Piše: Anica Miklič
Čeprav razpolagam z veljavno pravnomočno upravno odločbo, izdano v rednem postopku denacionalizacije, ki v 1. točki določa, da se moj zahtevek za vračilo očetove kmečke hiše in vrta v Srednji vasi pri Dragi na podlagi 89. člena Zakona o denacionalizaciji (špekulativni in fiktivni pravni posli) zavrne (op.: in to iz razloga, ker mi ni bil in mi še danes ni omogočen dostop do informacij javnega značaja, ki v Kočevju dokazano obstajajo), v 2. točki izreka pa določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka oziroma da denacionalizacijski zavezanec v skladu z ZDen, ZUP/86 in pravno prakso VSRS ni upravičen do povračila stroškov postopka, je bila moja nepremičnina na Draveljski 14 v Ljubljani, v kateri sem živela, prodana za poplačilo neupravičene terjatve denacionalizacijskega zavezanca na podlagi dveh ničnih sklepov upravnega organa, ki ju je v ponovljenem postopku z goljufijo izposloval zavezančev odvetnik Samo Vidmar in ki vsebujeta takšne napake, ki so razlog za ničnost po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ter zato nista dokončna, pravnomočna in izvršljiva ter nimata pravnega učinka in po mojem mnenju nikakor ne bi smela služiti kot izvršilni naslov za prodajo moje nepremičnine.
Oba sklepa sta bila izdana kot posledica protipravnega ravnanja sodnic Upravnega sodišča v Ljubljani, mag. MIRE DOBRAVEC JALEN, JONIKE MARFLAK TRONTELJ in PETRE HOČEVAR, s kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma njihovih namernih, zavestnih in očitnih hudih kršitev zakonitosti in velikih nepravilnosti v mojo škodo v postopku upravnega spora I U 1721/2011, iz katerega sem bila namerno v celoti izločena (ni mi bila poslana tožba zavezanca, ni mi bila dana možnost biti stranka v postopku, ni mi bila poslana sodba, čeprav so kot nepristojne spremenile pravnomočno odločbo, s čimer so mi preprečile pritožbo na VSRS, ki je v danem primeru redno pravno sredstvo (Ustavno sodišče Up-258/03, Up-353/02, Up-I-74/05), ter akta prisiljenja usmerjena na isto uradno osebo organa, ki je v konkretni zadevi odločala, to je izdane sodbe z dne 29.5.2012, ki temelji na napačnem pravnem stališču, saj so namerno napačno razlagale pravni status upravičenca in zavezanca v postopku denacionalizacije, kot da gre za stranki z nasprotujočimi si interesi oziroma za pravdni postopek, dejansko pa gre za upravni postopek, v katerem organ odloča o pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V nasprotju z določbami ZDen in ZUP/86 ter enotno sodno prakso VSRS (I Up 190/2001) so odločile, da sem, ker sem v postopku izgubila, stroške postopka dolžna plačati, kot nepristojne so odpravile 2. točko v pravnomočni upravni odločbi in zadevo vrnile istemu organu v ponovno odločanje ter mu naložile, da pozove zavezanca k priglasitvi stroškov in o njih meritorno odloči, pri čemer mora upoštevati stališča sodišča, kot izhajajo iz sodbe. Uradna oseba upravnega organa, Alenka Katern Šilc, ki je v konkretni zadevi odločala, je v posledici protipravnega ravnanja in konkretne prisile, izkazane v 10. točki izdanega akta, da mora upoštevati stališča sodišča, kot izhajajo iz sodbe, izdala izpodbijana sklepa, ki sta povsem drugačna od njene odločitve v rednem postopku denacionalizacije, ko tega nedovoljenega ravnanja in akta prisiljenja usmerjena nanjo ni bilo.
