Piše: Franc Bešter
Tu je treba najprej napisati, da je tisto, kar imenujemo »Zahod«, v moderni dobi svoj odločilni vpliv razširilo, po zaslugi tehnike, po vsem svetu.
Ali bo naša civilizacija trajala večno? Verjetno ne, do zdaj so še vse civilizacije propadle, razen morda kitajske. Vsaka se je nekje v zgodovini pojavila, v nekem času in prostoru, vsaka je doživela svoj vzpon, kulminacijo in zaton. Vendar pa je civilizacija kot človeška tvorba razmeroma mlad pojav, star kvečjemu kakšnih 10 000 let, njihov pojav je povsem očitno povezan s takratno kmetijsko revolucijo, z udomačevanjem rastlin in živali – zaradi nje se je šele človek stalno naselil, v namen obdelovanja zemlje, in v ta namen se je moral tudi organizirati v večje skupnosti, v prva kraljestva.
Vse te kulture (na Bližnjem, Srednjem vzhodu) so propadle, vendar njihovi dosežki (znanja, umetnost) nikakor niso bili vsi izgubljeni, s pridom so jih uporabile druge civilizacije, tudi Grčija in Rim. Kulture so vplivale ena na drugo, vemo npr. koliko je Rim prevzel od Grkov! Propadla je tudi antična Grčija, propadel je Rim, a od obeh smo tudi mi veliko, ogromno prevzeli, od Grčije filozofijo in umetnost, od Rima pravo, upravo in gradnjo. Lahko rečemo, da smo učenci in dediči Grkov in Rimljanov.
Na ruševinah rimskega imperija se je začela utemeljevati in graditi kultura Zahoda, krščanski srednji vek. Krščanstvo se je pojavilo v rimskem cesarstvu, ob zatonu tega imperija, in je postalo glavna ideja, ki je izgrajevala srednji vek. Srednji vek: nikakor ni bil tako temna doba, kot se včasih o njem govori. Samostani so bili žarišča kulture, in v njih so se pisale in prepisovale knjige, preko njih sta se ohranili antična filozofija in književnost. Srednji vek je bil čas, ki je od otomanskega imperija, od islama, prevzel marsikaj (matematiko, arabske številke) – v tem času je bil islam tehnološko pred krščansko Evropo. In srednji vek je dal Zahodu nekaj bistvenega: krščansko etiko.
Renesansa, ki se začne obračati k antiki, izpelje prehod iz srednjega v novi vek. Prodor razuma, izum nove znanstvene metode merjenja, drzni tehnični izumi Leonarda – te težnje za nekaj časa zavreta protireformacija in barok, a 18. stoletje – stoletje luči, se vrne k grško- rimskim vzorom. Razmah modernih znanosti v tem času razsvetljenstva je dal podlago številnim tehničnim izumom, ti pa so omogočili zaporedne industrijske revolucije v 19. in 20. stoletju. Izgradila se je industrijska, racionalistična civilizacija, ki pa je svoj odločilni vpliv razširila po vsem svetu.
To pišem, ker skušam prikazati, da je tudi Zahod šel skozi več razvojnih faz, in nekoliko nakazati, na kakšnih idejah, filozofiji, znanjih je ta civilizacija gradila. Ona pa nikakor ni začenjala iz nič, temelje sta ji dala Grčija in Rim, skozi ves srednji vek pa jo je ključno izgrajevalo in jo zelo bogatilo krščanstvo.
Kultura Zahoda pa je danes v zatonu. To kažejo številni njeni bolezenski znaki, simptomi propada in razkroja na vseh področjih, vse skupaj močno spominja na propadanje rimskega cesarstva: huda kriza družine, izgubljanje vere, moralni propad, uživaštvo, razvajena mladina, vsesplošna pomehkuženost, nizka nataliteta, vdori barbarov, problemi z njimi na mejah in v prestolnicah, geslo »kruha in iger« in še bi lahko naštevali.
Sicer gre pa vsaka civilizacija skozi nujne razvojne faze, tudi skozi fazo propadanja. Kaj začne povzročati njen propad? Ali ne morda isti dejavniki, ki so omogočili njen vzpon? Kaj izgrajuje neko civilizacijo?
Izgradnja kulture
Če nekoliko pogledamo na civilizacije, ki so se na Zemlji pojavile v teh 10 000 letih, brez večje težave vidimo, da je vsaka seveda potrebovala neko ekonomijo – vsak človek mora jesti, za vsako je bila navadno pomembna celo ena sama udomačena kultura: pšenica, riž ali koruza. Potem politična oblast: ljudje, da so to pridelovali, so morali biti organizirani, vodeni. Nadalje je vsaka razvila takšno ali drugačno religijo. Zakaj? Ker je človek tudi duh, duhovno bitje, in ima zato tudi svoje metafizične, ne zgolj telesne potrebe. In ker vsaka skupnost, da obstane, potrebuje tudi neko etiko, ki jo utemeljuje ravno religija. Ta pa je bila v zgodovini takorekoč vedno povezana s politiko: vladarji so svoje ljudstvo z njeno pomočjo laže obvladovali.
