Piše: Zvjezdan Radonjić
Kot je bralcem Demokracije znano, poteka trenutno linč sodnice, ki je, zaradi poštenega strokovnega dela na planu preračuna valut iz CHF v EUR, trčila ob interese bančnega lobija.
Slednji se je nemudoma povezal z neoliberalnim medijem, ki je pozval na odgovornost predsednika višjega sodišča, ki je promptno angažiral Sodni svet, ki pa je, potem lastnih eksekutornih teles, sprožil kaznovalne ukrepe zoper nič krivo sodnico. Peresa se je takoj lotil disciplinski posameznik, favorit ene izmed uglednih odvetniških družb, ki so tu med drugim zato, da bi disciplinirali sodnike. V zagonu je etična komisija, ki bo sodnico v kratkem spoznala za pomanjkljivo moralno, disciplinska komisija pa ji bo izrekla ukrep, po katerem se več nobena sodnica ne bo upala odločati v navzkrižjih z interesi bank. Vse to zato, ker si je drznila tožiti banko (glej 22. in 23. člen ustave!) in spoznala resnost trenutka, ko so nastopile izločitvene okoliščine znotraj objektivnega videza lastne pristranskosti.
Ker mi je pred leti onemogočen dostop do strokovnih pravniških publikacij, sem se prisiljen oglasiti preko enega redkih svobodnih medijev. Še posebej, ker bi naj bil predsednik višjega sodišča pred kratkim celo kandidat za ministra! Torej kaj je tokrat zraslo na njegovem zelniku?
Ko je dne 18.3.2025 v eni izmed zadev zavrnil izločitev neke druge sodnice, je v bistvenem posegel z argumentacijo:
“Posebej je treba opozoriti na pomembno razliko med posojilom v domači valuti (EUR), kot ga plačuje sodnica in posojilom v tuji valuti (CHF). Posojila v EUR so vezana na stabilno domačo valuto, pri kateri ne nastajajo negotovosti, povezane s tečajnimi nihanji. Posojilojemalec že ob sklenitvi pogodbe ve, kakšna bo njegova obveznost, kar povečuje predvidljivost poslovnega razmerja. Nasprotno pa so CHF posojila podvržena valutnim nihanjem, kar je ključen razlog za sodne spore in pravne dileme, povezane z obsegom pojasnilne dolžnosti bank ter vprašanji o ničnosti kreditnih pogodb. Ker sodnica ni najela posojila v CHF, temveč v EUR, njen posojilni odnos z banko ne vsebuje elementov nepredvidljivosti in valutnega tveganja, ki so bistveni predmet obravnavane zadeve. Ravno nepredvidljivost bančnega tveganja ter nejasnosti glede dolžnosti bank pri pojasnjevanju teh tveganj so ključni elementi sodne prakse, ki se je in se še oblikuje v teh primerih. Nasprotno pa krediti v EUR takšnega tveganja ne vsebujejo, saj gre za domačo valuto, ki je pod nadzorom nacionalne centralne banke in ekonomske politike države. … Sodnica ni najela posojila v CHF, temveč v domači valuti EUR, kar pomeni, da njen posojilni odnos z banko ne vsebuje elementov nepredvidljivosti in valutnega tveganja, ki so bistveni predmet sodnih postopkov, kot je obravnavana pravdna zadeva, v kateri predlaga svojo izločitev. To dejstvo potrjuje, da ni podlage za dvom v nepristranskost sodnice, saj se njeno posojilno razmerje bistveno razlikuje od posojilnih razmerij, ki so predmet spora v konkretni zadevi”.
Tako veliko napak v tako malo prostora se ne srečuje pogosto, tudi kadar gre za laično prepisko o čem komaj pomembnem. To je razlog, da se ne bom zatikal za podprobnosti, temveč bom opozoril na dve ključni neverjetni strokovni napaki. Predsednik višjega sodišča ne pozna temeljev ne (valutne) ekonomije, ne prava!
