Piše: Franc Pintar
Z vsem dolžnim spoštovanjem do zakoncev Hribar, njunega védenja in renomeja, sem prebiral, deloma prelistaval obsežno in zahtevno knjigo Slovenski razkoli in slovenska sprava.
“Dejstvo je, da se v Novi zavezi Bog kaže hkrati kot Ljubezen in kot Sovraštvo.” v uvodu zapišeta s stališča biblicistike to heretično trditev po 2000 letih kot “razklano misel” in jo podkrepita z “Kdor bo z mečem začel, bo z mečem pokončan Nisem prišel, da prinesem mir, temveč meč.” iz Evangelija po Mateju. Ali sta zaradi agende, kjer je moč razbrati (glede na vsebino in obseg), da je za razkole in NE- spravo kriva Cerkev, če že ne kar sam krščanski Bog, praskočila (kasneje je omenjen) Jezusov ukaz Petru v vrtu Getsémani: ‘Spravi meč na njegovo mesto’. Ta ukaz, na žalost v zgodovini pogosto preskočen, je antipod Sovraštvu, ki ga podtikata Bogu. Ob pogosti (zlo)rabi Svetega pisma mu odrekata oz. očitata pravico, da kot Alfa (stvarnik) in Omega, (pravični sodnik) ‘ob novem nebu in novi zemlji povrne vsakemu po njegovih delih.’
Preskokov v knjigi je več.
Pri razlagi reformacije in protireformacije v drugem razkolu zapišeta, da so bili “javno zažgani tisoči izvodov slovenskih protestantskih knjig.” Dvomim, da ne vesta, kot je zapisal L. Vidmar, da so l.2013 spominsko ploščo iz l. 2000(!!) z vsiljenim ideološkim kulturnim spominom v tlaku pred Mestno hiše na pobudo 22ih intelektualcev zamenjali s historično neoporečno vsebino: ‘(…) sežgali zaplenjene protestantske, med njimi prve slovenske knjige.’ Zaradi agende pa je treba pojasniti, da je knjge dala sežgati deželna verska komisija pod vodstvom škofa Hrena zaradi politike nadvojvoda Ferdinanda, ne pa Cerkev sama.Spregledala sta, da je škof Hren izuzel požigu Dalmatinovo Biblijo in dovolil njeno uporabo; Dvomim tudi, da ne poznata načela Cuius regio, eius religio na podlagi augsburškega verskega mira leta 1555. Požigi so se dogajali tudi v drugih evropskih deželah.
Pod vplivom njune agende požiganje knjig preko škofa Jegliča (ne zapišeta. da je 700 izvodov Cankarjeve Erotike najprej pokupil)”podaljšata” do požiga knjige o Milanu Kučanu l. 2018. In zopet (ideološki?) preskok: Ne omenjata (po L. Vodmarju) okoli 100 požganih grajskih stavb in knjižnic med NOB in ideološko sporne literature po koncu vojne, vključno z Balantičevimi pesmimi, ki so jih konec 60ih let zmleli v Vevčah. To uničevanje pa že spada v čas, ko sta Lenin in Stalin ‘nadgradila’ marksizem (ki je po M. Komarju v bistvu ateističen) s komunizmom in sovraštvom do religije in Cerkve, ter tako postavila podstat razkolom, (razen prvemu), ki jih naštevata zakonca Hribar S kominterno se je ta ideoligija širila po vsem svetu. Zato ni presenetljiva izjava Kardelja leta 1940 o odporu okupatorju samo ob možni izvedbi revolucije in upoštevanju interesov Sovjetske zveze. Sovražni odnos do religije in Cerkve je bil ob socialni problematiki tudi razlog za encikliki papaža PIJ IX in Leona XIII. Upoštevala sta jo škofa Mahnič in Rožman.
Ta nezapisani in v nadaljevanju premalo pojasnjen in upoštevan preskok kot podstat naštetim razkolom se da razbrati v vsebinsko neuravnoteženem oddelku Sostorilstvo slovenske KP in KC v VII. poglavju, ki se začne s “pošastnim ukazom Kardelja oktobra l. 1942: Duhovne v četah vse postreljajte!”.In pika. Preskočita pa vsebinsko in časovno bolj pošastno tajno deklaracijo CK KPS s podpisom Kidriča, ki jo je k pozivu KPJ sprejel že 16. 9. 1941: ‘CK se zaveda in poudarja, da je ob sedanjem političnem položaju napočil čas za izvršenje socialistične revolucije. CK se zaveda, da je globok prepad med liberalci, krščanskimi socialisti in ostalimi politično usmerjenimi elementi v OF.’ V 16. tč. so ‘navedeni nepreklicni ukrepi da se zmagovito izvede revolucija.’ Od tega je 8 tč za likvidacije. Manj kot pol leta po okupaciji YU in tri mesece po napadu Nemčije na Rusijo! Zanimivo je, da preskočeno Kidričevo sintagmo ‘globok prepad’ zakonca Hribar navajata tudi pri Mahniču leta 1896 kot “ideološko zaslepljenost, ki vodi v ločevanje duhov”.
V publikaciji Franceta M. Dolinarja Resnici na ljubo, Družina 1998, so izjave ljubljanskih škofov (in škofovskih konferenc) o medvojnih dogodkih, ki vsebujejo ‘pripravljenost priznati in obžalovati, vse, kar se je na katoliški strani zgodilo nemoralnega, zločinskega in protinarodnega’. Pogosto je preskočena, tudi tokrat.
Preskočen pa je še en prepad, kar je pričakovano, ki ga je l. 1992 povzročil krik “ustavite desnico”, beri SKD, da se z raznimi (per)mutacijami ohranja kontiniuteta; in s tem tudi prepad- razkol.Tako so domobranci in z njo desnica pod okriljem Cerkve po 30ih letih še vedno kolaboranti oz. izdajalci. In pika.
Zaradi agende spominsko žalno slovesnost v Rogu oz. pozdravni stisk rok, ne protokolartni, nadškofa Šuštartja in predsednika Kučana zakonca Hribar stalno navajata kot spravno dejanje, kjer so s preprečitvijo vidnejšega sodelovanja Nove slovenske zaveze potisnili RKC v vlogo stranke v postopku sprave, ki pa je ‘izgubila pravico glasu’ že na osamosvojitveni slovesnosti.
‘Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb’ je v homiliji povedal nadškof. Mrtvi pa da nam sporočajo’ Podajte se na pot sprave med živimi, na dolgo in težko pot…’ Težko je zaradi teh dveh stavkov pripisati spravno slovesnost.
Da smo še vedno na dolgi in težki poti ponazarja ‘ponovitev’ kočevskega procesa, ki je mimo Temeljne ustavne listine ‘legalizirala’ revolucionarno pravo. Ta bi se morala zgoditi v parlamentu. To bi bila pot do preskoka katarze iz osebne na državni, vseslovenski nivo. Te pobude nisem zasledil.
Ideološko dojemanje preteklosti je tako še vedno prisotno.
Franc Pintar, Bled
