Piše: dr. Ferdinand Deželak
Dejstvo je, da slovenska sodišča večkrat uporabljajo dvojna merila, s ciljem pristranske odločitve v korist nekaterim, njim priljubljenim strankam.
Na ta način očitno omogočijo izredno hitro obogatitev nekaterih posameznikov, seveda ob hkratnem oškodovanju in celo uničenju nasprotnih strank. Tipičen primer predstavljajo nekatera povsem kontradiktorna stališča posameznih sodnikov pri angažiranju sodnih izvedencev in manipulacijah z njihovimi izvedenskimi mnenji. S tovrstnimi dvojnimi merili se je na primer direktor večjega kranjskega IT podjetja za obdelavo kadrovskih podatkov (tožena stranka) močno materialno okoristil in se brez kakršnegakoli dela in stroškov dokopal do tuje stanovanjske hiše v Ljubljani, v katero pred tem ni popolnoma ničesar vložil. Na njegovo pobudo pa je pri tem večkrat interveniral celo bivši minister za pravosodje in hkrati pooblaščenec tožene stranke. Za razliko od realnih lastnikov, ki so to nepremičnino izgradili in v njej živeli več kot 40 let, sam seveda hiše ni potreboval za lastne stanovanjske potrebe, temveč jo je izkoristil za svoje nadaljnje bogatenje z njenim oddajanjem.
S tem v zvezi je potrebno najprej omeniti dve sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki ju je zatem obravnavalo Višje sodišče (II Cp 3500/2012 in I CP 2522/2018). V obeh zadevah je Okrožno sodišče za razrešitev strokovnih vprašanj imenovalo po dva sodna izvedenca. Po vloženih pritožbah strank je Višje sodišče v prvem primeru odločilo da gre za procesno kršitev in to ravno zaradi postavitve drugega izvedenca. Prvega izvedenca je večkrat pozvalo, da mora svoje izvedensko mnenje dopolniti, nato pa zahtevalo, da se upošteva izključno njegovo mnenje, medtem ko je mnenje drugega izvedenca (kljub utemeljenemu nasprotovanju ene stranke) brez preverjanja zavrglo, kar je še naknadno potrdilo s sodbo opr. št. II Cp 784/2015.
Ne glede na zakonodajo in opisano sodno prakso, pa je okrožna sodnica J.J. v drugi navedeni zadevi ubrala povsem drugačno pot in ni zahtevala dopolnitve mnenja prvotno določenega izvedenca. Na predlog bivšega pravosodnega ministra je enostavno razveljavila izvedensko mnenje prvega izvedenca ter ga razglasila za nepravilnega. Kljub nasprotovanju strank, ki so se sklicevale tudi na zgoraj opisano sodno prakso, je imenovala novega, bistveno manj izkušenega izvedenca. Sodnica te svoje kontradiktornosti seveda ni želela (oziroma ni znala) pojasniti, je pa takšen nezakonit postopek nato skušala opravičevati s poskusom izrežiranega postopka zaslišanja tega drugega, manj izkušenega izvedenca in kar se je na koncu sprevrglo v cirkus, kjer je poleg nestrokovnosti opazna tudi izredna pristranost vodenja postopka s strani te sodnice. Sodnica je na pobudo bivšega ministra skušala vprašanje o delovnih izkušnjah tega drugega izvedenca na vse pretege enostavno pristransko blokirati, ker je to bilo v nasprotju z direktorjevim interesom. Detajli iz tega zaslišanja so prikazani spodaj, v prilogi.
Zaradi očitnih pritiskov bivšega pravosodnega ministra je v tem drugem primeru tokrat tudi Višje sodišče (in to pri istih strankah) ravnalo povsem drugače. Po presojah obeh izvedenskih mnenj je sodnica po prepričevanju bivšega ministra laično in pristransko »zaključila«, da je mnenje prvega (bistveno bolj izkušenega) izvedenca nepravilno in na njegovo pobudo upoštevala izključno mnenje drugega izvedenca, prvega pa enostavno zavrgla. Seveda ji ni niti padlo na misel, da bi svoje zaključke pred izdajo svoje sodbe preverila z zahtevo po dopolnitvah mnenja, ali pa s tretjim neodvisnim izvedencem. Tem pobudam je slepo sledilo tudi Višje sodišče in nekritično razglasilo celoten postopek za legitimen, sodbo pa za pravnomočno.
Povrhu vsega sta obe sodišči naknadno skušali tako obogatenega direktorja oprostiti še kakršnihkoli drugih stroškov, vključno sodnih. V ta namen so angažirali nezakonito sodnico J.J.T., brez opravljenega potrebnega pravosodnega izpita (šlo je torej za povsem nezakonito sodišče), vendar z dobrimi prijateljskimi, celo sorodstvenimi povezavami s predsedujočim na Višjem sodišču. To nalogo je nato seveda izpeljala skladno z njihovimi pričakovanji oziroma predhodno skovanimi načrti, vse seveda v dodatno škodo dejanskih lastnikov. Te stroške, v skupnem znesku krepko nad dvajset tisoč evrov je tako ustanovljeno nezakonito sodišče enostavno naprtilo dejanskim lastnikom in s katerim se je ta direktor še enkrat bogato okoristil.
Odgovorni sodniki, ki so sodelovali v teh zadevah se kakršnimkoli konkretnim pojasnilom, kljub številnim zastavljenim vprašanjem, seveda ponovno ves čas vztrajno izmikajo.
