Piše: Janez Turinek, Velenje
Nekateri rečejo, da je zdravje človekovo največje bogastvo. Zdravje otrok pa je še posebna skrb za njihove starše. Preberite evangeljski odlomek Mr 7,24-30. Sledi razlaga: Jezus je šel ven iz Izraela, v Fenicijo, ki se danes imenuje Libanon. Tam sta bili dve pristaniški mesti Tir in Sidon.
Zgleda, kot da se je Jezus s svojimi učenci želel malo umakniti, zato je z njimi odšel ven iz Izraela, ker doma še včasih jesti niso utegnili zaradi množic, ki so jih oblegale. V Feniciji pa je bilo pričakovati, da bo mir, saj je bila to poganska dežela. Iz hiše, v katero so vstopili, se je razvedelo, da je prišel Jezus. In takoj se je našla neka ženska, mama, ki je imela svojo hčer obsedeno z demonskimi silami, ki je pristopila in pokleknila pred Jezusa. Lahko smo prevzeti nad ponižnostjo te žene. Ko jo vidimo na tleh, kako kleči pred Jezusom, si lahko mislimo, ta ženska si pa res zasluži Jezusovo pozornost in njegovo pomoč. Vendar nam evangelist Marko pove, da je bila to poganka, Grkinja, rojena Sirofeničanka, torej Libanonka.
V času, ko je Salomon gradil tempelj v Jeruzalemu, je bilo iz Libanona pripeljano veliko libanonskih ceder. V Stari zavezi pa izvemo še tole, da se je eden izmed kraljev izraelskega severnega kraljestva poročil z Jezabelo, libanonsko princeso, ki ni bila nič kaj prijazna, ki je pripeljala češčenje poganskih bogov v Izrael. V Matejem evangeliju (Mt 15,21-28) izvemo, da je Sirofeničanka tako vpila v svoji stiski k Jezusu, da se je učencem že zdela nadležna. Jezus pa je molčal. Ne radi vidimo prosjačenje in da se Jezus ob tem ne odziva. Radi imamo zgodbe, ko Jezus hitro reši situacijo, sploh če ga kdo prosi. Nam je vseeno, če je ženska Sirofeničanka, ona je mama, ki pač sedaj potrebuje pomoč za svojega trpečega otroka.
Jezusov molk pred to pogansko ženo, ki moleduje za svojo hčer, je strašen. Nimamo radi tišine, še posebej ne tiste, ki prihaja od Boga. Ta odlomek Jezusa prikaže v zelo nenavadni luči. Kako je lahko tiho pred to mamo, ki prosi, moleduje, ker njen otrok trpi. Vztrajnost njenih prošenj so prebile Jezusov, Božji molk: »Pústi, da se najprej nasitijo otroci. Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« (Mr 7,27). Ko končno Jezus spregovori, izgleda tako, kot da je imel slab dan. Iz Jezusovega odgovora lahko razberemo, kako so Judje obravnavali pogane kot potepuške, divje in napadalne pse.
Danes živimo v kulturi psov, ko je pes pogosto nadomestek za otroka, kar je tipično za pogansko miselnost časa. Potem pa še rečemo, da je pes človeku najboljši prijatelj. Čeprav so Judje uporabljali za pogane zmerljivko »hud pes«, je Jezus uporabil besedo za psa kot hišnega ljubljenčka. In to žensko, tujko, to ni nič kaj užalostilo. Jezus ji je dejal, da je miza pripravljena za otroke, ki jih predstavljajo Izraelci – to ste izvedeli, če ste prebrali odlomek po Mateju (Mt 15,21-28). Vztrajna prošnja te mame pa prinese izjemen odgovor, da tudi psički jedo tisto, kar pade iz mize, kjer jedo otroci. Ob teh besedah jo je Jezus poslal domov, kjer bo našla hčer, iz katere je izšel hudi duh. Zdaj smo si kar malo oddahnili, saj smo si vendar vsi želeli, da bi se tej ženski pomagalo, ko je vendar prišla pred Jezusa s takšno ponižnostjo in je jokala pred njim zaradi trpljenja svoje hčere. Zvenelo je, kot da bo zavrnjena v svoji prošnji.
