Piše: Helena Saje
V zadnjem času je bilo v slovenskih medijih objavljenih kar nekaj člankov, ki mi zbujajo radovednost predvsem pa jezo. Ti članki so bili:
Celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž – Preroška gesta papeža, ki je šokirala slovenske škofe, Domovina 7. 7. 2022; Ivan Puc – Ozadje spopada za cerkveni denar, Reporter 1. 8. 2022; Več avtorjev – Marijino vnebovzetje 2022: Cerkev na Slovenskem na pragu velikih izzivov, Demokracija 18. 8. 2022; Simona Weiss – Boj za cerkvene milijone, Mladina, 26. 8. 2022.
K temu je potrebno prišteti tudi komentar z naslovom “Vatikan proti cerkvenim stricem iz ozadja izpod peresa Tina Mamića, objavljenem v tedniku Domovina in potem “Odprto pismo Tinu Mamiću, odgovornemu uredniku tednika Domovina” z dne 11. 7. 2022, pod katerega se je podpisal nadškof Stanislav Zore, v katerem prosi, da Tino Mamić pojasni svoje trditve. Kolikor sem mogla zvedeti, je Tino Mamič predvsem polil gnojnico, ni pa se odzval povabilu nadškofa, da bi odgovoril na določena vprašanja – “… potem pa vse tiho je bilo…” (Brodnik).
Kot je razvidno iz vseh navedenih člankov, gre v nos premoženje ljubljanske škofije škofijam Celje, Murska Sobota, delno Novemu mestu in nunciju; iz intervjuja celjskega škofa pa tudi papežu. Kolikor poznam stvari, je dejstvo, da so vse škofije in župnije kot samostojni pravni subjekti, ki so bile oškodovane z nacionalizacijo, uveljavljale pravico do vrnitve v naravi ali pa izplačilo odškodnine. Zelo na veliko se je že pisalo in se še piše sedaj, kaj vse in koliko je iz tega naslova prejela ali dobila vrnjeno ljubljanska škofija.
Zanimivo pri tem pa je, da nisem do sedaj še nikjer zasledila javno objavljenega podatka, koliko vsega je iz naslova denacionalizacije prejela mariborska škofija. Zasledila pa sem podatek, da je dobila vrnjeno v naravi Betnavo, posestvo samostana v Rajhenburgu ter samostan s pripadajočim zemljiščem v Studenicah.
Z zanimanjem sem prebrala očitek v Mladini, da ima namero papež preko nuncija očistiti najhujših grehov “nepreglednih financ ljubljanske nadškofije in njenih gospodarskih družb, v katerih ni čisto nič krščanskega”.
Vse lepo zapisano pa zbuja pomislek: kaj je do lani počel sedanji novomeški škof dr. Andrej Saje, ki je bil do imenovanja za škofa (30. 6. 2021), sodni vikar ljubljanske nadškofije in tudi član določenih komisij oziroma svetov? Je potemtakem za “nepreglednost” in “čisto nič krščanskega” kriv tudi on? Da je sodni vikar in član določenih komisij oziroma svetov se je javno hvalil!
Tudi naslednji očitek, da ni bilo “resnega in iskrenega soočenja s spolnimi zlorabami” ter da je treba narediti “konec toleriranja ali celo podpore dvojnim življenjem…” sem prebrala z zanimanjem. Kako tudi ne: mar ni gospod Saje večkrat javno nastopal na TV in v časopisih ter podajal o tem svoje poglede ter bil nekaj let član ekspertne skupine za reševanje teh vprašanj? Kdaj je prenehal z delom v tej ekspertni skupini? Mar svojega dela ni vestno opravljal?
Prvič pa sem v Mladini prebrala jasno povedano in priznano resnico o “štajerski vehemenci, da lahko podobno kot v Ljubljani tudi tam ustvarijo cerkveno zgodbo o uspehu. Prepričani, da bodo finančno obogatili svojo nadškofijo, so se posla lotili preveč površno…”.
