Piše: Franc Bešter
Mediji in boj za oblast
Mediji odločilno kreirajo javno mnenje, so sredstvo propagande, tako ekonomske kot politične – politične stranke jih uporabljajo za svojo promocijo, boj za oblast, ki je v sistemu demokracije boj za glasove volivcev, je z njimi postal permanenten – ne odvija se le tisti mesec pred volitvami. Torej, mediji so v tem sistemu nekaj ključnega v boju za oblast. »Mediji so naše okolje. Če te ni v medijih, te ni«, je nekoč izjavil dr. Dimitrij Rupel.
Tega se je tranzicijska levica, ki ji je Oblast sveta in je zanjo nesprejemljivo tisto, kar je za demokracijo nekaj bistvenega in normalnega, da se namreč politične opcije (z volitvami) na oblasti menjavajo, vedno zavedala. Zato ji je bistveno, da ohrani prevlado, premoč, monopol na medijskem področju, to je mogoče s kapitalom, ki vzdržuje in napaja medije. Za osvajanje oblasti v takšni (medijski) demokraciji je nujno potreben denar, čim več denarja. Levica je v tem permanentnem boju za Oblast desni opciji dovolila toliko medijev, da se ustvarja videz medijske pluralnosti (tudi demokracije imamo toliko, da se ustvarja videz demokracije). V ta namen je levica (globoka država) nekajkrat dovolila, da je desnica za kakšno leto prevzela oblast, a še takrat (kot tudi sedaj) se je desna vlada soočila z nagajanjem, s poleni pod noge, z medijsko gonjo… .
Tu bi rad napisal nekaj o tem, kako škodljivi, celo nevarni in pogubni so lahko mediji, ko se jih uporablja (in zlo-rablja) v boju za oblast.
Mediji in resnica
Mediji naj bi ljudstvo informirali – tudi o političnem dogajanju. To dogajanje je dogajanje v družbi, in te »novice« se navadno nanašajo na sedanje (aktualne) zadeve. In mediji naj bi ljudem prinašali resnico o tem, novinarji naj bi bili pri svojem poročanju zavezani resnici in čim bolj objektivni. Tu bi spet lahko filozofirali o tem, kaj je resnica o nekem dogodku ali dogajanju v družbi. Ali nam je resnica o tem sploh dostopna? Ne, s pametjo in čutili ter napravami nam je dostopno le nekaj fragmentarnega, in ko to sporočamo drugim, moramo neko vsebino zaupati nekemu mediju, katerega možnosti so spet omejene. Raznim političnim analitikom in komentatorjem celovita resnica o nečem nikakor ni dostopna, računati moramo tudi z našimi omejenimi razumskimi sposobnostmi, in poleg tega: naj se le-ti imajo za še tako razsvetljene in racionalne, se v vse skupaj neogibno vpletajo tudi subjektivnosti kot čustva, ideološka pogojenost itd. . Kar pride do nas, je tako nujno samo neka interpretacija nekega dogajanja, ne pa samo dogajanje kot takšno. Do ljudi nikoli ne more priti neka »popolna resnica« o nečem, vedno spoznavamo (po tej poti) zelo enostransko in zoženo. In to tudi v primeru, ko novinar iskreno hoče spoznati in podati neko resnico o nečem. Osebno bolj zaupam tistemu, pri katerem začutim, da se trudi spoznati resnico, sumljiv se mi zdi tisti, ki ljudi nenehno prepričuje, da je resnico našel, da jo pozna.
Vendar, ko se mediji uporabljajo v boju za Oblast, se pravi v namen kreiranja javnega mnenja o nečem, s tem kreiranja volilne vole volivcev, kaj hitro pride do zlorab, in mediji začnejo ustvarjati izkrivljeno in močno deformirano podobo dogajanja. Tu bi rad navedel več načinov in več stopenj tega izkrivljanja. Pravzaprav gre tu za več stopenj laži (laganja), katerih cilj je diskreditacija ali celo onemogočanje političnega nasprotnika, v skrajni obliki »medijski linč«.