Potem umetnost: danes vsako izginulo civilizacijo spoznavamo in cenimo predvsem po umetnosti, ki jo je ustvarila in zapustila (čeprav je le-ta navadno že vsa v ruševinah). Civilizacije pa so zapustile predvsem templje, palače, grobnice. Umetnost je služila religiji in slavila politično oblast – v tem umetniki niso bili svobodni, tudi umetnik mora jesti.
Lahko ugotovimo, da so dejavniki, ki izgrajujejo civilizacijo, v svojem delovanju medsebojno odvisni. Ali pa je kakšen morda glavni, najpomembnejši? Če izhajamo iz marksistične razlage družbe, je glavna ekonomija: vsak človek mora najprej jesti, šele potem se lahko ukvarja z umetnostjo, religijo. Ekonomska baza je primarnega pomena, vse drugo je »družbena nadstavba« in sekundarno. Marksizem je materializem.
Vendar, ali je imel Marx res prav? Ne nujno. Razmislimo: ali neka ekonomija lahko uspešno deluje brez politike in religije? Lahko rečemo, da ne: za vsako gospodarsko dejavnost se je treba na nek način organizirati, torej je potrebna politika. Politika pa bo precej nemočna in neučinkovita, če ima voditelj opravka z ljudmi brez ideje, ki bi jih povezovala in motivirala, ki ne poznajo nobene etike, torej je tudi religija nujno potrebna, tudi za ekonomsko uspešnost. Ta pa je seveda potrebna za delovanje kulture, gospodarsko šibka družba ne bo zmogla ustvariti velikih del. Umetnost pa tudi religija takorekoč nujno potrebuje: kje naj bi ljudje molili k svojim bogovom, če ne v templjih? Vidimo, da so vsi štirje dejavniki, ki izgrajujejo vsako civilizacijo, ki omogočajo, da sploh lahko funkcionira, globoko medsebojno prepleteni, soodvisni, eden brez drugih ne more obstajati. Iz tega sledi, da je marksistična materialistična vizija zmotna. Iz tega tudi sledi, da bo propad, izginjanje enega od njih sprožil propadanje vse kulture. In če naša sedanja civilizacija propada, sledi, da se je zrušil vsaj eden njenih nosilnih stebrov.
Dejavnik vzpona in zatona
Pred nekaj stoletji se je v njej začel pohod znanosti in tehnike, ki sta v prejšnjem stoletju postali alfa in omega te civilizacije. Tehnika: (visoko razvita orodja) je omogočila njen vzpon in razširjenost, prevladujoč vpliv po vsem svetu. Orodja: ona je človek skozi zgodovino izumljal predvsem v namen zadovoljevanja svojih telesnih potreb (pri tem je bilo skoraj vsako orodje mogoče uporabiti tudi za ubijanje, v namen napada ali obrambe, in tako je tudi z vso tehniko).
Tehnika, se pravi Orodja, je v svoji raznovrstnosti in učinkovitosti res omogočila učinkovitejše zadovoljevanje telesnih potreb, ne le to, prinesla je tudi nesluteno blaginjo (standard) in številne udobnosti. Vendar ne za ves svet. Evropa in ZDA, kjer so bila Orodja izumljena in razvita, sta dolgo imeli veliko prednost pred vsem ostalim svetom, in to se pozna še danes. Zahod: v tem je bil prvi na svetu, zato je imel tudi velikansko prednost, kar se tiče surovin in trgov, v tem je imel dolgo na razpolago ves svet, in to je izkoriščal. Ta vzpon, ta blaginja, temelječa na tem – vse to pa seveda ni moglo večno trajati, iz več razlogov. Na primer: tehniko so dobile tudi druge države sveta in začele konkurirati, in tudi trgi so se postopno zasitili. V zadnjem času pa so se začeli pojavljati še drugi problemi, vezani na uporabo tehnike: problemi z okoljem (onesnaževanje, klimatske spremembe) in problemi z viri (surovine), zlasti z energijo. Pritiskajoče spremembe vremena so nas namreč prisilile k ukinjanju tistega bistvenega, kar je 200 let poganjalo to civilizacijo in omogočalo naše udobje: k odpravi uporabe fosilnih goriv.
Vse to je začenjalo povzročati tudi gospodarsko propadanje te civilizacije (kar se razcveta, enkrat nujno začne tudi propadati), milijonska brezposelnost in s tem revščina – to se je naselilo tudi v Evropi in ZDA.
Vendar pa je že dolgo pred tem začel propadati religijski dejavnik te civilizacije, tisti, na katerem je gradil srednji vek in ki je Zahodu dal etiko: krščanstvo. To se je začelo dogajati že v 18. stoletju, takrat je, zaradi vzpona razsvetljenskih idej, začela upadati moč Cerkve. Ni težko prepoznati dejavnika, ki je začel povzročati zaton krščanstva: civilizacija je vedno bolj postajala racionalistična in industrijska. Znanost in tehnika njena alfa in omega. Ta (empirična) Znanost (za razvoj Orodij), njena lastnost (metoda, podoba sveta, način mišljenja) je, da vodi v ateizem. »Praksa znanosti« (tehnika), njena uporaba v tržnem sistemu, pa je povzročila masovni pojav potrošniškega materializma, materializem in krščanstvo pa nista združljiva. V množično brezboštvo nas je tako zapeljal duh racionalizma in materializma, kar seveda pomeni velik odpad od vere (Cerkve) in propadanje tega nosilnega stebra te kulture.