Kolikor sem mogla spremljati dogajanje v Mariboru, Celju in Murski Soboti, pritrjujem ugotovitvi. Enkrat je bilo na internetu celo objavljeno, v katerih podjetjih v Sloveniji ima mariborska nadškofija svoje deleže (v nekaterih res niso bili majhni!) in nisem zasledila, da bi to kdo zanikal. Veliko je bilo zapisanega tudi o njihovem delovanju v tujini. Javno so določeni predstavniki mariborske nadškofije tudi izražali svoje poglede o finančnem uspehu mariborske nadškofije in se dobesedno norčevali iz ljubljanskega “srednjeveškega gospodarstva”.
In pri tem so bili udeleženi visoki predstavniki sedanje mariborske metropolije: Kramberger, Stres, Turnšek, deloma tudi Štumpf (ki je celo enkrat javno medlo priznal, da so krivi za finančni zlom!). Da ne omenjam Krašovca. Po mojem videnju je bil edini iskren v priznanju krivde pokojni škof Smej; menim, da je on imel najmanj “masla na glavi” v tej zadevi.
Javno je tudi znano, da je bila po nastanku novih škofij po letu 2006 delitvena bilanca: ljubljanska škofija je dala svoj delež “hčeri” novomeški škofiji; mariborska škofija pa svojima “hčerama” Celju in Murski Soboti.
Javno je tudi znano, da je ob delitveni bilanci nuncij pohvalil, da je mariborska škofija bila pri tem korektna do škofij Celje in Murska Sobota, ljubljanska pa do Novega mesta ne. Nisem zasledila, koliko sta iz tega naslova prejeli škofiji Murska Sobota in Celje od Maribora, kar splošno znano pa je, da je škofija Novo mesto dobila od Ljubljane za nekih 34 milijonov premoženja (med drugim: Krakovski gozd, gozdove v Kranjski Gori, hišo na Slovenski cesti v Ljubljani). V omenjenih zgornjih objavah pa sem zasledila, da je novomeška škofija med finančno boljše stoječimi.
Javno je znano, da sta škofiji Celje in Murska Sobota v slogu “štajerske vehemence” hoteli s pomočjo mariborske škofije finančno obogatiti svoji škofiji. Pa se je žalostno izšlo, ko so vsi gledali le na denar ne pa na evangelij, Boga.
Mladina lepo pove, da je mariborska nadškofija “v času privatizacije postajala lakomna kapitala in po začetnih uspehih vedno bolj drzno nastopala na trgu kot gospodarska družba oziroma lastnica kapitala. Zvonovi in projekt T-2 so finančno pokopali nadškofijo” – žal tudi škofiji Celje in Mursko Soboto, ki sta v tej lakomnosti sodelovali in mariborski škofiji zaupali svoje premoženje v “obogatitev”.
V tistem času je mariborska škofija (vir: Letopis Cerkve na Slovenskem 2000) imela: Gradbeno službo, Orglarsko delavnico, Restavratorsko delavnico, Tiskarski servis – za vse ravnatelj Krašovec Mirko; Gospodarstvo Rast ter poslovne enote: Slomškova knjigarna, Gostišče Emavs, Kmetijstvo pristava – za vse direktor Krašovec Mirko.
Zanimivo je, kar je škof Štumpf povedal na Radiu Ognjišče: “Nekateri ljudje v Cerkvi enostavno nimajo duhovnega ne moralnega kompasa… Groza je, kaj vse smo pripravljeni storiti, da bi ohranili svoje pozicije, da si pridobimo in potem ohranimo tudi denar” (Demokracija, 18. 8. 2022).
Kolikor vem, je bil škof Štumpf nekaj časa del garniture, “ki je v času privatizacije postajala lakomna kapitala” – če navedeno ne drži, se opravičujem.
