…« – iz teh besed sledi, da moramo videnja imeti tudi za božje blagoslove. Torej ne samo za milosti (»Komur dajem svoje znamenja, tega želim razsvetliti s svojo milostjo«.) – milosti zato, ker so videnja »današnja božja znamenja, ki jih Bog daje mnogim«.
Naslednji stavek pa opiše, na kakšen način si človek lahko izprosi (izmoli) ta znamenja: »Prosite za moje milosti, prosite za moje blagoslove, in dal vam jih BOM!«
Sicer pa Jezus pojasni, zakaj se v Cerkvi to zavrača: zaradi kuge racionalizma, ki se je vtihotapila tudi vanjo, in naša doba je do tega ravnodušna – spet zaradi racionalizma! Zato pa je naša doba doba brez vsake vere – a iz tega sledi, da človek pokaže vero ravno s tem: da v ta znamenja verjame, jih sprejema, a to še ni dovolj. Mora jih uporabiti v življenju: »Ob tebi stojim in ti dajem znamenja. Ravnaj se po njih«. In še: »Prejeli ste milosti. Uporabite jih! Ne zapravite jih!« Naslednji stavek pa pojasni, v kakšen namen mora človek to v življenju uporabiti: »Prejel si milosti, potrudi se spoznati mojo voljo«. Iz tega stavka sledi velik, izreden, usoden pomen teh znamenj za življenje človeka, božja volja (služenje Bogu) se namreč nanaša na hojo za Kristusom, od te poti pa zavisi ne le človekova tuzemska sreča in varnost, ampak tudi njegova večna usoda: »Če želiš hoditi za Menoj, si rešen, če Me pa zaradi trdovratnosti ne priznaš, propadeš. Znajdeš se v kraju večnega trpljenja. Posvariti vas moram, kljub temu, da sem že rekel, da tistemu, ki preklinja Svetega Duha, ne bo odpuščeno«. Jezus nekje pove tudi: »Danes vsa Zemlja preklinja Svetega Duha«. »Preklinjati Svetega Duha« pomeni upirati se Duhu, zavračati, kar nam daje Duh, in videnja nam vsekakor daje Duh: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«.
Iz tega današnjega zavračanja pa izhaja naslednje: »Niste sledili znamenjem moje krvi (Duha!), ki sem jih pustil za sabo kot kažipote«. Se pravi, ta znamenja (videnja) so kaži-poti: z njimi nam Kristus hoče pokazati pot hoje za njim. Torej, človek pokaže vero s tem: da hodi po tej najboljši možni poti. Odločilna je torej praksa, življenje, kar pa ni vedno lahko, zahteva tudi odpoved, sprejemanje križa, potrpežljivost, tveganje, zaupanje v Boga. A edino ta pot vodi v nebeško Kraljestvo, in je tudi varna pot, ker na njej človek uživa naklonjenost delovanja Duha, ki napolnjuje svet.
In Jezus nekje pove tudi, da je vera danes postala NUJNA, se pravi iskanje te poti in hoja po njej, in tudi stanovitnost hoje po teh poteh (premočrtna hoja, brez oziranja levo ali desno). Vsekakor zato, ker je moderna doba na svetu ustvarila razmere nereda, še več, ker se je na Zemlji vzpostavilo gospostvo satana. Ob tem namreč človek nujno potrebuje neko podporo »od zgoraj«: »Ostani Mi zvest. Brez Mene si nič«.
Pokazati vero: verjeti v videnja kot božje milosti in blagoslove. Treba je tudi sprejemati tisto, kar prihaja od Duha, do česar pa je naša doba ravnodušna. Sprejemati. Vendar, večine od tega ne moremo uporabiti, ker smo tu soočeni z božjimi Mislimi, razlika med temi in človeškimi mislimi pa je ogromna! Iz te resnice nujno sledi, da velike večine od tega nikoli ne bomo razumeli, iz tega pa sledi ne-možnost uporabe. Kakšen pomen ima potem vse to: zapomnjenje (nočnih) videnj in ukvarjanje s tem? Če drugega ne, to lahko silno obogati naše življenje, pravzaprav si človek s tem pridobi še eno, večje in bogatejše Življenje.
So pa še druge pomembne stvari, ki izhajajo iz tega. V zvezi s tem bom navedel apostola Pavla: »Vera je trdno prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo«. Moderna doba s svojimi znanji, ki priznavajo samo materialno, načina življenja itd. vsak dan znova ruši to prepričanje – modernost povzroča sekularizacijo in vodi v zanikanje onostranstva, nasploh vsega metafizičnega. Človek je izgubil perspektivo večnosti. In tu vidim velikanski pomen, ki ga ima lahko IZKUSTVO o nočno-videnjskem svetu, ki prepričanje v to vsakodnevno obnavlja. To prepričanje je za človeka lahko velikega pomena, od njega močno zavisi njegov življenjski slog, vrednote, odnos do življenja, vzgoja otrok… . Prepričanje v obstoj Boga, duše, Duha, torej metafizičnih stvarnosti pa obnavljajo ravno videnjska IZKUSTVA, tudi izkustva pred-doživljanja prihodnjih dogodkov (prihodnost lahko pozna le Bog!): »Moja priča je Duh preroštva. Napovedujem stvari, preden se zgodijo, da boste verjeli, ko se zgodijo, da Jaz Sem, ki Sem«. Da, v (nočnih) videnjih so izkustva o tem pogosta!
