Piše: Jožef Praprotnik
Če bi napisal »igra je izgubljena«, bi številni dejali, da močno pretiravam, da je naslov zastrašujoč in povsem nerealen. Toda razkorak med znanstvenimi raziskavami ter njih odkritji in napovedmi na eni ter odzivnostjo gibanj, vlad, javnosti, skratka ostalega človeštva na drugi strani je še vedno podoben, kot je razlika med dnevom in nočjo.
A tu govorim o odzivnosti in še niti malo o pripravljenosti tistih, ki imajo moč spremeniti obračanje kolesa, ki mu pravimo lahkotno, uživaško življenje, saj številni na razvitem delu sveta mislijo, da jim glede na vse, čemur pravimo delo ( pridnost, varčnost, inovativnost…) kar pripada. In slučajnost, da so se rodili na severni polobli, jim da pravico po nečem znatno več, kot si na južni polobli niti zamišljati ne znajo. A tisto znatno več pomeni mnogo več porabljene energije, hrane, čezmernega potrošništva, skratka uživaštva na prebivalca. In tu smo pri jedrnem problemu, ker predvsem to razsipništvo, to pretirano porabništvo s seboj prinaša pribitek toplogrednih plinov, posledica le teh je pregrevanje planeta, le to pa verižno povzroča hitro ogrevanje in taljenje še pred desetletji večno zamrznjenih tal (permafrost), v katerih je ujet zemeljski plin metan. Da gre res za hitro spremembo temperatur nam Slovencem ni potrebno prav daleč, saj je bil še v mojih rosnih letih očiten Triglavski ledenik, zdaj pa ga je le še tako malo, da lahko rečemo, da ga ni več.
Pregrevanje našega planeta pa se ne odraža le v dvigovanju morja, v širjenju puščav, pomanjkanju pitne vode in površin za pridelavo hrane, zelo grobo ocenjeno ali opisano, ampak tudi v intenzivnosti ter pogostosti vremenskih pojavov. Včasih smo govorili o »stoletnih vodah«, kot obliki obsežnih poplav z veliko materialne škode, pa bomo kmalu ta pojav poimenovali kot »desetletne« poplave. Pa ne gre zgolj za povodnji, saj se ne spominjam, da bi pred desetletji na tv zaslonih gledali, kako ognjeni zublji požirajo cele dežele, kot je bilo zadnja leta v Kaliforniji ali to leto v sredozemskih deželah, v Turčiji, Grčiji, južni Italiji in na otokih, pa v Avstraliji, Sibiriji in drugod. Pred desetimi leti so nam poročali o tem, da kmetje v Indoneziji in Braziliji požigajo velike dele pragozdov, da povečujejo kmetijske površine, to kar se dogaja zdaj, so pa posledice klimatskih sprememb. In temu moramo dodati še vrtinčaste viharje, ki so bili značilni za jug ZDA okoli mehiškega zaliva, zdaj pa se pojavljajo že tudi v evropskih deželah. A vse to ljudi ne izuči, saj je vremenskih katastrof in predvsem informacij toliko, da skomignejo z glavo, misleč, to je nekje drugje in to se me ne tiče. Kaj takega, kar je doletelo letos Zahodno Nemčijo in Belgijo ljudje ne pomnijo in tudi tisto, kar je nedavno v kratkem, a intenzivnem nalivu doletelo Ljubljano, je že šlo v pozabo. Toda strah ostaja in vsak nekoliko temnejši oblak ali napoved vremenoslovcev prikliče v spomin nelagodje. A vse to ljudem vendarle ni dovolj za kaj več, kot nemir. In vendar generalna skupščina OZN, kot globalni ali svetovni forum, ni izkoristil izjemne priložnosti za kaj več, kot je golo besedičenje o zaviranju zemeljskega pregrevanja.
Komur so klimatske spremembe in pregrevanje najhujši problem našega edinega sveta, ki omogoča vse to, zaradi česar je lepo živeti, ne bo gradil zidov, kot je oni med Mehiko in ZDA, ali tisti okoli Izraela ali vse te ograje iz bodeče žice, ki preprečujejo migracije, ampak bi izkoristil priložnost, ki se je ponudila v obliki pandemije virusa covid 19. Pandemija nas je resno opozorila in hkrati upočasnila, zaustavila turistične tokove, zavrla gospodarska gibanja, skratka naredila je prav to, kar Zemlja potrebuje za izhod iz klimatske krize. Priložnost izgubljena – se ne vrne nobena, pravi pregovor in namesto tega, da bi izkoristili že »upočasnjen« planet za nadaljevanje v tej smeri – o tem sem pisal v prvem sestavku – gredo gospodarski trendi v smeri, ki ne zagotavlja rešitve, ampak segrevanje planeta z vsemi znanimi problemi. Igra je torej vsaj za zdaj – izgubljena. Imejte pripravljene potovalke z nujnimi stvarmi in dokumenti za beg…
Jožef Praprotnik, Jesenice