Iz obrazložitve sklepov Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005 z dne 26.11.2012 in z dne 3.4.2013, v katerih je izrecno poudarjena vezanost upravnega organa na stališče sodišča v sodbi I U 1721/2011 z dne 29.5.2012, jasno izhaja, da sem formalno sicer imela možnost sodelovati, in tudi sem aktivno sodelovala ter navajala argumente za odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, a jih uradna oseba niti ni resno vzela v ozir, pač pa se je zgolj sklicevala na stališča sodišča iz sodbe, izdane brez mojega sodelovanja, zato je bila kontradiktornost zgolj navidezna. Na zgoraj opisani samovoljni odločitvi sodišča, s katero je bila kršena Ustava RS v 158. in 153. členu, tako temeljita oba sklepa izdana v ponovljenem postopku denacionalizacije in obe odločbi organa druge stopnje ter obe sodbi Upravnega sodišča, v katerih so iste tri zgoraj navedene sodnice potrjevale svojo lastno odločitev iz sodbe I U 1721/2012, zato menim, da na njih ne more temeljiti odločitev v izvršilni zadevi s prodajo moje nepremičnine.
Navedena uradna oseba upravnega organa je imela možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, saj je za to imela upravičene razloge ter je bila celo dolžna spoštovati načelo zakonitosti in ustavnosti, vendar pa te možnosti neupravičeno ni pretehtala, ampak je odločila izven zakona ZDen v povezavi z ZUP/86 ter v nasprotju z odločitvijo upravnega organa prve in druge stopnje v rednem postopku denacionalizacije, kot tudi v nasprotju z verodostojnim stališčem VSRS kot avtoritativnim organom v državi glede plačila stroškov v navedenem postopku ter na škodo pritožnice v celoti sledila napotkom iz sodbe I U 1721/2011, čeprav so samovoljni, kar je v nasprotju s stališčem VSRS v sodbi X Ips 738/2008.
Upravni organ v Ribnici je tako v istem ponovljenem rednem postopku denacionalizacije, v katerem je bila izdana pravnomočna odločba 330-39/2005 z dne 12.7.2010, ki v 2. točki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, na podlagi napotil iz zgoraj navedene sodbe izdal sklepa št. 330-39/2005 z dne 26.11.2012 (7.192,20 Evrov odvetniških stroškov) in z dne 3.4.2013 (22,89 Evrov materialnih stroškov odvetnika), s katerima je v nasprotju z določbo 4. točke 225. člena ZUP, po kateri je pravnomočno upravno odločbo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, protipravno posegel v moje pridobljene pravice, prisojene s pravnomočno odločbo 330-39/2005 z dne 22.7.2010, kar pomeni kršitev načela pravnomočnosti in hkrati tudi Ustave RS v 158. členu ter predstavlja protipravno ravnanje upravnega organa po 26. členu Ustave RS, za katerega država odškodninsko odgovarja (sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 56/98).
Navedena sklepa sploh ne bi smela biti izdana, ker vsebujeta najtežje kršitve procesnega in materialnega prava, ki so očitne na prvi pogled, zato bi ju pristojni upravni organ moral tudi formalno izreči za nična od začetka njunega navideznega obstoja dalje, kot to izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-1153/10 z dne 12.5.2011, cit.: »Tudi nična odločba ima na zunaj videz dokončne in pravnomočne odločbe, vendar dejansko nikoli ne more postati dokončna, pravnomočna in izvršljiva ter nima pravnega učinka, ker vsebuje takšno napako, ki je z nobenim pravnim sredstvom niti s potekom določenega časa ni mogoče popraviti. Ker nična odločba ne more konvalidirati, predlog za izrek ničnosti odločbe časovno ni omejen niti ni vezan na izčrpanje drugih pravnih sredstev (pritožbo in obnovo postopka)«.