Blažje laži se kažejo v tem, da za nekaj veš, a zamolčiš, čeprav bi moral povedati. Ali da nekaj poveš na tak način, da to nima učinka, vpliva, da npr. politične dosežke nasprotnika prikažeš mimogrede in bolj marginalno – toliko, da nihče ne more očitati, da nisi omenil. Nasprotno pa nasprotnika skušaš diskreditirati tako, da razne napake in spodrsljaje (kar vsi vedno delamo) napihneš, poudariš in obesiš na veliki zvon. Tega ni bilo mogoče spregledati tudi v sedanji covid-krizi. Jasno, da so se lansko pomlad pri nabavi zaščitnih sredstev dogajale tudi napake, lahko, da se je zgodila tudi kakšna zloraba, kraja ipd., vendar so mediji to izredno poudarjali in ponavljali. Če bi to reševala levica, bi vse napake zamolčali, zasluge pa obesili na veliki zvon. Nadalje, nihče ne more reči, da npr. na TV ni bilo pobud, priporočanj, naj se cepimo, vendar je bilo obenem še dosti več proti-propagande, stvari, ki so v nasprotju s stroko in zdravo pametjo: da npr. virusa sploh ni, da maske, drugi ukrepi in cepiva tako nič ne pomagajo, da so te stvari lahko celo zelo nevarne, da je vse skupaj namenjeno le zaslužku farmacevtskih družb, da ne omenjam še številnih, povsem norih teorij zarote… .
Namen vsega tega je bolj ali manj na dlani: preprečiti, da bi bila vlada v boju s korono uspešna, s tem preprečiti zmago desne opcije na volitvah. Zloraba medijev v boju za Oblast. In zato smo danes prvi na svetu glede okužb.
Še težja oblika zlorabe pa je popolna laž: da si nekaj izmisliš (skonstruiraš) in potem nekomu naprtiš, podtakneš. A če to v medijih večkrat ponoviš, ljudi sčasoma prepričaš. Da, mainstream mediji imajo ravno to nalogo: da nekaj ponavljajo dan za dnem (zato je tako pomembno imeti dnevnike!). Kako je že rekel Voltaire: »Lažite, lažite, nekaj se bo že prijelo!« Res, pomemben je učinek na »maso«, in v demokraciji na koncu (na volitvah) odloči številka, večina. Problem desnice je tu, da nima dnevnika. In smo spet pri problemu denarja.
Mediji in denar
Zaradi vsega tega do zdaj pri nas še ni bilo poštenih volitev – ker boj za volivce (zaradi velike medijske ne-uravnoteženosti) ni bil enakopraven.
Uporaba informacijske tehnike v sistemu demokracije mora po nekem trajanju in razvoju pripeljati do oblasti kapitala, se pravi do oblasti ljudi (skupin, lobijev), ki imajo denar, in to je neka oblika totalitarizma, saj takšne oblasti z volitvami ni mogoče zamenjati. Volitve so postale bolj predstava za javnost.
A takšno stanje se ni vzpostavilo samo pri nas, danes imamo to situacijo v večini sodobnega sveta. Vzrok je preprost: za medije je pač potreben denar, v interesu lastnikov Kapitala pa je, da se dokopljejo do politične oblasti in jo zadržijo, kapital namreč stremi k rasti (to je zakonitost), ravno politika pa to rast lahko najbolj odločilno zagotavlja. Politika in ekonomija sta organsko povezani, soodvisni.
Totalna oblast Kapitala: tu se politična moč izvaja (dosega, vzdržuje) z močjo medijev.
