Piše: Andrej Muren
Na dan volitev se tisti ljudje, ki niso ožje strankarsko usmerjeni, znajdejo pred dilemo, katero stranko oziroma katerega kandidata/ko voliti. Postavlja se jim vprašanje, kakšen kriterij uporabiti pri presoji. Možnih kriterijev je seveda več, npr. od kod (nazorsko) izhaja kandidat, njegova izobrazba, dobro ime, politične in strokovne izkušnje, starost ter še kaj. Osebno bi na prvo mesto postavil 2000 let star svetopisemski kriterij: po njihovih delih jih boste spoznali. Seveda ta kriterij ni uporaben pri novincih, vendar je teh na vsakih volitvah le manjšina.
Za Slovenijo je značilna nepomirljiva razklanost na levi in desni pol, pri čemer levega sestavljajo bivši komunisti in njihovi »ponosni« nasledniki, desnega pa člani novih strank, ki so nastale po letu 1990 in fizično ter nazorsko ne izhajajo iz nekdanje Zveze komunistov Slovenije (ZKS). Sodelovanje med posameznimi strankami obeh polov je zelo oteženo, kaže celo, da od volitev do volitev težje. To je posledično slabo za Slovenijo, saj se stranke težko ali celo ne morejo dogovoriti za posamezne strukturne reforme, ki bi za izvedbo zahtevale znatno večino glasov poslancev v parlamentu.
Če pogledamo zgodovino republike Slovenije, ki obstaja v sedanji obliki od leta 1945 (77 let), vidimo, da jo je od tega prvih 45 let vodila samo ena stranka (ZKS), v naslednjih 32 letih do danes pa 2 leti koalicija DEMOS, pol leta Bajukova vlada, 4 leta prva Janševa vlada, 1 leto druga Janševa vlada in na koncu še 2 leti tretja Janševa vlada. Preostala leta od teh 32 let so vodile Slovenije leve vlade. Če nove stranke označimo s skupnim imenom pomladanske stranke, vidimo, da so le-te v zadnjih 32 letih vodile Slovenijo skupaj 9,5 leta, kar je komaj slaba tretjina navedenega obdobja. Če gledamo vseh 77 let po drugi svetovni vojni skupaj, pa njihovo vladanje ne predstavlja niti osmino celotnega obdobja.
Za presojo uspešnosti vladanja posameznega pola je treba seči še dlje v zgodovino, to je še v obdobje stare Jugoslavije. Na podlagi razpoložljivih podatkov se da ugotoviti, da je leta 1938 tedanja Slovenija (imenovana Dravska banovina) dosegala približno 80% razvitosti tedanje Avstrije (merjene po višini bruto družbenega proizvoda na prebivalca), leta 1990 ob prvih demokratičnih volitvah pa le še nekaj malega več kot 30% razvitosti Avstrije. Ta podatek zelo veliko pove o učinkovitosti »najboljšega sistema vseh časov«, kakor je ZKS označevala tedanji samoupravni socializem. Pri tem niti ne navajam dogajanja v letu 1945 in v par naslednjih letih.
Ko smo leta 1990 uvedli »neoliberalni« kapitalizem, kakor tržni sistem imenujejo levičarji – pri tem Slovenija nikoli ni imela liberalnega sistema, kaj šele »neoliberalnega« – lahko ugotovimo, da se je v zadnjih 32 letih slovenska razvitost dvignila na nekaj več kot 50% avstrijske, kar jasno pomeni, da je tržni sistem boljši od socializma. Prav gotovo bi bila ta številka še občutno višja, če bi ves ta čas Slovenijo vodile pomladanske koalicije, ne pa samo njegovo slabo tretjino. Po letu 1990 se je veliko govorilo, da bo Slovenija postala druga Švica, obenem pa so volilci z dvotretjinsko večino izvolili za predsednika republike Milana Kučana, tedanjega predsednika Centralnega komiteja ZKS. Milan Kučan in njegovi pristaši so garancija le, da Slovenija nikoli ne bo druga Švica, še druga Avstrija ne. In res lahko vidimo, da so nas mnoge nekdaj socialistične države vzhodnega bloka, ki so bile leta 1990 po gospodarski razvitosti daleč za Slovenijo, začele hitro dohitevati, po posameznih kazalcih nas nekatere že celo prehitevajo. Vse te države so socializmu leta 1990 dale dokončno slovo, medtem ko se mi od njega nikakor ne moremo distancirati, levičarji pa celo želijo njegovo vrnitev.
