Piše: Vinko Ošlak
V današnji številki »Kleine Zeitung« (6. 5. 23) me je malo presenetil naslov kolumne izpod peresa prof. Konrada Paula Liessmanna »Wahre Kommunisten« (Pravi komunisti), ko je vendar dan kronanja angleškega kralja Karla III., in bi človek prej pričakoval kolumno zame poleg prof. Hlebša v Solnogradu edinega avstrijskega filozofa in ne samo profesorja filozofije, morda na temo »monarhija ali republika« ali kaj podobnega.
Kolumna se začenja v čisto nefilozofskem slogu s poročilom o tem, kako je kot študent iz politične in tudi svetovnonazorske radovednosti večkrat obiskal tedanjo sovjetsko kolonialno in okupacijsko cono vzhodnega dela Nemčije, uradno in formalno DDR, kakor da bi šlo za samostojno in celo demokratično, ne nujno socialistično državo. In ko se je odpravil na ekskurzijo v znameniti Weimar, »Firence« nemške literarne in obče kulturne zgodovine, se mu je pridružil eleganten »gospod« in ga počasi vpletal v pogovor. Nazadnje se je izkazalo, da ga hoče pridobiti za poročanje iz Avstrije, posebej še z mladinske scene, ki je bila, kakor je za mlade naravno, pretežno levo, ne pa nujno komunistično usmerjena. Torej ne o desničarskih krogih, ki so seveda tudi obstajali, kakor obstajajo še danes, ti vzhodnonemške obveščevalne službe niso zanimali, njihov pravi nasprotnik je bila demokratična levica. Za sodelovanje mu je ponujal ne samo plačilo potovanja in bivanja v DDR, ampak honorar, ki bi za eno samo poročilo znašal več, kakor je tedaj še študent Liessmann potreboval za svoje preživljanje v enem letu.
Da bo stvar bolj razumljiva… Dr. Liessmann, ki je bil pred več ko 20 leti moj gost v Celovcu, kjer smo tedaj prirejali mesečne filozofske pogovore v slovenskem jeziku pod naslovom Philocaffee, in sem ga povabil, da je govoril o Kierkegaardu, o katerem je malo prej objavil knjigo, tudi danes ni desničar, in do danes je, kolikor ga sledim, ostal ateist. Njegov značaj pa mu ni dovoljeval sprejeti tako vabljive ponudbe. Diplomatsko nevsiljivega oficirja Stasi je vprašal, kako to, da takih informacij ne iščejo pri svojih tovariših, Komunistični partiji Avstrije… In tu je najbolje, če prevedem ta del njegove kolumne:
»Preden to dvomljivo ponudbo odklonim, se nisem mogel izogniti vprašanju: Vse te iskane informacije bi vsekakor brez posebnega truda lahko dobil pri svojih tovariših, pri KPÖ in pri njeni študentski organizaciji KSV. Ne, to ne bi šlo. In zakaj ne? Dolgo je gledal vame. Njihova sporočila ne bi imela nobene vrednosti. Kajti: Komunisti lažejo vedno. In je pristavil: Ne pozabi tega! V njegovem glasu ni bilo nobene ironije. Ne morem si pomagati. Ko prisluhnem simpatičnemu, zgovornemu vodilnemu kandidatu solnograške KPÖ, ko z rahlim glasom zagotavlja, da njegova Partija nima z diktaturami prav nič, saj hoče še več demokracije; ko čisto mirno razlaga, da so bili zločini komunistov le obžalovanja vredna zloraba dobre ideje, in da je to sicer že tako daleč, kakor križarske vojne ali inkvizicija, tedaj moram nujno misliti na besede, ki mi jih je nekoč dal na pot oficir Stasi.«
Avstrijski filozof je prav stehtal, katero sporočilo je danes večjega pomena: kronanje v Londonu ali pa trezno opozorilo naivnim ne samo v Avstriji, ampak tudi pri njenih sosedah…
