Avtor: Aleš Guček, upokojeni arhitekt, Ljubljana
O zgodovini tovarne usnja, kasnejši ROG, je brati na spletni strani. Neznana znana zgodba tovarne koles ROG je zanimiva, ko so tovarno ukradli z nacionalizacijo. Joso Gorec, odbornik, ki je pred 2. sv. v. in do 1948 največ naredil za slovensko smučanje in uspel leta 1938 pri FIS-i vpeljati novo smučarsko zvrst poletov, je bil v montiranem procesu leta 1948 obsojen na prisilno delo.
Vsi vodilni le niso bili zagamani. Rešili so ga tolčenja kamnov in mu naložili, da naj pripravi program, danes bi rekli študijo izvedljivosti (ang.: feasiblity study), za tovarno koles namesto bivše usnjarne. Gorec je prevzel trgovino s kolesi, motorji in avtomobili s servisom po očetu in je vsebino tovarne razumel. Po dveh letih priprave programa, je zvedel neki slovenski boljševik, da Gorec nima v rokah macole. Na vse pretege se je potrudil, da bi ga spravil na prisilno delo. Upravnik zaporov in tedanji minister Boris Kraigher pa sta bila razsodna in sta utišala partijskega vneteža. Kraigherjevo pismo o dovolitvi Gorčevega dela tovarne je v Arhivu Slovenije.
Gorec je dokončal študijo in tudi nadaljeval svoje delo, da je usposobil delavce za proizvodnjo koles ROG, ki se je začela leta 1951 – 1953. Tovarna ROG je šla v »cvet« in začela propadati. Zanimiva skeletna betonska konstrukcija sistema Henebique je za usnjarno v Ljubljano znana v Evropi (zgrajena leta 1918). Arhitekta Breda Mihelič, življenjske raziskave zgodovine in vrednote dediščine ljubljanskih objektov in arhitekt Borut Burger sta se zavedala po letu 2000 pomembnosti zapuščenega objekta. Zaman sta skušala doseči pri mestnih oblasteh s spremembo vsebine in rekonstrukcije. Pač nista profesorja, pa nista bila uslišana.
Tudi ni rečeno, da je vsak profesorski naziv že zagotovilo dobrih idej. Ko sem bil v neki gradbeni firmi direktor razvoja in prodaje, sem začel razmišljati o krasni lokaciji tovarne ROG in celoviti urbanistični rešitvi Pollakove tovarne z vključitvijo stanovanjske vile z okolico. Veliki konstrukcijski razponi tovarne so bili in so še pisani na kožo nekaterim dejavnostim, ki so v univerzitetnem sistemu na „psu v pesjakih«. Tja bi selili: Glasbena akademija, Akademijo za slikarstvo in kiparstvo, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo in še skupine folklornega plesa. Poleg predavateljskih prostorov bi bila «tovarna« primerna za večnamenske prireditve in razstave „svobodnejšega“ umetniškega in kulturnega okolja.
Povezal sem s prijateljem Burgerjem in sva ponovno oživela projekt tovarne ROG. Ovira je bila prostorska ureditev bližnje okolice zaradi v prostor umeščene tramvajske proge po Trubarjevi in pogoj mestnih veljakov z mestnim urbanistom, da mora investitor zgraditi na lokaciji podzemske garaže. Ta gradnja bi ekonomsko uničila celoviti projekt. Tramvaja tako nikoli ne bo, vsaj ne v celoti, kot je od leta 1991 v prostorskem planu. Tramvaj bi zlahka nadomestila krožna kabinska žičnica po trasah cestne železnice po vsej Ljubljani. Žica za tramvaj, žica za žičnico. Namesto „kibel med motornim prometom, „kible po zraku“. Pa še ceneje bi bilo in brez nivojskega konflikta prometnih sredstev. Nič od vsega. Profesor mestni arhitekt in verjetni ljubitelj branjevcev, zapirata za promet središče Ljubljane. Hkrati pa hočeta motorni promet nazaj zvleči v središče v podzemski garaži pod Plečnikovimi arkadami ali ponovno pod zemljo ob ROG-u.
Pod ROG-om ob Ljubljanici je bilo nekoč skladišče albanskih lubenic na prostem, zato omenjam branjevstvo. Arhitekta Milan Kovač, načrtovalec zaščite objektov in prostorov pod zaščito UNESCA ter ministrstev in vlad po svetu, in bivši asistent Peter Kerševan, projektant številnih zahtevnih objektov doma in v tujini, opozarjata po medijih in na odprtih sejah MOL-a na zgrešene urbanistične in arhitektonske posege v Ljubljani. Nista verjetno poslušana, ker nista profesorja, a po mojem mnenju ta naziv presegata. Kar bo »zafušano« po Ljubljani, bo ostalo sto let v spomin na »strokovno« lomastenje po Ljubljani po zaslugi valjar-buldožer glasovalnega stroja na MOL-u- na predlog, ve se koga, ker ta javno obvešča prebivalce Ljubljane. Kaj je načrtovano sedaj, me sploh ne zanima več. Niti kakšen odgovor na moje pisanje. Napisal sem to za lastno dušo, a drugim morda v poduk. Ostanite zdravi.
Aleš Guček, navadni upokojeni arhitekt, Ljubljana