Namerno mi je bilo preprečeno, da bi dosegla formalni izrek ničnosti obeh sklepov. Ustavno sodišče v sestavi dr. Špelca Mežnar, dr. Matej Accetto in dr. Neža Kogovšek Šalamon, moje ustavne pritožbe glede ničnosti obeh sklepov sploh ni sprejelo v obravnavo ter jo je neupravičeno zavrglo. V izvršilnem postopku sem namreč predlagala odlog izvršbe do odločitve Ustavnega sodišča. Čeprav sem tudi v drugem predlogu za izrek ničnosti z dne 2.4.2024 navedla utemeljene razloge za izrek ničnosti obeh sklepov po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, kakršni so navedeni tudi v sodbah VSRS X Ips 1750/2006, I Up 1269/2003, I IU 644/2011, I U 1313/2021 in drugih, je bil moj predlog ponovno neutemeljeno zavrnjen s strani upravnega organa v Ribnici, ki vztraja pri strogem upoštevanju stališč sodišča iz navedene sodbe, enako pa je mojo utemeljeno pritožbo neupravičeno zavrnil tudi organ druge stopnje, Ministrstvo za naravne vire in prostor, zoper katerega je vložena tožba.
Videti je torej, da je bil sprejet tihi dogovor, da oba sklepa ostaneta v veljavi, saj pristojni organi nočejo priznati dokazanih protipravnosti in posledično kršitev mojih temeljnih človekovih pravic s ciljem, da moja nepremičnina pride po nizki ceni v last točno določenemu končnemu kupcu ter z namenom, da se me kar najhuje kaznuje oziroma uniči zaradi uveljavljanja moje pravice do vračila domačije mojega očeta Jožeta Mikliča v Srednji vasi 13 pri Dragi in do pribave zadevnih listinskih dokazov, ki dokazano obstajajo, pa tudi zaradi uveljavljanja moje pravice do zdravega življenjskega okolja zaradi avtomehanične delavnice Kopač-Anžič, sorodnikov bivšega ministra za okolje in prostor Janeza Kopača in Andreja Anžiča, bivšega pomočnika direktorja Policije, in na njej na črno postavljene bazne postaje Telemach v naši neposredni bližini.
Kljub temu da nična sklepa nikoli ne moreta postati dokončna, pravnomočna in izvršljiva ter nimata pravnega učinka, ker vsebujeta takšne napake, ki jih z nobenim pravnim sredstvom niti s potekom določenega časa ni mogoče popraviti, kot to izhaja tudi iz zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča Up-1153/10 z dne 12.5.2011, je v mojem primeru celotni izvršilni postopek, tudi dražba, ki je sestavni del izvršilnega postopka, potekal na podlagi navedenih dveh ničnih sklepov, kar je nedopustno.
Za poplačilo neupravičene terjatve v višini 7.215,09 Evrov + obresti je bila na ta način moja celotna nepremičnina, ki obsega kvalitetno stanovanjsko hišo K+P+M (št. objekta 3192), gospodarsko poslopje (objekt št. 2309), vrt z vrtninami, sadnim drevjem, jagodičevjem, okrasnim grmičevjem, ograjo… , na zemljišču št. 894/3 k.o. Dravlje v izmeri 664 kv. metrov, na podlagi obeh ničnih sklepov zgolj za 450.000 Evrov “prodana” odvetniku iz Ljubljane, v ozadju pa so nedvomno isti ljudje, ki ne izbirajo sredstev oziroma metod za dosego svojih interesov in ki preko svojih zvez obvladujejo pristojne organe in sodišča ter so vplivali tudi na pošteno izvajanje ponovljenega postopka denacionalizacije, postopka izreka ničnosti obeh sklepov in izvršilnega postopka.
Denacionalizacijski zavezanec bo z izvršitvijo obeh sklepov na račun moje nepremičnine nezakonito pridobil premoženjsko korist, saj do povrnitve stroškov postopka sploh ni upravičen (kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, enako pa se je tudi “kupec” polastil moje nepremičnine na podlagi ničnih sklepov, kar je oboje posledica protipravnega ravnanja, to je namerne očitne napačne razlage pravnega statusa upravičenca in zavezanca v postopku denacionalizacije in namerne očitne napačne uporabe materialnega in procesnega prava ter samovoljnega odstopa od enotne sodne prakse VSRS sodba (I Up 190/2001, sodba I Up 566/2002) v upravnem sporu in posledično v upravnem postopku (kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1).