Če analiziramo obdobja, ko je po letu 1990 za par let ali še manj uspelo zavladati desnemu polu, vidimo, da je prišel na vlado le tedaj, ko je Sloveniji grozil gospodarski, finančni ali politični zlom in levičarji preprosto niso bili sposobni, da nakopičene probleme rešijo. Tako je bila Slovenija leta 1990 pred gospodarskim in socialnim zlomom, saj socializmu ni uspelo rešiti gospodarskih težav, ki so se kopičile, obenem pa je slovenskim komunistom, vsaj nekaterim, grozil z odstavitvijo še Slobodan Milošević. Da se tudi pri nas ne bi ponovil vojvodinski in črnogorski scenarij, so bili slovenski komunisti prisiljeni dovoliti uvedbo večstrankarskega sistema. Leta 2000, ko je za pol leta prevzela vladanje Bajukova vlada, je pred tem grozil finančni zlom Slovenije, leta 2004 pred nastopom prve Janševe vlade je bilo videti, da je vladajoča LDS povsem neuspešna, leta 2012 Janković ni bil sposoben sestaviti vladne koalicije in je sledila druga Janševa vlada. Leta 2020 ob izbruhu epidemije pa je Šarčeva vlada enostavno »vrgla puško v koruzo«, saj se razpadajoča kot je že bila, ni bila sposobna spoprijeti se z njo.
Iz povedanega je jasno razvidno, da levičarji kljub svoji dolgoletni vladavini ne morejo kaj dobrega pokazati. Nasprotno je s pomladanskimi strankami: tako je DEMOS uvedel demokracijo in tržni sistem, uspel izvesti največje dejanje v slovenski zgodovini – osamosvojitev in postavitev lastne države, ki je pred tem Slovenci nismo nikoli imeli. V nadaljevanju je pod pritiskom pomladanskih strank na Drnovškovo vlado Slovenija vstopila v Evropsko unijo in ob hudi nejevolji levičarjev tudi v NATO. Prva Janševa vlada je uvedla evro in sprožila precejšnjo gospodarsko rast.
Po letu 1990 so levičarji nasprotovali slovenski osamosvojitvi, vzpostavitvi lastne vojske (nikoli pred tem pa niso problematizirali JLA), izvedli velikanski rop družbenega premoženja, dvakrat izropali banke, strahovito zadolžili Slovenijo in tudi sicer niso naredili nič koristnega. Znajo pa vladati, to jim je treba priznati, še 32 let po prvih demokratičnih volitvah večinsko obvladujejo družbene podsisteme kot so šolstvo, zdravstvo, kultura, šport, sodstvo in policija, da o medijih ne govorim. Le v vojski nimajo absolutne prevlade, morebiti jo zato nenehno poskušajo sesuti. Tudi v zunanji politiki so levičarji povsem zavozili. Kljub temu, da je Slovenija članica EU in NATA, je bilo zadnja leta leve vladavine videti, kot da smo ruska gubernija, saj so se levi politiki povsem orientirali na Rusijo.
In sedaj se znajdemo v začetku leta 2020. Slovenija je bila v slabi gospodarski kondiciji, zelo zadolžena, obrambni sektor je razpadal, prav tako Šarčeva koalicija. Pojavila se je nova neznana epidemija, smrtnost je hitro narastla, obolelih je bilo na tisoče. V tem trenutku sta na našo veliko srečo prevzeli vlado spet SDS in NSi ob sodelovanju s SMC in na začetku tudi z DESUS-om, to je sedanja tretja Janševa vlada.
Ne glede na to, ali je Janša nekomu všeč ali ne, mora pošten človek priznati, da je vlada pod njegovim vodstvom v dveh letih opravila izjemno veliko in dobro delo. Prišlo je do velike gospodarske rasti, izboljšalo se je finančno stanje države, zelo se je zmanjšala brezposelnost, po vsej državi je bilo začetih veliko novih projektov, v zunanji politiki nas je vrnila nazaj na zahod, povečale so se plače in pokojnine, znižani so bili davki, veliko je bilo storjenega na socialnem področju. Ljudje, ki so zaradi epidemije ostali brez dohodka, so dobili sredstva za preživetje od države, dana je bila velika pomoč podjetjem v težavah, pridobljena so bila velika finančna sredstva iz proračuna EU. Glavno delo pa je bilo opravljeno na področju zdravstva, saj je Janševa vlada preprečila njegov grozeči zlom in dokaj uspešno obvladovala
epidemijo. Seveda so bile storjene tudi nekatere napake, ampak napak ne dela samo tisti, ki nič ne dela. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je tretja Janševa vlada najbolj učinkovita vlada, kar smo jih imeli v zgodovini Slovenije. Taka vlada oziroma vladna koalicija si nujno zasluži, da ponovi svoj mandat.
