Piše: Elena Pečarič
Zagovornik načela enakosti je 28. 8. 2024 predsednici Državnega zbora mag. Urški Klakočar Zupančič predstavil posebno poročilo »Za uresničevanje pravic vseh ljudi z invalidnostmi v Sloveniji«. Zagovornik je v poročilu pregledal napredek, ki ga je Slovenija od leta 2018 dosegla pri spoštovanju določil mednarodne Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Poročilo ugotavlja, da so še vedno neuresničena skoraj vsa priporočila, ki jih je Sloveniji pred šestimi leti dal pristojni odbor Organizacije združenih narodov, ki nadzira uresničevanje Konvencije (UN CRPD). Ob podrobnem pregledu je leta 2018 Odbor MKPI državi dal več priporočil, kako naj upošteva določbe Konvencije.
Še vedno, denimo, ni zagotovljen ustrezen prevod Konvencije, na kar nekatere organizacije in društva glasno in odločno opozarjamo od samega začetka slovenske različice prevoda, ki povsem izpusti in zavrže subtilno izrazoslovje, ki v izvirniku opozarja na novo razumevanje ovir, ki je drugačno od medicinskega, pokroviteljskega in zgolj na potrebe usmerjenega odnosa do oviranosti.
Slovenski prevod se žal prilagaja zgolj domači dolgoletni ustaljeni praksi, namesto da bi to prakso, obremenjeno s predsodki in zastarelimi pojmovanji, v skladu z načeli Konvencije spreminjal ter jo posodabljal v duhu enakosti, enakopravnosti in nediskriminacije.
Prevod med drugim neutemeljeno vztraja na umetni oz. arbitrarni delitvi na predstavnike ”invalidskih organizacij” in ”humanitarnih organizacij”.
Komu in zakaj takšna umetna delitev ter posledična nedopustna diskriminacija ustreza, je najverjetneje zgodovinsko pogojeno in politično obremenjeno.
Tako Zagovornik načela enakosti ustrezno napiše:
“Namesto, da bi bile pravice iz Konvencije dostopne vsem ljudem z invalidnostmi, so v slovenskem prevodu Konvencije pravice omejene samo na ljudi s statusom invalida. To pa ni v duhu Konvencije, ki izrecno poudarja pravice ljudi z invalidnostjo. Zaradi napačnega prevoda nekaterim organizacijam ljudi z invalidnostmi ni omogočeno, da bi pridobile status invalidskih organizacij.”
“Po 18. členu ZInvO vse reprezentativne invalidske organizacije predstavljajo in zastopajo invalide in njihove interese v dialogu z organi na državni in mednarodni ravni, v skladu s predpisi predlagajo predstavnike invalidov v delovna telesa pri državnih in drugih organih, ki obravnavajo vprašanja invalidov, predlagajo ali imenujejo predstavnike invalidov v organe istovrstnih mednarodnih organizacij in združenj itn. Torej teh nalog ne opravlja izključno nacionalni svet. “…
Enako kot njegove članice lahko nacionalni svet že zdaj spremlja izvajanje MKPI ter spodbuja in promovira izenačevanje možnosti invalidov in njihovo neodvisno življenje in vključevanje v družbo. To nalogo bi veljalo v prihodnje spodbujati pri vseh organizacijah ljudi z invalidnostmi. Tem dejavnostim lahko država nameni javna sredstva in jih so-financira na najrazličnejše načine, a pri tem ne sme ravnati pristransko. Osnutek zakona je zato pravno sistemsko vprašljiv, saj ne odpira vprašanja (ne)ustreznosti dosedanjega urejanja položaja oseb z invalidnostmi, njihovih organizacij in njihove reprezentativnosti z vidika standardov MKPI.
Zakon bi privilegirano (ekskluzivno) financiral le naloge, ki jih (za izbran krog invalidskih organizacij) opravlja nacionalni svet (najmočnejši, prevladajuči loby organ izbranih reprezentativnih invalidskih organizacij, ne pa tudi ostalih deležnikov, torej drugih reprezenativnih invalidskih organizacij, invalidskih organizacij in drugih organizacij ljudi z invalidnostmi, ki sploh ne morejo postati invalidske organizacije, npr. združenja ljudi s težavami v duševnem zdravju. Na ta način bi se očitno pereča “vprašanja (ne)ustreznosti dosedanjega urejanja položaja oseb z invalidnostmi, njihovih organizacij in njihove reprezentativnosti z vidika standardov MKPI le še poglobilo, namesto razrešilo. Z drugimi besedami, zakon bi ustvaril še večjo nekonsistentnost zakonodaje na področju oseb z invalidnostjo, kar bi lahko pomenilo tudi neustavnost predlagane spremembe zakona
V teku pa je spreminjanje 26. člena (namen ustanovitve nacionalnega sveta) Zakona o spremembah Zakona o invalidskih organizacijah, ki naj bi se po novem glasil »26. člen (naloge in financiranje nacionalnega sveta)«. Pri tem se predlagatelj sklicuje prav na Konvencijo, ki nikakor ne predpostavlja, da bi »invalidi« imeli »svojega predstavnika«, kar bi obenem izključilo številne ljudi z ovirami, ki niso pripoznani kot invalidske organizacije, čeprav služijo potrebam in se zavzemajo za pravice ljudi z ovirami. S tem se Konvencijo lahko krši, nepravilno interpretira oziroma se je v bistvu ne upošteva. Takšno početje, o katerem ni bilo nobene (javne) razprave, kaj šele soglasja, se nam zdi nedopustno in nedemokratično.
