Piše: Frančiška Buttolo
Gospod Janez Janša nikogar ne spodbuja k državljanski vojni. Ne podtikajte mu, prav partijsko – in prav udbovsko – še tega kaznivega dejanja. Mu niso Kučanovi komunisti prizadeli že dovolj gorja? Ali res nimate, komunisti, nikakršne mere, ko gre za demokracijo, torej za sožitje različnih strank in politik med državljani, ki niso vašega političnega prepričanja?
Ampak, spoštovani slovenski komunistični politiki, gospod Janša, ko je bil na oblasti, ni “politično” zaprl niti enega samega komunista. Slovenska komunistična elita pa se še vedno najbolj zgleduje po Titu. Tako je bilo razumeti na zadnjem govoru predsednice države, menda najboljšem po Titovem leta 1945 na balkonu univerze v Ljubljani. V tem “znamenitem” govoru je tistim, ki so se na desni strani borili v slovenski državljanski vojni med drugo svetovno vojno, Tito povedal tudi tole: “Ova manjina nikada više neće gledati ove naše divne planine, naša cvatuća polja!” (Josip Broz Tito; na balkonu ljubljanske univerze, 27. junija 1945, tik pred začetkom komunističnih povojnih pobojev)
Primerjava pomena tega stavka z delom govora o državljanski vojni v svečanem govoru (24.6.2023 v Ljubljani) gospe predsednice države Slovenije, glavne govorke na osrednji proslavi ob največjem slovenskem prazniua, dnevu državnosti, pa razkrije marsikatero strašljivo podobnost med njima.
Vem, da so časi demokracije na Zahodu že minili, na Vzhodu pa jih nikoli ni bilo, vem tudi, da se o tem ne sme javno govoriti, ker je že sam videz demokratičnosti nujno potreben vsaj za ohranitev upanja, da gre človeštvo, kljub “nekaterim odklonom” vendarle v pravo smer. Seveda pa takšna tančica laži, da so vešala totalitarizmov razpeta čez ves svet – če parafraziram neko komunistično pesem partizanskega poeta Mateja Bora – ne more kaj dosti pomagati. Na primer, zadnji dogodki v Rusiji kažejo na vrnitev stalinizma, še hujšega od sedanjega Putinovega čudaškega diktatorskega režima. Saj bi demokracija v temeljih ogrozila obstoj ruske države, kot bi se to, če bi bila Rusija bolj podobna Zahodu, vedno zgodilo tudi prej. Kar pa zadeva Slovenijo in Slovence, so bile najbolj poučne zadnje proslave ob dnevu državnosti, še posebno pa glavna, ki je bila popolnoma multikulturna in globalistična, brez enega samega znaka domoljubja. Kot da gre za dan ustanovitve Združenih narodov, ne pa za rojstni dan samostojne Slovenije. Se začenja “dirka” za čim večje število uradnikov v VS OZN? Verjetno, če upoštevamo tiste posnetke proslave, ki kažejo, kateri od nekdanjih predsednikov države je bil najgloblje ganjen ob poslušanju predsedničinega govora.
Velik, prevelik je bil del njenega govora v znamenju OZN, vse bolj naklonjenega uveljavljanju sedanjega svetovnega totalitarizma. Do konca pa je bil nasilen kot govor glavne govornice na državni proslavi, res izvoljene, ampak v veliko sramoto slovenski demokraciji, in kot potrditev, da je Slovenija ponovno totalitarna, popolnoma v krempljih udbovsko komunističnega klana slovenskega naslednika Josipa Broza Tita, Milana Kučana in predsednice države, ki jo je prav on predlagal za kandidatko na zadnjih državnih volitvah.
Zato ni čudno, da je ta – bolj Titova in Kučanova kot pa predsednica vseh državljanov države Slovenije – v svojem govoru na državni proslavi slovenskim državljanom samo grozila in jim ukazovala. Kot da bi bila po naključju ostala na govorniškem odru še iz Titovih časov, na primer, ko je 1945., tik po koncu druge svetovne volje, Tito nasprotnikom komunizma z balkona ljubljanske univerze zagrozil, da ne bodo več dolgo gledali lepih slovenskih planin. In govoril je resnico. Čisto resnico.
Je na predvečer osrednje proslave dneva državnosti – v letu Gospodovem 2023 – predsednica države samo posnemala “slavni” Titov govor z balkona ljubljanske univerze ali pa je v njem skrita resnica o načrtih Kučanovega klana? Ali hočejo sedanji slovenski oblastniki in njihove “nevladne” organizacije – skoraj sami komunisti in potomci komunistične rdeče buržoazije, domnevno v veliko korist Sloveniji, Balkanu in EU – dokončno rešiti problem slovenskega osamosvojitvenega “neofašizma” oziroma “janšizma”, predvsem pa največji problem slovenske komunistične politike po smrti glavnega slovenskega disidenta dr. Jožeta Pučnika, problem z imenom JANEZ in s priimkom JANŠA? Ker je prav on glavni nasprotnik sedanje, prve povsem totalitarne – komunistične – oblasti v samostojni Sloveniji. Namreč – prav z vsem povedanim se natančno ujema pomen tega – osrednjega – predsedničinega dela govora: “Ali je res vsem jasno, da državljanska vojna pomeni prelivanje krvi? Takšno razmišljanje spominja na neke pretekle čase, ko so Evropo vodili politiki brez vizije, prebivalci pa so ostali brez državnikov in s shiranim gospodarstvom. Ustvarjeno je bilo pravo gojišče negativnih čustev, ki so jih pograbili populisti in radikalci. Rezultate v razsežnostih svetovnih vojn poznamo.”
Da, natančno takšna je bila v govoru predsednice države najhujša obsodba slovenske desne opozicije oziroma največje desnosredinske stranke v Sloveniji na predvečer največjega slovenskega državnega praznika leta 2023. Je sploh potreben kakršenkoli komentar. Titov kip so vrnili na Brdo, Muzej slovenske osamosvojitve so ukinili in ponovili so Titovo izjavo o nujnosti preprečitve državljanske vojne.
Torej je bila predsednica države resnično tipična komunistična govorka (po starem govornica), kakršen je bil največkrat prav Tito. Kot je bilo zanj običajno, je v svojih “prelomnih” govorih državljanom predvsem grozil. Zato je njena obsodba tistih, ki po njenem prepričanju netijo državljansko vojno v Sloveniji, resnično zaskrbljujoča. Kakšni so bili Titovi predlogi za rešitev problema z desno konkurenco, je se predobro znano, kakšni so predlogi Kučanove globoke države, pa bomo gotovo prav kmalu izvedeli.
Po drugi svetovni vojni smo šele leta 2023 – na predvečer največjega državnega praznika, rojstnega dneva samostojne države Slovenije, prvič vsi lahko slišali iz ust najvišje politike, da imamo v Sloveniji ljudi, podobne nacistom pred drugo svetovno vojno, ljudi, ki pozivajo k državljanski vojni. Slišali smo tudi, v predsedničinem govoru, da jim tega ne smemo dovoliti. Kaj torej Kučan namerava z Janezom Janšo? Kaj s SDS? Kaj z vso desnosredinsko politiko v Sloveniji? NSi je namreč krščansko socialistična, kocbekovska, skoraj povsem komunistična, če izvzamemo njihovo vero v onstranstvo, ki ga pa tako in tako ne more biti v tostranstvu.
Moj Bog, kako zelo je bil ta predsedničin govor podoben tistemu Titovemu, takoj po koncu druge svetovne vojne, v katerem je sporočil – Slovencem, Jugoslovanom in vsemu svetu, da tisti, ki nasprotujejo zmagi njegove – komunistične revolucije, ne bodo videli lepih slovenskih planin. In res jih niso, tisoči in tisoči Slovencev, zadnje čase pa tudi pišejo, da skupaj s pripadniki tujih narodov verjetno kar pol milijona – samo na slovenskih tleh. Komaj katera od vseh teh žrtev, pobitih izključno že po vojni, ko se je ves svet veselil miru, pa je že pokopana (kolikšna ironija slovenske demokracije!!!).
Tito tega tudi ni dovolil. Kučan tega ni dovolil. Zdaj pa je bolj potrebno obračunati z gospodom predsednikom SDS in to stranko. Navsezadnje, kot vsi v Sloveniji že dogo vemo, povojni poboji niso niti najmanjši problem za slovenske komunistične politike, če izvzamemo predzadnjega predsednika države, spoštovanega gospoda Boruta Pahorja. Na primer, za enega od nekdanjih predsednikov samostojne države Slovenije – vso njegovo politično kariero z glavo in srcem bolj v OZN, kot pa v domovini (kar je dobro opazno tudi v govoru predsednice države) so bili povojni poboji in zahtevani kulturni pokopi samo “drugorazredna tema”, ne pa prvorazredna, kot AFŽ oziroma komunistični feminizem. In tako je še zdaj. Najpomembnejši komunistični dosežek po osamosvojitvi je zmagoviti politični feminizem na skoraj vseh najpomembnejših družbenopolitičnih položajih v Sloveniji.
Kolikor pa bo šlo vse tako po sreči, kot je šlo doslej, Slovenija gotovo ne bo prikrajšana za predsednika države iz tako imenovane legibitre, ki bo, skladno z novo slovensko zakonodajo, ki bo državljanom dovoljevala kar vsakoletno menjavo spola, prvo leto ženska, drugo travestit, tretje in četrto leto pa čisti Josip Broz Tito, vsekakor pa ne bo Slovenec in ne bo bele rase. Imel pa bo – jasno – še vedno natanko takšno politično prepričanje, kakršno so imeli vodilni tovariši v Titovi Jugoslaviji. Pokop žrtev komunizma – žrtev povojnih pobojev, žrtev Titove komunistične diktature – pa bo tudi v prihodnosti še vedno prepovedan.
Frančiška Buttolo
