Piše: Frančiška Buttolo
Boj za novo božanstvo, ki se imenuje TRAJNOST, skoraj izključno z antinacionalizmom in antirasizmom
Lahko bi tekli, da se je po drugi svetovni vojni marsikaj spremenilo, bistveno pa prav ničesar. Znanosti in tehnologije so se res razvijale z nedoumljivo hitrostjo, ampak življenje na Zemlji zaradi tega ni spremenilo svojih zahtev. Prav narobe. Kako zelo so zahteve življenja na Zemlji povsem nespremenljive, je iz dneva v dan bolj vidno. Zaradi tega so mednarodne politične sile določile besedo TRAJNOST za glavno besedo nove globalistične dobe. Ta beseda naj bi nadomestila nekdanje bogove, ker lahko v sebi združuje vse tradicionalne vrednote. Vendar pa kot je z verami vedno, ne vsebuje konkretne, praktične metode ali poti pri upoštevanju katerekoli od vrednot, ki jih združuje beseda TRAJNOST..
Da bi bilo delovanje svetovnih politik kolikor toliko skladno z zastavljenim ciljem, ki se imenuje TRAJNOST, si te politike izposojajo različne zglede v preteklosti, kajti nove metode doseganja TRAJNOSTi, ki ni nič novega, ampak samo v temeljih ogroženo staro življenje, so sedanji svetovni politiki dostopne samo na način starih domnevno uspešnih metod tako rekoč globalnega delovanja in sodelovanja.
Zato se sedanjim svetovnim politikam na prvem mestu postavlja vprašanje izbora praktičnih globalnih metod ohranjanja življenja ali TRAJNOSTI. In, jasno, kar sama od sebe se ponuja metoda največje svetovne solidarnosti v drugem delu druge svetovne vojne. Ta metoda globalnega sodelovanja je rešila svet rasizma in nacionalizma pakta Rim-Berlin-Tokio. A že kmalu po koncu vojne se je zgodovina tega uspešnega globalnega boja proti imenovanemu paktu zožila skoraj izključno na globalni boj proti Hitlerjevemu (ne nemškemu!) rasizmu. Verjetno zaradi nujnega gospodarskega sodelovanja z obema nemškima državama, zahodno in vzhodno Nemčijo.
Boj proti rasizmu je od takrat tako silovit, poleg tega pa tudi vse bolj narašča, da v medijih nemalokrat lahko poslušamo različne pomembne pripadnike narodov judovskega porekla, kako obsojajo ustanovitev države Izrael, ker je ta država preveč nacionalistična in celo rasistična. Za te predstavnike različnih judovskih skupnosti po vsem svetu je idealni način obstoja kakega naroda ali rase njegova oziroma njena razsutost po vsej zemeljski obli.
Zakaj je prišlo do tega, domnevno idealnega, razumevanja obstoja narodov in ras lahko samo ugibamo. Vsekakor pa je res, da je multikulturnost ali popolno raznarodovanje avtohtonih narodov nova praktična metoda uresničevanja najvišje globalne vrednote ali boga, ki se zdaj imenuje TRAJNOST.
Drugega podobnega vzorca, razen globalnega boja proti nemškemu nacizmu in rasizmu multikulturnim globalistom ni bilo mogoče najti v vsej svetovni zgodovini. Le da zdaj ne gre le za konec nemškega nacizma in rasizma, temveč gre za konec kakršnegakoli “posedovanja” zemlje Gre tudi za konec kakršne koli pravice do te zemlje tistih, ki so največ časa njeni lastniki, ki so tako rekoč njena kri. Gre za TRAJNOSTI pripadajočo multikulturno globalistično epoho, ki bo nadomestila pretežno krščansko zahodno civilizacijo in kulturo, pa tudi vse druge, čeprav se zdi, da ne prav vseh, na primer muslimanske.
Zato so vsi sedanji svetovni problemi skoraj povsem skrčeni na enega samega, na nacionalizem in rasizem. Metoda reševanja teh problemov, nastalih iz kriz, pa je tudi ena sama: skupni – globalni – boj proti nacionalizmu in rasizmu. In zaradi vsega povedanega se seveda ni potrebno prav nič čuditi, da je za številne intelektualce povsem razumljivo, da se Putin v Ukrajini bojuje proti nacionalizmu in rasizmu Zelenskega.
Razumljivo je tudi, da Jeffrey David Sachs hudo zameri predsedniku ZDA, ker ne obsodi ukrajinskega nacionalizma, saj je Rusija za Sachsa kot diplomata vendar še vedno tista čudovita zaveznica ZDA in Združenega kraljestva iz drugega dela druge svetovne vojne. Kitajska pa menda ni nič drugega kot nova zaveznica zahodnih velesil proti novim poskusom delovanja nacionalističnih in rasističnih sil po vsem svetu, v resnici edinih sil, ki kršijo temeljne človekove pravice, predvsem dve – pravico do antinacionalizem in pravico antirasizem.
Morda je še nekaj drugih metod za ohranjanje TRAJNOSTI, na primer povezanih s spoštovanjem spolov, a so vse le posnetek boja proti rasizmu (neenakosti) in nacionalizmu (posedovanju lastnine). Zato so prav vse metode boja za vrednote zaveznic v drugi polovici druge svetovne vojne (v prvem delu je bil v veljavi pakt Hitler-Stalin) v bistvu torej še vedno tudi metoda sedanjega praktičnega boja za TRAJNOST, boja – tudi z vsemi sredstvi – proti nacionalizmu in rasizmu.
