Piše: Frančiška Buttolo
Z vsem občudovanjem in spoštovanjem – brez najmanjšega pomisleka – pričujoči spis posvečam največjemu živečemu slovenskemu politiku – gospodu Janezu Janši.
Posvečam mu ga zato, ker v največji realno možni meri združuje svoje nadpovrečne darove v korist celotne Slovenije. Brez oklevanja, pogosto za ceno velikih osebnih žrtev (večkratne politične zaporne kazni, politične hudobije, žalitve in še veliko drugega političnega zla) se trudi v dobro slovenske skupnosti uporabiti vse svoje etične in intelektualne sposobnosti. In te niso samo nadpovprečne, mirno je mogoče zapisati, da ne zaostajajo za tistimi, ki jih imajo najpomembnejši politiki v Evropi, in tudi zunaj nje. V Sloveniji mu komaj en sam seže skoraj do “spodnjih vej”, žal pa ta svoje darove uporablja skoraj izključno proti svoji domovini – ker jih mora, kot vsakdo, ki za uspeh in slavo podpiše pogodbo z Luciferjem, pri nas seveda s komunističnim. Škoda, škoda ker ta Faustus, v bistvu nekakšen slovenski princ Bolkonski, ne more in ne sme delati v dobro svoje matere, svoje domovine in Boga, tako kot je delal in dela Janez Janša, novodobni Črtomir, slovenski in evropski.
Zato bo Janševo mesto v zgodovini na tisti strani slavnih Slovencev, kjer so zbrani politični velikani. Kajti majhno in skozi vso zgodovino ogroženo Slovenijo, hudo preizkušeno v vseh zgodovinskih nevihtah, so lahko obdržali na zemljevidu sveta samo in samo genialni politiki.
Pa vendar se za pisanje tega spisa nisem odločila zaradi tega, ker je Janez Janša največji politik od vseh, kar smo jih imeli po osamosvojitvi, kajti velikan slovenske osamosvojitve dr. Jože Pučnik ni sodeloval pri vodenju Slovenije po tej zgodovinski prelomnici. Za pričujočo zahvalo sem se torej odločila predvsem zaradi tega, ker je Janez Janša v prvi vrsti human človek. Zlasti v zadnjih dveh letih delovanja vlade, ki jo je vodil, je bilo prvič v vsej zgodovini Slovenije dosledno uresničeno načelo medsebojne solidarnosti in socialnosti. Namreč, že na samem začetku skrivnostne pandemije, hudo smrtonosne, ko je bil ves svet še brez vsakršnega zdravila oziroma cepiva, ko je samo zaprtje države in številnih dejavnosti v njej (zlasti tistih, ki so omogočale množične okužbe), je Janez Janša s svojo vlado najprej poskrbel, da so bili sprejeti ukrepi, ki so omogočili kar največje zaupanje v vlado. Verjeli so, da ima dobro vodstvo in upoštevali nujne odloke. Vlada pa je poskrbela za nadomestitev kar največjega dela škode zaradi manjšega zaslužka.
Prav tako je Janša s svojo vlado upokojencem izplačal občutno večje pokojnine. Praktično vsem državljanom pa je njegova vlada podarila vsaj dan ali dva brezplačnega oddiha v katerem od slovenskih turističnih objektov, številnim večkratno brezplačno testiranje in vsem trikratno cepljenje. Svoboda govora je bila absolutna, tako kot svoboda zbiranja. Res pa so morali policisti, ki so varovali udeležence neprijavljenih protestov in mimoidoče, nekajkrat preprečiti grozeče ali pa že prisotno nasilje nevarnih komunistov in njihovih somišljenikov ma protestih. Ti so bili odkrito brez posebnih zahtev, razen ene, da mora Janez Janša zapustiti slovensko politiko, ker mora ostati ta v rokah komunistične elite, na oblasti že od konca druge svetovne vojne leta 1945. Ker pa so se bližale volitve, so ti – komunistični – protestniki z nekaterimi člani svojega centralnega komiteja v zadnjih letih Jugoslavije, po vsej Sloveniji organizirali aktivistično podporo referendumu o nekakšni “čisti vodi”. Tako so skoraj vsem državljanom potarnali, da je Janševa vlada fašistična, da pandemije v resnici ni in da bo njihova, demokratična komunistična oblast vsem prinesla svobodo in upanje.
Seveda je bolelo, ker so komunisti in njihovi podporniki v svojih medijih (torej skoraj vseh v državi) širili laži, da je šlo za zaprtje države zaradi fašističnega terorja Janševe vlade. Ampak komunisti so pač komunisti. Zato pa nimajo zgodovine, razen izmišljene. Tako strašna bi bila, da je mladoletniki ne bi smeli brati, tako kot ne smejo voliti.
Ampak Janez Janša se je po volitvah, dostojanstveno umaknil. Kajti volitve so pokazale, da ima skrajna (komunistična) in manj skrajna levica v Sloveniji približno petdeset odstotno podporo, čeprav je Janševa stranka SDS dosegla večji uspeh, kot ga je na predzadnjih volitvah, ko je zmagala. Dostojanstveno se je Janez Janša umaknil vodji pretežno komunističnega gibanja Svoboda, pretežno s člani skrajno levih strank, ki so se konspirativno, skladno z zaukazano partijsko disciplino, žrtvovale za zmago imenovanega gibanja.
Res je Janez Janša v politiki dosegel vse, kar lahko doseže najpomembnejši slovenski državnik. Res pa je tudi, da ga Slovenija in Slovenci prav zdaj potrebujemo, morda še najbolj, saj nas komunisti s svojimi podporniki, zlasti s krščanskimi komunisti ali kocbekovci, lahko samo ponovno pripeljejo nazaj v leto 1945 in na Balkan, v kako jugovzhodno regijo EU. Kot pa sem zapisala že na začetku tega spisa, bi Janeza Janšo lahko nadomestil en sam politik, vendar je prav ta pripeljal – ponovno – na oblast komuniste. Če jih usoda ne bo odstranila z oblasti, bodo oni – komunisti – odstranili z zemljevida Evrope Slovenijo, skupaj s Slovenci.
Hvala za vse, gospod Janša! Hvala za vse, odlični vladi, ki jo je vodil. In kmalu nasvidenje!
