11.2 C
Ljubljana
sobota, 25 maja, 2024

(PREJELI SMO) Doklej še molk o rdečem nasilju nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi?

Piše: Milan Gregorič

Počastitev TIGR-a ob 95. obletnici njegove ustanovitve

Dne 27. 9. 2022 je bila v dvorani SNG Nova Gorica slavnostna akademija ob 95.obletnici ustanovitve tajne protifašistične organizacije TIGR, ki se je je udeležilo mnogo uglednih gostov, kot npr. Milan Kučan, ministri Matej Arčon, Marjan Šarec in Tatjana Bobnar, senatorka Tatjana Rojc in množica poslancev, kulturnikov, državnih sekretarjev, primorskih in neprimorskih županov, predstavnikov veteranskih organizacij idr. V kratkem povzetku v mediju (Novi glas, 13. 10. 2022) o vsebini nastopov na akademiji  nisem zasledil niti ene same besede o nasilju in zločinih, ki jih je vodstvo partije zagrešilo nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi že med vojno in po njej. O pošastnem raznarodovalnem nasilju fašizma po prvi svetovni vojni in veličastnem protifašističnem uporu primorskih domoljubov (Tigrovcev, čedermacev, krščanskih socialcev in celo najstnikov, organiziranih v tajni organizaciji Črni bratje) je bila napisana že skladovnica knjig in k temu ni kaj veliko dodajati. O bridki usodi TIGR-a in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom, med vojno in po njej pa, pa sodeč po navedenem povzetku ni bilo na svečani akademiji izrečene niti ene same besede, čeprav ja bila po osamosvojitvi tudi o tem napisana skladovnica knjig. Kot da smo še vedno v prejšnjem režimu,  ko je bilo o tem prepovedano govoriti. Kar bi lahko pomenilo, da duhovni dediči tega zla poskušajo to prikrivati še naprej.

Nekaj kratkih poznanih dejstev o bridki usodi primorskih domoljubov pod komunizmom

Kot prvo bi navedel podatek iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana, 2006) o zahrbtnih likvidacijah treh vodilnih tigrovcev med vojno in sicer Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika,  dolgoletno povojno mrcvarjenje Alberta Rejca, soustanovitelja TIGR-a in njegovega političnega in organizacijskega vodje, z neprestanimi zasliševanji in vlačenji po zaporih, kot tudi množična povojna zasliševanja tigrovcev, prisilne upokojitve idr. Pa povojna usmrtitev Franca Pelicona (Svobodna misel, 14. 9. 2007), povojna ugrabitev in likvidacija poznanih domoljubov  dr. Andreja Uršiča in Ferda Kalina (Slovenec, 24. 4. 1995), ugrabitev in likvidacija vodilnega tigrovca Zorka Ščuke (Delo, 8. 8. 2015) in surovi umor velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove soproge Danice Tomažič, sestre Pinka Tomažiča, in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rosetti v Trstu, 1944 (Martin Brecelj, Anatomija nekega zločina, Mladika, Trst, 2016). Sem sodi tudi aretacija znanega tigrovca Vladimirja Manjkoča, ki je zabredel v mreže kominforma, in njegova deportacija na Goli otok s posledicami, ki so ga spravile v grob pri 43. letih (Primorski dnevnik, 7. 9. 2009). V TV oddaji Pričevalci smo lahko zvedeli, da naj bi tigrovce na Mali gori nad Ribnico izdal komunist Filip Tekavec, kar se je končalo s smrtjo vojaškega vodje TIGR-a Danila Zelena, kot tudi pretresljivo novico, da je bil žrtev revolucionarnega nasilja tudi Janko Premrl Vojko, ikona primorskega protifašističnega odpora, ob čemer je primorska javnost obnemela. K čemur je treba dodati tudi 12 od 27  primorskih padalcev, ki so bili tudi neke vrste tigrovci, in so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje za vzdrževanje zveze s partizanskim gibanjem, »a jih je vzela noč« že med vojno in po njej.

Pod udar revolucionarne pesti so padli tudi čedermaci. Iz knjige Renata Podberšiča ml.  Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941 – 1945 zvemo npr., da je bilo med vojno samo na ozemlju Vipavske in ožje Goriške pobitih in zmetanih v neraziskana grobišča 364 ljudi, med njimi 7 duhovnikov in bogoslovcev (Novi glas, 14. 6. 2012). Po vojni pa je bilo aretiranih in zadržanih v zaporih, ne da bi bili obsojeni okrog 20 čedermacev. Škof Metod Pirih pa je v intervjuju (Siol net, 18. 10. 2008) dejal, da so primorski duhovniki po vojni prebili v zaporih in na prisilnem delu skupaj 82 let. Knjiga Sandra Oblaka Z udarno pestjo (Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2020) pa je osvetlila revolucionarno nasilje na Cerkljanskem in Idrijskem. Nedavni simpozij  ob 75. obletnici Pariške mirovne pogodbe v Peterlinovi dvorani v Trstu pa je prinesel številne podatke o revolucionarnem nasilju na Tržaškem in v Istri. Na zahteve preživelih tigrovcev po rehabilitaciji TIGR-a, proučitvi njegove zgodovine in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije je partijsko vodstvo še poldrugo desetletje po vojni na seji CK ZKS z dne 13. 6. 1958 popljuvalo TIGR s sledečimi ogabnimi izjavami (Primorski rodoljub, št. 5/2001): »Tigr ni bil nobeno napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodno osvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). In dalje »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher), zato »naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček).

Kdo je lahko tigrovec tudi danes?

Ko je preživeli tigrovec Anton Rutar po osamosvojitvi Slovenije zvedel, da v novoustanovljeno društvo TIGR Primorske množično vstopajo tudi komunisti, je vzkipel, rekoč (Karlo Kocjančič, življenje in delo, Mladika, Trst, 2008): »A sedaj bodo pa TIGR rehabilitirali udbovci, tisti, ki so nas dolga leta po vojni zatirali…, in nam bodo zaradi slabe vesti sedaj postavljali spomenike…Kot bi Stalin odkril spomenik svojim žrtvam v Sibirji…Moralne pokveke!« Zato bi moralo vodstvo slovenske levice in borčevske organizacije poklekniti pred nek tigrovski spomenik in se opravičiti za zlo, ki so ga njihovi ideološki očetje in vzorniki povzročili TIGR-u, in s tem oprati madež, ki je padel tudi na nič krive navadne partizane, ki so se pogumno borili za svoj narod, in se jim ni niti sanjalo, kaj vse jim njihovo komunistično vodstvo naklepa in počne za hrbtom. Na izjavo predsednika društva TIGR Primorske Gorazda Humarja na akademiji, »da vsakdo, ki je prišel na proslavo, je tigrovec sedanjega časa«, pa mu je lepo odgovoril pisatelj in akademik Saša Vuga, kot slavnostni govornik ob 50. obletnici osvoboditve v Novi gorici leta 1995, ko je dejal (Slovenec, 15. 7. 1995): »Na tem slavnostnem zboru med nami tu niso samo preživeli tigrovci. Vsi so do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe, ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine…Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja, (NOB-ju namreč, op. avt.), ni bilo treba iztrebljati, če se naj politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko tigrovec tudi danes«.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine