Piše: Dr. Ferdinand Deželak, mag. mehaničnih znanosti
Večina sodnikov Vrhovnega sodišča (Peter Golob, Brigita Domjan Pavlin, dr. Erik Kerševan, Nataša Smrekar in drugi) ne priznava legitimnosti opravljanja pravosodnih funkcij v slovenskem pravosodju osebam s pravosodnim izpitom, opravljenim v Republiki BiH v času SFRJ. V tej smeri so tudi izdelane in uradno izdane njihove odločbe oziroma sklepi. Vzroke za takšno stališče ti sodniki pri tem obširneje in povsem jasno opišejo.
Skladno z njihovimi stališči Zakon o pravniškem državnem izpitu (ZPDI) ne ureja vprašanja priznavanja v Bosni in Hercegovini, oziroma v tujini opravljenih pravosodnih izpitov, niti ni to urejeno s Sporazumom med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah. Pravosodni izpit, opravljen v BiH, namreč ne zadošča za izkazovanje postulacijske sposobnosti za potrebe slovenskega pravosodja.
Skladno z njihovimi trditvami, mora pravosodni delavec poznati pravno ureditev v Republiki Sloveniji. Sodišče mora imeti ustrezno kvalificiranega sogovornika, kar pripomore k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi in kar je tudi v interesu celotnega pravnega reda.
Takšna njihova stališča se povsem usklajena tudi z Ministrstvom za pravosodje, ki prav tako zatrjuje, da v slovenskih predpisih ni pravne podlage za to, da bi se v Republiki Sloveniji priznaval pravniški državni izpit, opravljen v drugi državi, kar velja tako za opravljanje funkcije sodnika, državnega tožilca in državnega pravobranilca, kot tudi za opravljanje poklica notarja in odvetnika. Kot razlog za takšno ureditev Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije nadalje poudarja, da gre pri opravljanju navedenih pravosodnih funkcij in poklicev za neposredno izvrševanje oblasti ter opravljanje drugih pomembnih nalog v okviru slovenskega pravosodnega sistema, za kar vse je nujno potrebno ustrezno poznavanje slovenskega pravnega reda, ki se preverja na pravniškem državnem izpitu v skladu z ZPDI. Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, podobno kot Vrhovno sodišče zatrjuje, da zaradi tega slovenski pravni red tudi ne ureja morebitnega postopka priznavanja izpitov, opravljenih v tujini, ki bi lahko bili po vsebini in namenu podobni slovenskemu pravniškemu državnemu izpitu
Ne glede na to pa sedaj naenkrat tri vrhovne sodnice Nina Betetto, Karmen Iglič Stroligo in Mateja Končina Peternel, izvajajo aktivnosti, ki povsem nasprotujejo zgoraj opisanim stališčem Vrhovnega sodišča in Ministrstva za pravosodje RS. V celoti namreč priznavajo sodbo sodnice, ki ne samo da nima opravljenega veljavnega pravniškega državnega izpita, skladno z zahtevami Vrhovnega sodišča ter Ministrstva za pravosodje RS, temveč nima opravljenega niti dveletnega sodniškega pripravniškega staža. Kot so naknadno potrdili še na Federalnem Ministrstvu za pravosodje Republike Bosne in Hercegovine, ta sodnica ni opravila niti nujno potrebnega sodniškega pripravništva, zato naj ne bi bila usposobljena za opravljanje sodniške funkcije niti na območju Republike Bosne in Hercegovine, kaj šele v Republiki Sloveniji.
Te tri vrhovne sodnice za njene sodbe očitno nimajo nobenih zadržkov in jim dajejo povsem zeleno luč, čeprav so te še dodatno obremenjene s številnimi drugimi kršitvami slovenske zakonodaje in ustaljene sodne prakse. Se pa za razliko od prvotno navedenih sodnikov, pri tem povsem izogibajo tudi kakršnimkoli obrazložitvam svojih stališč. Ali so vzrok za to tesne sorodstvene in podobne povezave z nekaterimi drugimi predsedujočimi sodniki, ostaja zaenkrat še odprto vprašanje.
V zvezi s tem naprošam navedene tri vrhovne sodnice, da se podrobneje izjasnijo glede njihovega nasprotovanja ter njihovih izrazitih nesoglasij do opisanih stališč Ministrstva za pravosodje in Vrhovnega sodišča ter njegove ustaljene sodne prakse.