Njihov vpliv na ljudi
Moč medijev: kakšna je lahko njihova moč na ljudi – državljane, na človeka – volivca? Njihov vpliv, učinek je nemerljiv, gotovo se mi zdi le nekaj: na vsakega človeka je drugačen, to sledi že iz tega, da smo ljudje različno sugestibilni. Glede tega veljata dve skrajnosti: nekaterih se ne prime nič, nekateri pa verjamejo vse, zaupajo vsemu, kar jim servira nepregledna medijska krajina. Med tema dvema skrajnostima pa obstaja neskončna paleta odtenkov.
Slabost tega načina izvajanja Oblasti (politične moči) vidim v neogibni inflaciji senzacij, ki vsakodnevno napadajo naša čutila. Za kaj gre namreč pri medijih (v bistvu)? To so stroji, ki dnevno proizvajajo neznanske količine znakov, zvočnih in vizualnih, ki nam prinašajo takšna ali drugačna sporočila. A ta (hiper)produkcija nujno pomeni tudi inflacijo (razvrednotenje) teh znakov. Zaradi nje sčasoma otopimo, ti znaki nam pomenijo vedno manj, imajo vedno manjšo sugestivno moč, če ne stopnjujemo njihove intenzitete.
Možnost tega stopnjevanja pa se nekje nujno ustavi, ob še večjih naporih. Kako ohraniti ali po možnosti še povečati njihovo moč, vpliv na ljudi in s tem ustrezno preparirati volilno telo?
Z javnim mnenjem je laže manipulirati, če imamo opravka z izkoreninjenimi, zbeganimi in notranje ne-izgrajenimi ljudmi. In upam si reči, da se preko medijev dela, poskuša doseči ravno to: ljudi se poskuša zmesti in pri njih se namerno povzroča duhovno-mentalna degradacija. Na kakšen način se to dela?
Vsebina v medijih
Če se nekoliko sprehodimo po obširni medijski krajini, preko tiskanih, elektronskih in digitalnih medijev, moramo priznati, da nikakor ni vse negativno, ogromno je tudi koristnih podatkov in informacij, zanimivih novic, dobrih člankov in oddaj, in tudi zabavne stvari, ki so tudi dobrodošle in potrebne. Vendar, ni se mogoče znebiti vtisa, da gre pri večini, kar se nam vsakodnevno daje, za veletok, za pravo poplavo ničevosti in norosti, veliko je tudi erotike in propagiranja svobodne spolnosti. Vse to neogibno povzroča duševno in duhovno degradacijo, vodi tudi v razpadanje družin in v zmešano družbo.
Za vsem tem je mogoče zaslutiti tistega, ki ima v oblasti svet, ki seje zmedo, se pravi satana (satan: »tisti, ki vse zmeša«), ki dnevno laže (on je »oče laži«), in on tudi hoče narediti ruševine iz naših duš, duše pa uničuje tako, da jih (tudi preko medijev) hrani z ničevostmi.
Nosilci dejanske politične oblasti v sodobnem svetu so lastniki vele-kapitala (ljudje z bilijoni dolarjev), to so častilci Denarja, kar pa takorekoč nujno pomeni tudi: častilci satana. Zemlja je postala njegovo gospostvo. Svetu vlada peščica super-bogatih. Vendar, glede na tisto, na čemer gradi novoveški človek svojo civilizacijo, to pa so znanost, tehnika, denar, banke, sistem demokracije (ali totalitarizma), se je po nekem trajanju in razvoju to stanje takorekoč nujno moralo vzpostaviti.
Mediji in nova paradigma
Mediji, ker so v službi večnega boja za Oblast, torej namerno prikazujejo neko pristransko, izkrivljeno in napačno podobo političnega dogajanja – dogajanja v družbi, povzročajo duhovno degradacijo množic in širijo nered, zmedo. Oni, ki bi morali b iti v službi resnice, pot do resnice mnogokrat zapirajo.