Posledice
Kakšne so posledice? Moralna kriza in kriza smisla in odtujenost ljudi. Zaradi pomanjkanja verskih načel v družbi tehnični napredek svetu ni dal takšne blaginje kot bi jo lahko. Ne le to, tudi v sami domovini tehnike (Evropa, ZDA), ki sta zaradi tega razvoja to izgubili (etični temelj), vse skupaj (nered, kaos) močno otežuje delovanje politike in ekonomije. Spomnimo se: demokracija kot sistem, da deluje, zahteva tudi dovolj visoko etično zavest ljudi.
Ekonomija, politika, religija, kultura: štirje dejavniki, ki omogočajo delovanje civilizacije, štirje njeni nosilni stebri. V tej civilizaciji se je v novem veku pojavil močan dejavnik, ki je vse te štiri dejavnike začel usodno preobražati: moderna znanost in tehnika. Najprej in najbolj seveda ekonomijo, zanjo je bila tehnika tudi predvsem izumljena. Politika: ker je civilizacija postala »industrijska«, je monarhija postala zastarela in vzpostavili smo demokracijo. Vendar pa sta znanost in tehnika preobrazili tudi demokracijo, pravzaprav sta jo uničili: ker sta porušili etične temelje in dali informacijsko tehniko (medije), ki jo je spremenila v oblast Kapitala, v neko novo obliko totalitarizma. Njun vpliv na kulturo (na literaturo, glasbo, slikarstvo, arhitekturo) pa je bil sploh velikanski, vseh posledic nanjo tu še omeniti ne bi mogel.
Takšen je danes svet, kakršnega je ustvaril nekajstoletni razvoj: v srednjem veku je večina ljudi živela na podeželju (poljedelska družba), industrija jih je skoncentrirala v milijonska velemesta, večina jih danes živi v okolju te umetne narave, hitro in zapleteno življenje s tehniko. In sredi zmede, nereda: zaradi tega razvoja je ta človek tudi veliko izgubil, izgubil je dejavnik, ki naj izgrajuje urejeno družbo (religijo). Ljudje so ustvarili puščavo in divjino. Puščava: opustošenje v dušah ljudi. Divjina: kaos, sredi katerega živimo. Visoko razvita orodja so uničila lep del neokrnjene narave na planetu, uničevala so pragozdove, džunglo, iztrebljala vrste, ob tem pa so postopno ustvarila to umetno džunglo.
Povzročila pa so tudi podnebno krizo, ki povzroča suše, poplave, viharje, neurja, skratka: vremenske odklone, ki se bodo še stopnjevali. Taljenje ledenikov, zvišana gladina morja. Jasno, da to civilizacijo ogroža, vse skupaj bo generiralo tudi migracije, ki jo bodo tudi ogrožale. Nevarnost prevratov, revolucij, vojn. Vojna za vodo. Če pride do vojn, bodo zaradi učinkovitejših orožij še hujše. Skratka, živimo v prav apokaliptičnih časih, človek sam si lahko z »darilom« znanosti, z atomsko bombo, sam pripravi konec sveta. Vendar, ni nujno, da nas čaka konec sveta, vsekakor pa, v to sem prepričan, konec neke dobe. Civilizacija ne bo mogla nadaljevati po tej poti, ki jo je privedla v to splošno krizno stanje, ne da bi se ta kriznost še stopnjevala. Že tako danes mnogi ugotavljajo, da je na svetu postalo »vse narobe«.
Nujen bo prehod v neko »novo dobo«. Saj sedanja civilizacija (racionalistična, industrijska) tudi ni edina možna oblika civilizacije. Ob ustanavljanju te nove kulture pa mislim, da bo najprej treba obnoviti tisto, kar je moderna doba z nekimi znanji in načinom življenja porušila (z racionalizmom, materializmom), človeku vrniti tisto, kar je zaradi nekega razvoja izgubil. Človeška družba je danes vržena iz ravnovesja zaradi enostranskega razvoja te civilizacije.
Vsaka kultura gre skozi razvojne faze, v tem spominja na živ organizem. V kulturi Zahoda bi srednji vek lahko imeli za otroško dobo, moderno za njeno puberteto. A ta doba je v hudi krizi, je bolna, je stara. Bolezen: neravnovesje v organizmu. Staranje: propadanje celic. Tudi danes je družba vržena iz ravnovesja, in družine kot osnovne celice družbe razpadajo. Takšna civilizacija funkcionira zato težko, vedno teže. Pomislimo samo na hudo krizo šole. Treba bo izpeljati prehod iz te »pubertete« v neko zrelejšo, naprednejšo obliko civilizacije.
Franc Bešter, Zg. Besnica