Zakaj takšna drama? Zakaj Jezus ni preprosto takoj rekel, pojdi, tvoja hčer je ozdravela? Zakaj je Jezus tako zavlačeval, zakaj jo je pustil, da je moledovala pred njim toliko časa? In potem, ko Jezus je končno spregovoril, zakaj s tako poniževalno izjavo? Kar nekaj podobnih Jezusovih odzivov najdemo v Svetem pismu. V Matejevem evangeliju izvemo, da je ta ženska vedela, kdo je Jezus: »Gospod, Davidov sin, usmili se me!« (Mt 15,22b) Davidov sin pomeni mesijanski naslov. To je naslov, ki je mnoge Jude odvračal od Jezusa, saj so vedeli, da to pomeni, da je On mesija. Ta Sirofeničanka pa ne samo, da prepozna Jezusovo bistvo, zaveda se, da je Jezus edini, ki lahko pomaga njeni hčeri. Kako bi se vi odzvali, če bi bili v tej njeni situaciji, da bi eden od vaših otrok potreboval izjemno pomoč, in da mu nihče ne bi znal pomagati, razen Jezusa, o katerem ste slišali, in verjamete, da on lahko tukaj nekaj naredi? In greste pred njega, pokleknete pred njim, ga prosite, pa naletite na tišino. Ko pa tišina mine, pa je odziv podoben zavrnitvi. In vprašajmo se, kako bi se na tej točki odzvali? Ali bi užaljeni odšli? Hitro znamo biti užaljeni. Nekateri bolj kot drugi, so hitro prizadeti ob takšnih ali drugačnih besedah. Ko vpijemo k Bogu in trpimo, in se srečamo s tišino, ko Nebo molči, je to čas velike skušnjave. In veliko kristjanov na tej točki odpove.
Kaj torej Bog dela v času molka? Bog nam vidi v srce in nas želi nagovoriti v našem konkretnem življenju, in včasih se ta nagovor začenja s tišino. To je pač njegova stvar, kako nas bo nagovoril. Ali bomo zaradi tega božjega načina zaprli svoje poglavje vere? Jezus hoče iz ženinega moledovanja izvleči resničnost vere, ali bo ta vera vzdržala v času tišine in navidezne zavrnitve. Ona je mama in je kot takšna izredno drzna, neustrašna, in izjemno vztrajna, ničesar je ne ustavi. S svojo izjavo, kljub Jezusovi navidezni zavrnitvi (»ni primerno, da tisto, kar je namenjeno otrokom, dajemo psičkom«) namesto jeze, daje izjemen odgovor vere. Ta velika mama je Jezusu namreč rekla, da ne potrebuje jedi, da je zadovoljna z drobtinami. Dovolj so ji drobtine. Kako čvrsto se drži vere. Tudi sredi Božjega molka, tudi med navidezno zavrnitvijo, se krčevito drži vere, in to je nauk te zgodbe.
Neobičajna drža, za čas, ko Bog molči in se ne odziva po naših pričakovanjih. Večina kristjanov se ob božjem molku razočarano vrti okrog lastnega popka. Tudi Sirofeničanki bi lahko ‘jermen dol padel’ in bi lahko postajala presneto besna na Jezusa in bi se predala. Vendar je vzdržala v dveh stvareh: 1. najprej je ohranila svojo ponižno držo, neglede na to, kar je prejemala od Gospoda, in je to razumela kot nekaj, kar si ne zasluži; 2. ohranila je vero, in vztrajala je do konca v veri v Jezusa. In dala je svoj oseben odgovor vere – zakaj bi sicer še sploh naprej govorila; takrat, ko smo prepričani, da naše govorjenje ne bo prineslo nič dobrega, takrat smo po navadi tiho. Ona pa še kar naprej govori Jezusu, kar nam pove, da je verovala, da bo dober izid njene situacije.