Zato pa mislim, da bodo mediji tisti dejavnik, ki nas bodo dodatno navedli k temu, da bomo poskusili priti do resnice o dogajanju na svetu (v družbi) po neki drugi, revolucionarno novi poti. Vedno bolj bo namreč jasno, kako večina medijev to dogajanje prikazuje popačeno ali celo namerno v nasprotju z dejanskim stanjem, se pravi lažnivo. Z vseh strani nas bombardirajo nasprotujoče si, protislovne, neobjektivne, nepopolne in nezadostne, dvoumne, nejasne vesti in novice. Posledice zlorabe tehnike v boju za Oblast. Vedno več ljudi bo zaradi tega začelo iskati odgovore, gotovost in resnico pri »Duhu resnice«, in pri tem bodo ključno vlogo začela igrati videnja. Nehali bomo zavračati Duha, začeli bomo sprejemati, kar prihaja od Duha. S tem pa je pred nami tudi velikanski izziv, težka naloga: učenje visokega jezika Duha.
Mediji in razvoj (propad) civilizacije
Ali je civilizacija v nevarnosti, ali je že propadla? Odgovor na takšno vprašanje je odvisen od našega pogleda na civilizacijo (na njene cilje, vrednote…). Če nanjo pogledamo skozi materialistična očala, situacija sploh ni slaba, uživamo dokaj visoko blaginjo, v primerjavi z »nerazvitim« svetom, zahvaljujoč predvsem velikemu napredku tehnike sredi prejšnjega stoletja, temelječi na empiričnih znanostih. Vendar, če civilizacijo pojmujemo kot nek red, urejenost in kot duhovni napredek in razvoj človeka (materialni pogoji so samo sredstvo, pot do tega), lahko ugotovimo katastrofo. Pokvarjenost in nemoralnost sodobnega sveta sta veliki. V primerjavi s tem sta Sodoma in Gomora mala šala. A zaradi enostranosti naše kulture (velika pozunanjenost, zgolj materialne vrednote, ob čemer smo povsem izgubili duhovne vrednote), večina tega stanja sploh ne prepozna kot takega, dojema ga kot nekaj normalnega. Tudi zaradi »efekta kuhanja žabe«: to propadanje ni od včeraj, izginjanje prejšnjega reda se je pričelo nekako koncem 19. stoletja, in je gotovo močan vzrok civilizacijskim zlomom kot so prva in druga svetovna vojna, komunistične revolucije, seksualna revolucija (svobodna spolnost, razpadanje družin, naraščanje kaosa). In človek se potem postopno na vse skupaj »privaja«. Nova, zadnja nevarnost, ki Zahod utegne dokončno pokopati, pa so globalisti, skupine milijarderjev, ki si prizadevajo za oblast nad vsem svetom, in v ta namen delajo na brisanju razlik med narodi, na uničenju družin, tradicije in tradicionalne kulture, zato tudi vere, krščanstva, in to je v ozadju spodbujanja, podpiranja masovnega priseljevanja muslimanov in črncev v Evropo, v ZDA pa gre za priseljevanje iz latinske Amerike. Morda imajo celo nekatere dobre namene: Zemljo v tej okoljski krizi lahko reši le še neka močno centralizirana, enotna oblast za ves planet (to idejo zagovarja tudi naš Slavoj Žižek).
Kaj pa ima vse to opraviti z mediji? Ker se vse to skuša realizirati z njihovo močjo, v ozadju pa je moč Kapitala.
In kaj storiti v tej situaciji, ki je oblast satana? Priznati, da je stanje v civilizaciji slabše kot si upamo priznati, in da je zato prehod v neko novo dobo nujen, in da s tem ne gre odlašati, priznati, da je svet postal puščava in divjina (džungla). Znotraj tega opustošenja je (po mojem) mogoče začeti graditi novo obliko civilizacije le na področju naše notranjosti, z revolucijo v načinu spoznavanja resnice in v načinu odločanja, o čemer sem tu že pisal.
Franc Bešter, Zg. Besnica