Ob vsem tem dogajanju je zanimiv molk mariborskega nadškofa Cvikla. Kolikor vem, ga je Vatikan pooblastil, da razišče dogajanje o “štajerski vehemenci”, torej sklepam, da on stvari najbolje pozna, če je dobil v roke vse gradivo, da se je z dogajanjem seznanil. Domnevam, da mu je ukazano, da mora molčati.
Znane so tudi posledice zaradi ravnanja mariborske škofije. Ljudje vse manj zaupajo vodstvu cerkve in tako se dogaja tudi glede obiska v cerkvah. Žalosti me, ko nekateri duhovniki in verniki mariborske metropolije tožijo, kako so se po mariborskem zlomu spraznile cerkve. Maribor, ki ima nekih 100 000 prebivalcev, ima med 1000 do 1500 nedeljnikov.
Glede Celja žal nisem uspela pridobiti podatkov. Demokracija navaja, da “so se z imenovanjem zadnjih dveh škofov (Matjaža in Sajeta) začele precejšnje spremembe”. Za enkrat še nisem zasledila, da bi se začele spremembe in bi bile cerkve bolj polne.
Mladina tudi navaja: “Med ostalimi pravnimi subjekti, ki jih lastniško 100-odstotno obvladuje ljubljanska nadškofija, so Katoliški inštitut, Škofijska Karitas Ljubljana, Zavod sv. Stanislava…”.
Zanimivo: Kakor sem se pozanimala, so celotni stroški za Katoliški inštitut na plečih ljubljanske škofije in pravijo, da so se druge škofije popolnoma distancirale od te ustanove.
Kolikor vem, Škofijska Karitas Ljubljana ni pridobitna dejavnost, kvečjemu strošek. Enako velja tudi za Zavod sv. Stanislava, Še huje: pri Dnevniku TVS dne 29. 8. 2022 so govorili o državnih šolah in malicah in je bilo poudarjeno, da “šola ni profitna organizacija”.
Kar tiče “revščine” celjske, mariborske in murskosoboške škofije pa tole (vir: Naslovnik katoliške Cerkve v Sloveniji 2022):
Celje ima med drugim: Škofijsko gospodarsko upravo (čemu, če nimajo premoženja?), Škofijsko Karitas Celje; Materinski dom. Za Orglarsko šolo ni jasno, ali je pod okriljem škofije ali lazaristov.
Maribor ima med drugim: Ekonomat, Nadškofijsko Karitas (mnogi nastopi Branka Mačka na TVS), Ljudsko kuhinjo Betlehem, Ambulanto za osebe brez obveznega zavarovanja s posvetovalnico, Terapevtski pripravljalni center, Zavetišče za brezdomce – sv. Martin, Materinski dom. Zavod Karitas za oskrbo, nego in socialo z več enotami.
Glede Maribora oziroma obnove Betnave še tole: tam so nepravilno porabili evropska sredstva in jih je bilo treba vrniti. Tako finančno uničena nadškofija Maribor pa je kar čez noč nakazala tiste milijone, ki jih je morala vrniti Evropi – in veste od kod so prišli pravijo da iz Dubaja. Žal nisem zasledila kateri šejk je tako dober, da jim je to “doniral”! Krašovec pa je menda bil na sodišču zgolj za eno stvar, tako vedo povedati pravniki.
Murska Sobota ima med drugim: Škofijsko gospodarsko upravo (čemu, če nimajo premoženja?); Pogača, d.o.o., Kleklovo knjigarno, Založbo Stopinje, celo vrsto Vzgojnih in izobraževalnih ustanov ter celo vrsto Karitativnih in socialnovarstvenih ustanov.
Novo mesto ima med drugim: Škofijsko gospodarsko upravo, Beneficij d. o. o. družba za upravljanje s škofijskim premoženjem, Zavod Friderik I. Baraga (Baragov zavod), Konservatorij za glasbo Jurij Slatkonja, Škofijska Karitas.
