Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Ne vlade narodne rešitve ali samo še eno Golobovo laž, slovensko narodno vlado potrebujemo!
Verjeti je mogoče, da v sedanjih – zelo zapletenih in za obstoj Slovenije nevarnih – razmerah, slovenske leve in tudi slovenske desne stranke načelno nimajo nič proti morebitni vladi narodne enotnosti ali narodne rešitve. Prav gotovo takšna možnost reševanja številnih sedanjih problemov – in množice še hujših v bližnji prihodnosti – ni ena najslabših. Z vso resnostjo pa se zastavlja vprašanje, ali bi bilo ime takšne slovenske vlade – vlada narodne rešitve – za morebitno reševanje Slovenije v sedanjih razmerah – res pravilno in ustrezno. Takšno je lahko samo v primeru, da ima slovenski narod s svojo demokratično politiko še vedno glavno politično moč v slovenski državi. Kolikor te moči nima, ker se mora bistveno podrejati komurkoli drugemu, močnejšemu od njega samega, na primer političnemu vrhu EU, ali pa političnim zahtevam priseljencev na različnih področjih v deželi na sončni strani Alp, na primer v Ljubljani županu z njegovimi močnimi priseljenskimi podporniki, imamo lahko po imenu stokrat vlado narodne rešitve in enotnosti, vendar s tem še nimamo niti naroda niti enotnosti in niti rešitve slovenskega naroda z njegovo državo Slovenijo.
Za to, da bi bila prihodnja vlada lahko v resnici vlada narodne rešitve in enotnosti, je prvi pogoj seveda ta, da slovenski narod kot vodilna politična moč v državi Sloveniji resnično obstaja, da nismo Slovenci morda samo še ena od manjšin, morda niti ne največja. Drugi pogoj za to, da bi bilo ime vlade narodne rešitve ali narodne enotnosti pravi izraz za morebitno prihodnjo vlado, pa ni toliko stvari domoljubja, temveč je izključno politične narave. Ta, politični pogoj za ustanovitev vlade narodne rešitve ali enotnosti zadeva predvsem voljo obstoječega naroda in vseh drugih prebivalcev oziroma državljanov Slovenije, do lastne, nacionalne države, torej voljo Slovencev in priseljencev do pretežno slovenske države Slovenije. Kolikor pa v Sloveniji že prevladuje politična volja za to, da bi bila naša država – kot je zdaj v veliki modi tudi v EU – samo še ena od različic sorošovske marksistične multikulturne in globalistične države, na primer zaradi tega skoraj brez kmetijstva (lastne hrane!), z na stežaj odprtimi mejami za “uboge in revne z vsega sveta”, potem za Slovenijo ni rešitve. V tem primeru v Sloveniji besedi slovenski narod sploh ne bi bili dovoljeni, saj pogosta raba tega izraza vsem, ki z njim mislijo resno, na primer domoljubni politiki, že zdaj skoraj povsem onemogoča politično delovanje, se zlasti na desnici, se najbolj pa politiku in domoljubu Janezu Janši. In čemu bi imeli potem vlado narodne rešitve? Ali morda zato, da bi pokrili izdajo katere od navidezno domoljubnih strank, ki bi se za “gotov dnar”, skrajno koruptivno, prodala sorošovski že načelno marksistični multikulturni – močno protinarodni – politiki slovenske najnovejše leve – Golobove – koalicije. V takšni, marksistični multikulturni Sloveniji, zelo po okusu močnega levega dela vrha EU, bi bilo v novi Golobovi vladi – “narodne rešitve” – že najmanjše domoljubje izenačeno z nacionalizmom in celo z nacizmom, čemur bi sledili obtožba in obsodba, pogosto pa tudi zapor.
