Piše: Franc Bešter
Svoboda: seveda gre tu za svobodo človeka. Vendar so si to svobodo v različnih dobah različni ljudje različno razlagali in filozofi so o tem pisali debele knjige, vsak si je »svobodo« razlagal precej po svoje. »Svoboda« je prva beseda v geslu francoske revolucije, in tu je bila gotovo mišljena politična svoboda. Francoska revolucija je močno vplivala tudi na komunistične revolucije, in tudi naši komunisti so veliko govorili o svobodi. NOB: narodnoosvobodilni boj. Organizirali so ta boj, da bi osvobodili narod – okupatorjev? Da, vsaj govorili so tako, a šli so tudi v revolucijo, ki naj bi prinesla oblast delavskemu razredu in ga s tem osvobodila – od izkoriščanja. Priznati je treba, da je kapitalizem (tudi) izkoriščevalski sistem, takšen je bil zlasti v 19. stoletju, in je zato soodgovoren za pojav komunizma z njegovimi zahtevami po enakosti in socialni pravičnosti. Vendar pa so ravno komunisti vzpostavili politično nesvoboden sistem, kar se je npr. kazalo v omejevanju svobode govora. Današnja idejna nasprotja med levico in desnico v Sloveniji pa imajo svoje korenine tudi v različnem pojmovanju svobode.
Politična svoboda: svoboda posameznika v neki družbi. Ta je omejena s svobodo drugih – tako je pisal tudi Kardelj, čemur bi težko oporekali. Res je: ni svobode brez nekih meja, omejitev, pravil, zakonov, le zakon nam daje svobodo, svoboda ni v tem, da počnemo, kar se nam zljubi. To bi bila »svoboda«, ki zasužnjuje. Na splošno imamo danes demokracijo za sistem politične svobode, totalitarizem pa za sistem nesvobode in represije.
Danes je zelo aktualen tudi pojem ekonomske svobode. Da, na dlani je, da je človek, ki ima več materialnega bogastva in več »pod palcem«, vsaj na zunaj svobodnejši, odpira se mu več vrat, več možnosti, lahko potuje itd. . A postavlja se vprašanje, če je »bogataš« tudi notranje svoboden.
Tu smo pri notranji svobodi, ki jo je novoveški človek, vedno bolj pozunanjen in privržen telesni koncepciji življenja, močno zanemaril. Tu gre namreč za svobodo duha, duše. Toda kaj bi z njo, če mnogi v dušo sploh ne verjamejo več?! Vendar, če pogledamo na človeka celovito, tudi s tega zornega kota, je materialni svet zanj zapor, ječa – ker duh znotraj njega ne more najti potešitve. Duša lahko najde osvoboditev le v Metafizičnem – in s tega vidika je ogromno modernih ljudi zasužnjenih. In pri tem jim politična in ekonomska svoboda nič ne pomagata. Zemeljsko bogastvo je lahko celo velika ovira pri doseganju notranje svobode.
Notranja svoboda: prejšnji (komunistični) režim, ki je imel polna usta svobode, je ljudem jemal ravno to, najpomembnejšo obliko svobode, ker je širil ateizem in ker je omejeval svobodo govora (na široko je razpredel mrežo vohunov, ki so pazili tudi na besede ljudi). Dovoljena je bila sicer »svoboda misli in pojmovanja«, vendar: če ni svobode govora, tudi ni svobode misli, ko namreč človek nekaj izgovori, mora prej le-to misliti, in če mora paziti na besede, mora paziti tudi na svoje misli, jih mora nadzorovati, in notranja svoboda mu je glede tega odvzeta. Sicer je pa lastnost teh režimov tudi, da hočejo doseči totalno oblast nad človekom in zato hočejo nadzirati tudi njihove misli.
Ta pritisk je koncem osemdesetih prejšnjega stoletja, po zaslugi »glasnosti Gorbačova« popustil. Uvedli smo, vsaj formalno, demokratični sistem, in njegova bistvena sestavina je ravno svoboda govora, brez te svobode ni demokracije – kako bi sicer v tem političnem pluralizmu lahko odkrito soočali mnenja, stališča, poglede?? Vendar pa resnična demokracija zahteva tudi medijski pluralizem. Kaj ti namreč v političnem boju (za glasove volivcev) pomaga svoboda govora, če nimaš možnosti, da bi tvoja stališča dosegla najširše množice? Zato je svoboda govora v tem našem postkomunizmu še vedno vprašljiva. Podedovane totalitarne strukture se zavedajo, da imajo Oblast, če imajo Denar in s tem medije. A uvedena svoboda govora jih kljub temu še vedno moti, zato so začeli kričati proti »sovražnemu govoru« in uvedli so pojem »politične korektnosti«. Tisti, ki preveč govori in ki ni dovolj korekten, lahko naleti na težave, to se je npr. zgodilo z Ano Politkovsko v Rusiji, pri nas pa je v zadnjem času novinar B. Požar doživel grožnje z zaporom.
Lahko se vprašamo, če bodo letošnje volitve svobodne in poštene, ko pa v Sloveniji na medijskem področju vlada velika neuravnoteženost – leva opcija ima večino tega propagandnega stroja v svojih rokah. Gledano s tega vidika do zdaj v naši državi še nobene volitve niso bile svobodne in poštene. Če je volilna volja volivcev skreirana od množičnih medijev, jim je s tem v precejšnji meri odvzeta notranja svoboda, in volilni rezultat ni odraz njihove svobode, ampak notranje nesvobode.
Franc Bešter, Zg. Besnica