Reporter z dne 1. 8. 2022: “Reševanje mariborske nadškofije je tako ljubljansko nadškofijo stala več kot sedem milijonov evrov. Mariborska je svoje premoženje prodala, da je delno poplačala banke, upnike, zasebne in cerkvene, ne pa tudi ljubljansko, čeprav je nadškof dal izjavo, da odgovarja moralno za vrnitev posojila”. In še: “Ljubljanska nadškofija je torej že večkrat izkazala pripravljenost priskočiti na pomoč, ne more in tudi ne sme pa prevzeti odgovornost za poslovanje posameznih škofij ali kar tako pristati na izsiljevanje”.
Vprašujem škofa Matjaža in Štumpfa ali še drži evangelij? “Ne nosite ne….”. “Poglejte ptice pod nebom….”. “Pazite in varujte se svake pohlepnosti…”. “Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju”.
Govori to izsiljevanje, da ljubljanska škofija poravnava grehe škofij Maribora, Celja in Murske Sobote o veri in zaupanju v Boga ali o veri in zaupanju v denar?
Satan ponuja človeku “bolj bleščečo pot: biti več je mogoče doseči z imeti (pre)več. Ko človek sprejme njegovo ponudbo, se želja po življenju spremeni v željo po bogastvu, želja po svobodi v slo po delitvi in izključevanju, staromodna krepost samopremagovanja pa se mora umakniti osvobojenim strastem pohlepa, lakomnosti, sle in poželjivosti. Pohlepnež stavi samo nase in na svojega očeta. A laž in objestnost ne moreta ohranjati življenja” (Maksimilijan Matjaž: Iz Besede, Biblični slovarček, Družina 2021).
Ob misli na izjave in boj nekaterih cerkvenih dostojanstvenikov, da naj ljubljanska škofija deli svoje premoženje, sem slišala dne 29. 8. 2022 na TVS ponovitev besed pokojnega predsednika vlade Janeza Drnovška: “Gospodje, še pobili se boste med seboj!”
Zapis v Mladini tudi prinaša podatek, da so nekdanjega člana nadškofijske gospodarske uprave ljubljanske nadškofije in direktorja Metropolitane Janeza Celarja “umaknili” za duhovnega pomočnika v župniji Vrh – Sveti Trije kralji.
Kolikor sem mogla ugotoviti, gre v tem zapisu “za zgrešene predstave, za veliko prevečdomišljije” (Mladina). Po podatkih, ki sem jih pridobila, je imenovani gospod bil že kar nekaj let pred tem duhovni pomočnik v omenjeni župniji.
Zanimiva je trditev v Mladini 26. 8. 2022: “Andrej bil izbor za položaj predsednika Slovenske škofovske konference”. Mar to govori, da so bili drugi škofje nekako nagovorjeni, koga naj izvolijo na to mesto? Mar je to dopustno po cerkvenih pravilih in zakonodaji? So takšne “volitve” veljavne?
Duhovniki vedo povedati, da se zahteva pred tem, ko kdo postane dekan, da mora biti pred tem pet let župnik. Škof Saje pa je praktično postal pol leta po posvečenju za škofa predsednik SŠK!?
Nadvse zanimivo je ravnanje v Vatikanu ob letošnjem obisku predsednika RS Gospoda Boruta Pahorja v Vatikanu, nadškof Zore pa je imel obletno zahvalno mašo, “ko papež Zoreta sploh ni sprejel na avdienci” (Mladina). Seveda bi bilo treba ob tem ravnanju Vatikana razčistiti, kdo vse je posredoval v Vatikanu, da papež ni sprejel Zoreta.
Ravnanje Vatikana (papeža) in njegovih prišepetovalcev pa največ pove o njih samih in ne o Zoretu! “Sveti Oče, zanje prosim…”. “To vam naročam, da se ljubite med seboj…”. Je to očetovska in bratska gesta?
Mladina tudi navaja, da je nuncij po treh letih prebivanja v Ljubljani “očitno do obisti spoznal razmere v slovenski cerkvi, v nekaterih izjavah je bil celo šokantno oster in neprizanesljiv do slovenskih duhovnikov…”
Potrjujem, da sem bila tudi jaz šokirana ob njegovih javnih nastopih. Govorijo takšni nastopi o svetovno priznani francoski omiki ali čem drugem, prepuščam v presojo. Ne smemo pa pozabiti na slovenski pregovor: “Na med se muhe love, na sladke besede ljudje!”