Že itak slabe politične razmere na Slovenskem so se po marcu 2020 izrazito poslabšale, saj so levičarji po nepričakovani izgubi oblasti dobesedno podivjali. Njihovi izgredi, zmerjanja pomladanskih politikov, žalitve, grožnje, laži, pozivanja k nasilju, in poskusi ustrahovanja drugače mislečih so prekoračili vse meje tolerance. Svoje laži in podtikanja o dejanskem stanju v Sloveniji celo izvažajo v tujino, potem pa nam pripovedujejo, kako se tujci zgražajo nad sedanjo vlado. Z vsakim dnem bolj kažejo, da niso nobeni demokrati, za kakršne se predstavljajo, temveč so to, kar so vseskozi v resnici bili – boljševiki, še slabši od izvirnih ruskih – ti so vsaj državotvorni. Levičarji so napovedali, da bodo ob morebitnem prevzemu oblasti takoj odpravili vse izvedene ukrepe sedanje vlade. To pomeni dobiti višje davke, manjše plače in manjše pokojnine, slabšo konkurenčnost naših podjetij, ukinitev neodvisnih medijev (po Putinovo), morebiti celo sodne pregone desnih politikov, vsekakor pa imajo namen napoditi vse nekomunistične kadre v javnem sektorju. Stranka Levica celo grozi z odvzemom zasebnega premoženja. Ali hočemo imeti takšno (levo) vlado?
Kar nekaj volilnih uspehov so levičarji v preteklosti dosegli z uvajanjem t.i. novih političnih obrazov, ki večkrat sploh niso bili novi, če pa so bili, so bili le lutke v rokah starih komunističnih sil v ozadju. Precejšen del slovenskega volilnega telesa jim je nasedel. Do sedaj jih je bilo pet, letos se je pojavil že šesti »novi« obraz (Robert Golob) in po ustaljeni praksi ustanovil par tednov pred volitvami novo stranko brez programa. Tako početje ni čisto nič drugega kot politična prevara naivnih volilcev, je pa bilo vedno uspešno predvsem zaradi velike podpore glavnih medijev, ki so v rokah levičarjev. Ali so slovenski državljani res tako naivni, da bodo na isto zvijačo nasedli še šestič?
Zadnje maske so slovenskim levičarjem odpadle ob ruskem napadu na Ukrajino. Medtem ko ves demokratičen svet obsoja rusko agresijo, naši levičarji ne morejo skriti, da držijo s Putinom. Tega sicer ne morejo direktno izreči, vendar vse ruske zločine relativizirajo ali celo opravičujejo, za vojno v Ukrajini je po njihovem mnenju enako kriv Zahod, predvsem seveda Amerika in NATO. In v tako nevarni situaciji naj bi slabo oborožena Slovenija izstopila iz NATA, kar je ena od temeljnih zahtev levičarjev! Ali hočejo propad Slovenije – zdi se, da je to eden od skritih ciljev levičarjev?
Slovenski državljani smo se pred temi volitvami znašli pred usodno dilemo, ali hočemo biti del svobodnega in demokratičnega sveta ali hočemo ostati socialistično slepo črevo. Da se bodo naši levičarji v doglednem času civilizirali in normalizirali v skladu z demokratičnimi standardi, je prazno upanje. Treba je močno zmagati na volitvah, da bo možno sestaviti vlado brez levih strank, ki bi samo ovirale izvedbo prepotrebnih strukturnih reform.
Za konec je treba ponoviti misel, ki jo je pred kratkim izrekel dr. Aleš Štrancar, direktor izjemno uspešnega podjetja Bio Separations. Rekel je, da če imajo slovenski državljani samo malo pameti, bodo sedanji vladni koaliciji podelili vsaj še en štiriletni mandat. Ali res večinsko premoremo toliko pameti? Odgovor bo znan zvečer 24. aprila letos. Če je nimamo, nam lahko pomaga samo še Bog, v kolikor si njegovo pomoč sploh zaslužimo.
Andrej Muren