Nova renesansa
Moderna doba z znanji, ki so jo ustvarila, z instituti, ki jih je postavila, zahaja v slepo ulico. Ne gre le za krizo okolja, ki jo je povzročila tehnika, gre tudi za negativne učinke tega znanja in moderne tehnike na človeško družbo. Ta znanja in instituti so omogočili nesluteno blaginjo in neštevilne udobnosti, a njihova »lastnost« je med drugim, da so povzročili zaton krščanstva in s tem veliko degradacijo duhovnih in moralnih vrednot. Gre torej za veliko enostranost te (novoveške) civilizacije, zaradi katere pa njeni sistemi (npr. zdravstvo, šolstvo) vedno teže delujejo, nemoralnost (npr. razbohotena korupcija) pa začenjajo resno ogrožati tudi njeno ekonomijo. Navedel bom nek rek iz srednjega veka: »Gorje narodu, katerega politične elite se pokvarijo!« Ta civilizacija je v notranjem razkroju. Ta doba se zato bliža svojemu koncu – ker bo družba zaradi opisanega delovala vedno teže in bo ta civilizacija zahajala v vedno nove, številnejše in hujše krize, bo vedno več ljudi spoznavalo, da bo treba začeti graditi z nečim bistveno drugačnim: z nekim novim znanjem, načinom mišljenja in življenja, kar pa pomeni neko novo (po-moderno) dobo.
Potreben pa bo nek prehod (ki ga bodo sposobni začeti le nekateri), neka nova renesansa, kakor je bila prva renesansa (16. stol.) prehod iz srednjega v novi vek. In kakor so to renesanso izpeljali genialni umetniki, znanstveniki in misleci tistega časa (ne politiki!), tako bodo tudi za novo renesanso potrebni genialni umi in drzni duhovi, sposobni utiranja novih poti, po katerih potem lahko sledijo vedno številnejše množice.
Nova doba: novo znanje, podobno kot je moderna v 16. stoletju začela (glede na srednji vek) na nekem novem znanju – na znanosti z revolucionarno novim pristopom k svetu – z merjenjem. In to znanje je v nekaj stoletjih ustvarilo civilizacijo, kakršno poznamo in živimo danes. A to »civilizacijo« materialne blaginje danes označujejo tudi nered in huda duhovna in moralna kriza – posledice tega razvoja in enostranskega »napredka«. Mislim, da večina tega propada in notranjega razkroja sploh ne zazna, ne opazi, tudi zaradi pozunanjenja in nekega pojmovanja civilizacije: civilizacija je materialno blagostanje, telesne udobnosti. A tako (ne-zrelo) pojmovanje kulture bo treba preseči: trajna, obstojna (ne-krizna) civilizacija nujno zahteva nek red in neko stanje duha v ljudeh. Se pravi, nova doba bo morala začeti graditi na duhovnem temelju. In znanje zanjo: moralo bo biti sposobno zmanjševati kaos v svetu in omogočati duhovni napredek ljudi. Sicer pa: moralnost in duhovnost – to je povezano, soodvisno! To bo zato znanje za odločanje, za usmerjanje človeškega življenja. Nova pot do resnice o dogodkih sveta – s pomočjo (nočnih) videnj. Zato se že nakazuje naslednje: kakor se je prva renesansa začela obračati k zunanjemu, raziskovati perspektivo (tretjo dimenzijo-dimenzijo razuma) in izvršila obrat od srednjeveškega teocentrizma k antropocentrizmu, tako bo nova renesansa morala izvršiti obrat od današnje absurdne pozunanjenosti k ponotranjenju, in odpiranje oči duše v svet Duha, se pravi v »absolutno zgoraj«.
Res, radikalni premiki, kar se tiče načina mišljenja, življenja… . Večina ljudi jih (zaenkrat) ni sposobna (in jih tudi noče), večina je pripravljena na radikalne spremembe šele, če jih nekaj dovolj močno pritisne, a številne krize, ki jih je povzročila (in jih bo še) moderna doba, bodo vedno številnejše prisilile k radikalni preobrazbi. In znanje za po-moderno?
Jezus pove, da knjige RŽVB, ki sem jih tudi tu navajal, vsebujejo tudi znanje za novo dobo. A zakaj so potrebne, če v njih ni (glede na Sveto pismo) nič novega? Ker je to ob znanju moderne postal »stari kvas, ki je izgubil svojo moč«.