Odvetnik Matej Verce, ki je nastopal v vlogi kupca, je brezobzirno, zahrbtno in z zavajanji, preko drugih pritiskal name, da se izselim, mi grozil, da mi bo zaračunal uporabnino vse od plačila kupnine sodišču v juniju, od katere meni do danes ni bil nakazan niti evro, grozil, da bo po roku za izpraznitev in izročitev (22.2.2025), zahteval izvršbo za izselitev, diskreditiral, …
V hiši, ki je bila postavljena iz tedaj najboljših materialov, s kvalitetno izolacijo, opremljena z masivnim stavbnim pohištvom Lip Bled s trojno zasteklitvijo, klasičnim parketom, vse kupljeno iz mojega deleža ob rušenju vile mojih staršev na Celovški 225/a leta 1980 zaradi gradnje mestne obvoznice, sem morala pustiti masivne vgradne omare, številna ogledala, stropne svetilke, kompletno opremo Kolpasan v 2 kopalnicah – v pritličju in v mansardi (dvojni umivalnik, kad, bide. školjka, omarice, celo moje pohištvo in dvojni jogi v spalnici, pustiti sem morala material, ki je čakal na dokončanje zaključnih del v kleti (opaž, ploščice, baker), kurjavo. V hiši so ostala številna orodja in stroji, zavreči sem morala mnogo lončnic, ker jih nisem imela kam dati,…
Gre za načrtni zločin nad mano in mojo družino. Zaradi krivične odločitve trpim nepopravljivo škodo, trpim nečloveške muke, ker sem morala pri starosti 78 let po krivici zapustiti naš dom, ki sem ga čuvala za mojo družino, zavreči sem morala toliko spominov, tudi na mojega sina Tomaža, ki je leta 2007 moral umreti, pa tudi na moje pokojne starše iz vile na Celovški 225a, kjer smo stanovali in ki so jo, kot že rečeno, rušili leta 1980 zaradi gradnje mestne obvoznice. Enako pa zaradi izgube doma trpijo tudi moji domači. Zavreči sem morala številne predmete, najeti sem morala firmo za odvoz na uničenje in na hranjenje najnujnejših stvari, sama pa sem brez sredstev končala na cesti.
S prodajo oziroma krajo moje nepremičnine na podlagi protipravnega ravnanja pristojnih sodišč je neupravičeno poseženo v moje pravice oziroma v mojo usodo, v pravico do osebnega dostojanstva, do zasebne lastnine, do doma, kršena je moja pravica do zasebne lastnine (33. člen URS) in do spoštovanja doma (prvi odstavek 36.člena URS). Gre za neupravičen poseg v mojo pravico do spoštovanja premoženja iz 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).
Izguba doma pomeni trajno in nepovratno posledico, ki izjemno intenzivno poseže v položaj vsakega prizadetega, v mojem primeru pa, ko zavezancu sploh nisem dolžna povrniti njegovih stroškov postopka oziroma on do povrnitve stroškov sploh ni upravičen in je do kraje moje nepremičnine prišlo na podlagi zgoraj opisanega protipravnega ravnanja sodišč, pa je moja prizadetost oziroma moje trpljenje zaradi prisilne neupravičene izgube doma toliko večje, kar se kaže v hudem poslabšanju mojega zdravstvenega stanja.
Menim, da je odločitev o prodaji moje nepremičnine oziroma našega doma ter prisilna izpraznitev in izročitev kupcu ter njegovem vpisu v zemljiško knjigo na podlagi zgoraj opisanih ničnih sklepov v posmeh pravni državi in v nasprotju z doseženimi vrednotami civilizacije ter odraz brezbrižnosti do človeka, kar se v Sloveniji kot ustavni demokraciji z vladavino prava in varstvom človekovih pravic, nikakor ne bi smelo zgoditi.
