Piše: Alenka Orel, Ljubljana
Na dan državnosti, ko bi morala biti vsaka gesta izraz spoštovanja do naroda in tistih, ki so za samostojnost dali največ, je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič stopila pred državljane kot figura iz političnega performansa, ne kot državna predstavnica.
Ali je bil protokol na dopustu …?
Črna prosojna obleka in okoli vratu rdeče-črna ogrlica iz rdečih britvic – kot bi želela s tem neizrečeno sporočiti, da je pripravljena drugače misleče razrezati. Morda simbolično, morda politično –, a sporočilo je bilo jasno: ostrina, ki ne išče dialoga, ampak dominacijo.
In to na dan, ko bi morala prevladati povezanost, ne grožnja.
Takšna oprava ne izraža poguma, temveč cinizem. Ne spoštovanja, temveč spektakel. Medtem ko ljudje nimajo za osnovne položnice in starejši trepetajo, ali bodo dočakali zdravniški pregled, prva dama parlamenta sporoča: »Jaz sem tukaj, da vas zarežem s stilom.«
Če si je želela pozornosti – jo je dobila. Če pa je želela počastiti domovino –, je s to izbiro oblekla predvsem svojo politiko: brez stika z realnostjo, brez sočutja, z veliko rdeče simbolike in nevarno britvasto ostrino.
Na dan državnosti bi morali nositi pokončnost, ne prosojnosti.
Spoštovanje, ne teatralnosti. Umirjenost, ne grožnje z rdečimi britvicami. Z vsem spoštovanjem do slovenskega naroda.
