Piše: Franc Bešter
Prihodnje leto bo supervolilno – čakajo nas tri vrste volitev, a najpomembnejše so gotovo državnozborske, le še dobre pol leta je do njih. Sem član Nsi in seveda si za svojo stranko želim čim boljši rezultat, obenem se pa bojim, da nam ne bo uspelo zvišati svojih procentov in število poslancev.
Ta stagnacija se vleče že dolga leta, edino takoj po ustanovitvi (l. 2000) je stranka dosegla deset procentov, a je kasneje celo izpadla iz parlamenta – izreden uspeh, da se je vanj vrnila! Nekaj zgodovine, stare dobrih 30 let: bil sem zraven pri ustanavljanju OO SKD, l. 1989, že petkrat sem kandidiral na lokalnih volitvah (za mestni svet), torej nekoliko spremljam zadevo. Slabo je to, da na tej desni, konservativni, krščanski strani obstajata dve stranki (še SLS), po desetih letih smo se skušali združiti, a smo doživeli polom, ta združitev ni uspela, in v tem vidim enega od vzrokov stagnacije.
Vzrokov pa je seveda več, problematika je mnogoplastna, tu se bom skušal dotakniti nekaterih problemov, ki se mi zdijo glavni. Dr. Stane Granda je izjavil, da ne razume, odkod tako nizki procenti strankam SKD in SLS – bolj ko razmišlja, manj da razume, saj vendar izhajamo iz mogočne predvojne SLS, takrat daleč največje, najmočnejše stranke, in po njem smo iz te zlate podlage naredili drek, govno. Meni osebno pa tega ni tako težko razumeti: pred vojno je bila družba večinsko kmečka, poljedelska in tudi tradicionalno verna, katoliška, potem pa so se, z revolucijo, zgodili siloviti, tektonski premiki in pretresi: industrializacija, urbanizacija, komunistična (ateistična) indoktrinacija in propaganda, velika sekularizacija družbe…, katoličanov je ostalo (nedeljskih) še okoli deset procentov… . Nadalje so ljudje čutili, da gre pri vodstvu SKD in SLS ne samo za javno dobro, da gre tudi za osebne ambicije, kariero, za to, kdo bo na vrhu… . Nadalje so, vsaj pri Nsi, v ospredje in na kandidatne liste postavljali predvsem starejše osebe, zanemarjali smo mlade (zadnja leta se ta napaka skuša popravljati). In kot nosilce list smo postavljali razne, sicer dobre, verne, družinske očete in matere (tudi kot vzor, zgled) z določenimi političnimi ambicijami, ki pa jim je manjkalo ustreznih znanj, še bolj pa politične kilometrine, izkušenj. Politika kot urejanje skupnih zadev, kot neka obrt in umetnost in kot eden najtežjih poklicev, pa zahteva, če naj človek to obrt osvoji ali se celo izmojstri, ne samo leta, ampak desetletja prakse, delovanja znotraj tega. In vse to so ljudje čutili, doživljali, imeli so nas (in nas še imajo) za premalo kompetentne (a nekoliko tudi naivne), da bi nam zaupali urejanje skupnih zadev. Mislim, da iz teh razlogov veliko vernih raje voli SDS.
A kakorkoli že, menim, da po naslednjih (bližnjih) volitvah nobena desna stranka ne bo dovolj močna za potrebno večino, gledati bi bilo treba na to, da vse desne stranke dobijo čim več procentov, dobro bi bilo tudi, da bi se SLS – u uspelo vrniti v parlament.
Franc Bešter, Zg. Besnica