Trditi, da je EUR stabilna valuta, ki omogoča predvidljivo analizo poslovnega tveganja v naprej, preprosto ne drži. Večina kreditnih pogodb slovenskih bank je vezana na tako imenovano izpolnitveno klavzulo R + r. R predstavlja revalorizacijo, ki ščiti banko pred inflatornimi tveganji in je praviloma vezana na šest mesečni EURIBOR; r predstavlja realno obrestno mero. Če v pogodbi piše, da je redna kreditna obrestna mera šest mesečni EURIBOR + 5 pomeni, da bo klient v naslednjih 6 mesecih plačeval med 4 in 8 % obresti. Razlika ni zanemarljiva, kajti banke praviloma obračunavajo obresti na tako imenovan proporcionalen način, ki se od komfortnega razlikuje po obrestovanju že naobrestovanih obresti. Mesečna stopnja od npr. 5 % se prišteje glavnici od npr. 100 EUR, pa sledeče mesečno obdobje prične z glavnico 105 EUR, seveda znižano za odplačan del posojila. Bralcev ne nameravam utrujati z dokaj nejasnimi teoretičnimi izhodišči; naj povem, da sem leta 2007 najel petletno posojilo po obrestni meri LIBOR + 5% v znesku 20.000 EUR, ki sem ga leta 2012 (redno) odplačal v znesku 24.816,00 EUR!! Če bi bil LIBOR nevtralen, bi plačal okoli 2.000 EUR manj (vsaj tako so mi pojasnili v banki). Na 20.000 EUR sem torej plačal skoraj 5.000 EUR natečenih rednih obresti, to je okoli 24%!! Predsednik višjega sodišča torej ne pozna temeljev obrestnih izračunov, kot tudi na revalorizacijskih prvin. EURIBOR se namreč giblje med -1 in +4 % polletno, kar se lahko prepričate s pregledom tabel, objavljenih pri EU osrednji banki.
Še bolj nestrokovna trditev je, da je z uporabo izvršilne valutne klavzule (kar je element medvalutnega, in ne valutnega razmerja, kot se dozdeva predsedniku) klient izogne negotovosti bodoče obveznosti, ravno zaradi stabilnosti EUR. Kako je EUR stabilen izhaja ravno iz nihanj EURIBORA in odnosa do primerljivih valut. Če za trenutek odmislimo CHF, ki je ravno najboljši pokazatelj nepredvidljivosti EUR v obdobju denimo 20 let, se lotimo odnosa med EUR in ruskim rubljem, ki je bil februarja 2022 dolgoročno okoli 1:65, da bi se gibal tudi vse tja do 1:115 ter nazaj k 1:75, pa spet navzgor. Podobno je z jenom in juanom. Še manj pa je sprejemljiva trditev, da predstavlja EUR domačo valuto, ki jo nadzira naša osrednja banka. EUR se oblikuje in nadzira na ravni EU, kljub določilom 11. člena ZBS-1 in podobnim. Slovenija ima vpliv na EUR približno enako, kot je imela vpliva na dinar v obdobju monetarno-fiskalne vladavine Slobodana Miloševića. EUR se oblikuje in e v domeni Evropske centralne banke (ECB), ki v celoti skrbi za fiskalno in monetarno politiko skupne valute; o EUR se odloča v Frakfurtu na Majni pod predsedstvom Christine Lagarde, tako kot se je nekoč o dinarju odločalo pod predsedstvom “deda Avrama”. Po uvodnih kavtelah je primarna dolžnost ECB skrb za stabilnost cen, ovladovanje inflatornih pritiskov itd, pa nam “pomagajo” skrbeti za lasten standardiziran nadzor valute ter izboljševanje monetarne odpornosti.
Ta dolgi uvod je bil nujen, da bi bralci razumeli končno poanto ubijajočega predsednikovega neznanja. Sodnico, ki jo je poslal v disciplinski postopek, je označil za kršiteljico zato, ker se njeno posojilno razmerje bistveno razlikuje od posojilnega razmerja kolegice sodnice, ki je zadolžena v EUR-ih. Prvo ni predvidljivo, drugo je; domicilna valuta je stabilna, tuja ni. Ni ga dolgoročnega bančnega posla, ki bi bil predvidiv v kateri koli valuti. Trenutno vojno s carinami ZDA vs. ostali spremlja divjanje borznih in valutnih ter medvalutnih tečajev! Dragi predsednik, nič ni predvidljivega! Kvečjemu je poslovanje v EUR bolj predvidljivo od poslovanja v CHF!!! Če bi predsednik zapisal tako bi izkazal, da se na materijo spozna. Toda znašel bi se pred nemogočim problemom; kako “disciplinirati” bankam nevšečno, ne da bi posegel v identiteto druge, bankam še vedno všečne. V pravu imamo namreč na eni strani načelna vprašanja (predhodna, izločena, vzporedna, sistemska…), na drugi pa referenčna, odnosna načelnim, ki jih načelna opredeljujejo, ona pa načelna izvajajo. Tako je npr. treba oškodnino najprej razločiti po temelju (načelno), šele potem pa morebiti še zneskovno (referenčno), če temelj obstaja. Ena sodnica ne more biti kaznovana, ker sodi v nekoliko manj količinsko obstoječem ambijentu, medtem ko je načelno popolnoma vseeno. Pričakovan odklon CHF je denimo 15%, pričakovan odklon EUR pa je denimo 7%?! Kar preprosto in definitivno pomeni, da sta obe sodnici enako odgovorni!!
Kam so naše pravo pripeljali višji in vrhovni sodniki, ministri in predsedniki vlag – Bog pomagaj. Ljudje več tu nimamo moči.