Ne bomo dovolili uzakonitve enega in edinega predstavnika in edinega glasu, ki naj bi osebe z ovirami zastopal v odnosu do države. Kot enakopravni državljani imamo pravico do raznovrstnih mnenj. Nihče ne bo govoril v našem imenu in namesto nas! Še najmanj pa NSIOS, saj je ta organizacija zgodovinsko utemeljena na izključevanju neubogljivih ter na preprečevanju enakopravnega in demokratičnega sodelovanja znotraj NSIOS-a.
Ravno tako lahko vsakdo, ki se želi informirati, na podlagi dejstev zlahka ugotovi, da ključne pravice, ki so dejansko zvišale kakovost življenja (žal zgolj nekaterih) konkretnih oseb z invalidnostjo (kot npr. osebna asistenca) niso rezultat zagovorniškega delovanja NSIOS, ampak ravno tistih invalidskih organizacij, ki jim želi vlada povsem nedemokratično odvzeti »subjektiviteto« ter jih izključiti iz neposrednega dialoga in participacije. NSIOS je bil vedno zadovoljen z obstoječimi institucijami in azili, kjer ljudje životarijo, ker so »pač invalidi«, in je dojel pomembnost osebne asistence in neodvisnega življenja šele takrat, ko so ga izborili aktivisti, ki imajo sicer drugorazreden status, tako v smislu finančnega položaja kot v smislu simbolnega položaja, ki ga zavzemajo.
Že leta vztrajno opozarjamo vse pristojne institucije (KPK, MDDSZ, Računsko sodišče, DZ RS, vsakokratnega predsednika Vlade RS, Predsednika Republike) na nedopustno kolizijo interesov ter nezakonito delovanje/sprego med NSIOS in FIHO, ki razdeljuje javna namenska sredstva.
Tako bi bil lahko smešen, če ne bi bil tragičen, prav stavek, ki v obrazložitvi spremembe ZInvO (Zakon o invalidskih organizacijah (ZInvO) (PISRS)) pravi: »da se s tem onemogoča, da bi nacionalni svet kandidiral za sredstva Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij Slovenije ter s tem želel pridobivati sredstva, ki so sicer namenjena za financiranje programov posameznih invalidskih in humanitarnih organizacij«. V resnici boste nagradili nekoga, ki že 25 let od svojih članic zahteva 1 % od njihovih sredstev za delovanje in ki jih invalidske organizacije, včlanjene v NSIOS, vsako leto pridobijo iz razpisov FIHO?
V proračunu RS ste povsem apolitično in nediskriminatorno že zagotovili 250.000,00 evrov na letni ravni in sicer leta 2024 in 2025. Poraja se nam tudi pomembno vprašanje, na kakšni pravni podlagi je bilo v proračunu za leto 2024 in 2025 že vključenih po 250.000,00 evrov za vsako leto posebej?
Zapisali so:»Pri pripravi zakona zunanji sodelavci niso sodelovali«. Zelo poveden stavek, ki govori o povsem nedemokratičnem postopku. Iz tega tako izhaja, da namerava Vlada oz. pristojno ministrsvo, MDDSZ, na letni ravni skleniti pogodbo o financiranju NSIOS ter z njo opredeliti tudi naloge, ki jih mora v ta namen NSIOS opraviti; vse to mimo javnega razpisa. Torej enostransko in netransparentno! In to naj bo neodvisen organ, ki bo objektivno in nepristransko poročal o uresničevanju Konvencije.
Mnenje Zakonodajno-pravne službe (ZPS) v veliki meri potrjuje naše dvome, nedorečenost zakona in predvsem nekorektno branje ter interpretacija Konvencije. Vpeljujejo se naloge NSIOS, ki mu je MDDSZ (dokument številka 215-24/2022/5, datum: 30. 9. 2022), podal status NVO v javnem interesu in določa njihovo financiranje. ZPS ugotavlja, da Predlog zakona Splošnemu komentarju št. 7 ne sledi v celoti oziroma iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, ali navedba predlagatelja drži. Besedilo Predloga zakona tako v prvi alineji prvega odstavka 26. člena določa, da nacionalni svet, ki ima status formalnega zasebnopravnega združenja invalidskih organizacij, usklajuje interese »vseh invalidov« in »jih zastopa«, kar nasprotuje stališču Odbora, da na podlagi tretjega odstavka 4. člena in 33. člena MKPI organizacije oseb z invalidnostmi lahko zastopajo le svoje članice.
V upanju na ustrezne odgovore in pojasnila s strani predlagatelju zakona vas lepo pozdravljamo.
Podpisniki dopisa, ki nismo ali nočemo biti člani NSIOS,
a smo subjekti MKPI:
1. Društvo Altra – Odbor za novosti v duševnem zdravju, Tilen Rečko
2. Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije so. p., Emir Okanović
3. ZAVOD RISA, Tatjana Knapp
4. Zveza organizacij pacientov Slovenije, Sekcija za duševno zdravje
5. Spominčica – Alzheimer Slovenia, Štefanija L. Zlobec
6. ŠENT Slovensko združenje za duševno zdravje, Dr. Vesna Švab
7. Slišanje glasov, Mojca Nahtigal
8. Društvo Poglej!, Tone Vrhovnik Straka
9. Društvo SVIZCI
10. YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Elena Pečarič