Ali se sorosovska stranka Svoboda resnično nedvoumno opredeljuje kot slovenska narodna stranka, ali pa je njena opredelitev bliže marksistični multikulturnosti in globalizmu, še zlasti odlični liberalni finančni uspešnosti, pod močnim vplivom rojenih mednarodnih bankirjev, na primer predsednika Francije, visoko kulturnega gospoda Emmanuela Macrona? Če se dr. Robert Golob res zgleduje po gospodu Macronu, bi morala Svoboda, na zadnjih volitvah morda zmagovalna stranka, takoj z obema rokama sprejeti v vlado narodne rešitve NSi in SDS. Kajti nedvomno liberalni gospod Macron se je močno, močno potrudil, da je neverjetno hitro in kvalitetno obnovil – v sumljivih okoliščinah požgano – pariško katedralo Notre Dame – enega glavnih simbolov francoskega domoljubja in krščanske vernosti, saj je prav to dvoje še najbolj ohranilo Francoze in Francijo. Toliko o izobrazbeni, intelektualni in kulturni širini gospoda Macrona, ki tako zelo ugaja dr. Golobu. Kar pa zadeva Macronovo odprtost do priseljencev v Franciji, moramo vedeti, da so ti večinoma iz francoskih kolonij, kot tudi to, da pogosto bolje govorijo francosko od avtohtonih Francozov, ker so hodili v francoske šole. So pa priseljenci iz francoskih kolonij tudi veliki francoski domoljubi, saj je francoska zgodovina del njihove osnovne šolske izobrazbe. Skratka, v Franciji je večina priseljencev domoljubna, do Francije sovražnih tujcev pa se državne oblasti najraje – čim bolj elegantno – znebijo, čeprav v škodo s tujci prenaseljenih Velike Britanije in Nemčije.
Torej, s tem, da bi dobila Golobova Svoboda vlado narodne rešitve, bi naša država še enkrat nedvoumno – pred vsem svetom – potrdila, da priznava Slovenijo za nacionalno državo Slovencev (z nekaterimi avtohtonimi manjšinami). To bi pomenilo, da je glavni gospodar v Sloveniji še vedno slovenski narod, ki vodi svojo državo Slovenijo v skladu z vsemi mednarodnimi demokratičnimi pravnimi in humanimi zahtevami in načeli. Bi pa to tudi pomenilo, da se je slovenski narod pripravljen boriti zase, za svojo državo in njen obstoj tudi z največjimi žrtvami, torej z vsemi mednarodno dovoljenimi sredstvi, s političnimi in z vojaško obrambo. Tako bi bila prva naloga vlade narodne rešitve in narodne enotnosti uspešen boj za slovensko domovino in za njeno svobodo, ne pa izključno za sorošovsko marksistično multikulturno in globalistično stranko Svoboda, niti toliko narodno in domoljubno, kolikor sta domoljubni Levica in Resnica, obe še močno jugonostalgični, le da je Resnica bolj jugoslovanska, Levica pa bolj komunistična. Vendar pa se moramo, ker je domoljubje v slovenski levi politiki, kot še predobro vedo v SDS in NSi, na zelo slabem glasu, najprej vprašati, ali je rešitev naroda, še bolj pa njegova enotnost, sploh pravi izraz za določitev glavne značilnosti morebitne prihodnje slovenske oblasti.
Ali je sploh mogoče, da bi imeli, na primer, stranki Levica un Resnica za svoj sedanji glavni politični cilj rešitev slovenskega naroda? Saj je Levica že po svojem izvoru skrajno antinacionalna in internacionalistična, Resnica pa je nastala kot vodilna stranka za obrambo pravic priseljencev, zlasti z Balkana. To je bilo najbolj vidno med njenimi protesti proti Janševi desnosredinski vladi leta 2021.
Ali ti dve – ne ravno domoljubni stranki, Resnica in Levica – lahko uspešno sodelujeta pri uresničevanju programa rešitve slovenskega naroda, kljub svojemu prizadevanju predvsem za marksistične multikulturne cilje? Ali ni njun boj osredotočen skoraj samo na rešitev vse številčnejšega neslovenskega multikulturnega prebivalstva na sončni strani Alp, kjer – vsaj v političnem smislu – ni več slovenskega naroda? To je še najbolj verjetno. Žal. Prazne so vse besede, vsi pogovori in dogovori vsi mogoči predvolilni, volilni in povolilni “pozitivni rezultati” ali uspehi prizadevanj različnih strank v Sloveniji, da bi naša država ohranila narodno enotnost. Ne, gre samo za to, da bi dr. Robert Golob prikril volilno poraz levih strank, ki pa imajo v Sloveniji še vedno partijsko jugonostalgično, skrajno razdiralno in za slovenski narod uničujejo moč. Vlada narodne rešitve, ki bi jo vodila multikulturna Svoboda, bi bila največja politična prevara v slovenski zgodovini. To bi bilo nekaj podobnega, kot če bi se na koncu Denos odločil za to, da Slovenija ostane v Jugoslaviji.