Navedeni članki namigujejo tudi, da je nuncij kriv razprtij v slovenski cerkvi. Moti pa me, da se nuncij po treh letih bivanja ni naučil v slovenščini izreči niti besede ob pokrižanju (posvetitev škofa Matjaža).
Po pisanju Mladine je Saje benevolenten, “velja za enega najbolj nekonfliktnih, poštenih, dialoških in moralno čistih cerkvenih dostojanstvenikov pri nas”. Kako pa ocenjujete Sajetovo ravnanje s stolnim proštom prelatom Božidarjem Metelkom? In kako ocenjujete ravnanje Sajeta v primeru duhovnika Boštjana Goriška?
Mladina navaja: “Nadškofija Ljubljana ima za svojo skupino podrobno izdelane razvojne načrte… Druga razvojna naloga, ki ji misli nameniti pozornost, pa je turistična dejavnost. GG Bled je pred petimi leti kupil hotel Belleuvue v Ribčevem lazu v Bohinju…”
Pozdravljam in odobravam odločitev nadškofije Ljubljana. In vseh drugih škofij in župnij, ki so se odločili za takšno dejavnost. Danes je turizem najbolj perspektivna gospodarska dejavnost. In želim si nastanitve v hotelski sobi, kjer je na zidu križ, na nočni omarici pa Sveto pismo.
Kaže, da se nadškofija Ljubljana zgleduje po Vatikanu. Mar nima Vatikan hotela? Še več: papež podpira turistično dejavnost. Ne stanuje v njemu namenjeni papeški palači, pač pa v hotelu.
Letos sem slišala tudi pikro pripombo enega izmed misijonarjev: “Ja, papež stanuje v hotelu. Tako morata biti strogo varovani dve stavbi: papeška palača in hotel. Kje je tu skromnost, kje je tu varčevanje?”
Zagotovo so imeli avtorji navedenih člankov svoje informatorje. Nič ne skrivam, tudi jaz sem jih imela. Iz določenih prispevkov vsaj deloma poznam avtorje, zataknilo pa se mi je pri avtorici članka v Mladini gospe Simoni Weiss.
Iskala sem na internetu in jo našla v povezavi z ljubljansko “Švicarijo – umetniškim gnezdom; Ustvarjalni center Švicarija”. Zapisano je še: “Monika Weiss je novinarka, ki se je po 15 letih spremljanja finančno-gospodarskega okolja usmerila v spremljanje okolja. V kulturnem centru/lokalu Pritličje vodi serijo pogovorov Cenaantropocena in StreAmenja. Piše za Mladino”.
Spoštovani gospod nadškof msgr. Stanislav Zore! Izražam spoštovanje in občudovanje. Ni lahko prenašati napade in podtikanja. To na človeku pušča posledice. Sporočam Vam, da niste sami, molimo za Vas, mislimo na Vas! Če Vas bodo izrinili iz ljubljanske škofije, boste zame junak, heroj.
In še skromen nasvet: če obstajajo milijoni, za katere se pulijo Vaši “bratje škofje”, vložite te milijone v izgradnjo cerkev v župnijah Ljubljana – Fužine, Ljubljana – Zadobrova, Tržič – Bistrica (vir: Letopis Cerkve na Slovenskem 2000). Navedeno je, da te župnije nimajo cerkve pač pa kapele. Pa še tistim župnikom, ki so obnavljali cerkve, pa se zadolžili, pomagajte, da se bodo rešili dolgov. To se Vam bo zagotovo štelo v dobro pred Bogom!
In lepo prosim: še naprej nam posredujte kakšno svojo lepo in bogato pridigo, tako kot znate povedati!
Helena Saje, Novo mesto, Trebnje, Mirna peč