V čem je razlika med to žensko in nami? Zakaj se mi jezimo na Boga, ko se Bog ne odziva gleda na naša pričakovanja? Zato, ker mi mislimo, da si zaslužimo tisto nekaj, za kar prosimo. Ko se o veri pogovarjamo z oddaljenimi ali nevernimi, oni radi rečejo: »Kaj pa je Bog do danes zame naredil?« Pa takšnemu lahko mirno rečemo, s čim si si pa ti zaslužil to, da bi moral Bog zate nekaj narediti? Kot, da ima Bog dolžnost, da nas zasipa z dobrimi stvarmi, in kako to, da jaz tega ali onega še nisem od njega dobil!? Pa tako sem klical Boga, ga prosil za to in ono, in nisem dobil teh dobrin. Boga je treba poklicati na odgovornost, saj si vendar to zaslužim, za kar prosim. Zaradi tega je marsikdo jezen in razočaran nad vsem Božjim. Jezus pravi Sirofeničanki, ni lepo jemati kruh otrokom in ga dajati psom. Ta mama se ne ukvarja s tem ali je vredna Jezusove pomoči ali ne. Lahko bi Jezusu rekla, jaz si to zaslužim, sem že lep čas tukaj in moledujem, in kaj si ti naredil zame? Najprej si me ignoriral, potem pa si me še užalil. To ali je vredna ali ne, da ji Jezus pomaga, to sploh ni tukaj stvar debate. Ona že od vsega začetka ve, da ni vredna, ona to ve, to je njej čisto jasno. Mi pa tega pogosto nočemo slišati, ker mislimo, da si zaslužimo. »Si razumel Bog, jaz sem te poklical, ti pa odgovori in to takoj, ker sem te jaz poklical in si zaslužim tvoj odgovor«, takšno je naše mišljenje. Ta ženska pa se s tem ni ukvarjala, ni želela Boga postavljat pred dejstvo, ni ga želea v ničemer prepričat, zavedala se je lastne nevrednosti. Kot ne-Judinja je vedela, da Božjega daru ni vredna, zato ni mogla biti užaljena. Četudi vaš otrok ni obseden od demonov oz. ga hudič ne drži v svojih krempljih, bodite kot ta mama v odnosu do Jezusa. Naj vaš klic pride do prestola milosti in naj vas ničesar ne ovira, najmanj pa TIŠINA – Božji molk je namreč največja skušnjava, ko se kdo čuti zavrnjenega od Boga, takrat ko na svojo molitev ne dobi takoj odgovora. Moraš biti precej trmast, da lahko rečeš: »Bog je dober, in to tudi takrat, ko mi v življenju ne gre najbolje.«
Ko prihajate za svoje otroke pred Boga, kaj vas pri tem vleče, ko se srečate z božjim molkom oz. občutkom zavrnitve? Boste takrat nehali moliti za svoje otroke? Molitev boste takrat še podvojili ali potrojili. Menda ne boste prišli do zaključka in rekli, Bog ni dober – s tem bi sebi in otrokom naredili medvedjo uslugo, s tem bi se končalo upanje v vaši družini. Samo poglejte, kako ta ženska ne popušča v veri. Vedela je, da ima samo Jezus odgovor in zato se je odločila iti do konca, ker če mu bo še naprej izražala svojo stisko oz. stisko svojega otroka, bo On nekaj naredil, On ji bo pomagal. Ni ji važno, kako dolgo jo bo še ignoriral. Ni važno, če bo tisto, kar ji govori, zvenelo kot zavrnitev. Prosila ga bom tako dolgo, da jo bo uslišal. In veste zakaj ta ženska tako vztrajno prosi Jezusa za svojega trpečega otroka? Zato, ker veruje, da je Jezus dober. Na koncu je ta mama zaradi svoje močne vere, izprosila telesno in duhovno zdravje svojemu otroku. Doma sta se mati in hči veseli objeli in slavili Boga.
