Piše: Frančiška Buttolo
No, pa smo tam, kjer ni muh. Menda je potrebno uničiti predvsem njegove umetnine (seveda umetnine patra Rupnika!). UMETNINE.
Seveda, nujno, saj je med slovenskimi visokimi krščanskimi uradniki, res visokimi cerkvenimi dostojanstveniki, že prava histerija. Pa menda ja ne bo neki pater iz Slovenije za vse večne čaše zapisan z zlatimi črkami v zgodovino samega Vatikana, nadvse zaslužni cerkveni birokrati v Vatikanu pa ne bodo pustili za sabo prav ničesar resnično pomembnega! Pa toliko dobrega so storili za Slovenijo, še posebno pa za partijo in udbo. Vsak politični nekoliko pomembnejši birokrat leti najprej v Vatikan, nikoli pa najprej ne obišče komunističnih morišč, če jih sploh kdaj.
Kolikor sem do zdaj slišala obtožb, namenjenih umetniku in patru gospodu Rupniku, lahke vesti verjamem, da je večina teh obtožb nastala s čudno pomočjo partije in udbe v Sloveniji. Škode, kaj sele kriminala, v primeru umetnika in patra Rupnika pa ni niti za en sam atom tiste škode, tistega nezaslišanega morilskega kriminala, ki so ga v “španoviji” povzročili v Sloveniji Tito, Kardelj, Kidrič in Maček. Niti za en sam atom ni Rupnikove nesnage tudi v primerjavi z vso lumparijo, ki se zdaj dogaja s pokopi žrtev komunizma. Oh, slovenska načela in vrednote, kakšna beda!
Obtožili so ga samo zato, da bodo lahko uničili njegove umetnine. Prav rada bi videla cerkvene moralne veleavtoritete, ki bodo z macolo razbijale mozaik ob komunističnem morišču v Kočevskem Rogu.
Dobesedno na smeh mi je šlo, ko sem poslušala na televiziji, da so menda neko cerkveno gospo uradnico, obiskale prav vse – ena za drugo – domnevne žrtve svojega mučitelja. Pa so – prav vse – res prišle po svoji volji? Ali pa jim je kdo to – prav po udbovsko – prijateljsko svetoval? So morale priti, da bi lahko zdaj razbili vse umetnikove mozaike? Ker v Sloveniji “foušija” gori?
So obtožbe domnevnih žrtev umetnika in patra Rupnika res edini način, da bodo njegove umetnine brez usmiljenja uničene? Kakorkoli, prepričana sem, da bi se Ivan Cankar morda jedko posmehoval čistunski histeriji, ki so jo – zlasti Slovenci – povzročili v Vatikanu. Kar pa zadeva uničevanje mozaikov, bi Cankar, ne preveč priljubljen v visokih cerkvenih krogih, predvsem zaradi svojega predolgega jezika, ponorel! Saj je gorela tudi njegova Erotika. Tudi mu ne bi ugajalo, da o vsem “grešnemu” življenju umetnika slovenski najvišji cerkveni dostojanstveniki – v neposredni papeževi bližini, kot smo lahko slišali v današnjem (6.aprila 2025) intervjuju z najbolje obveščeno osebo v Vatikanu (na televiziji Planet) – dolgo, dolgo niso o tem ničesar vedeli. Prav ničesar. Neverjetno, kakšni lažnivci so nekateri. Nekateri celo takrat, ko vodijo kako skrajno partijsko in udbovsko zadevo, o njej ne vedo ničesar.
Niso v Sloveniji komunisti in udbovci kazali veselja nad umetninami umetnika in patra Rupnika, ko je prejel Prešernovo nagrado. To je najbolje – v njihovem imenu – izrazila pesnica, ki je kar sama svojih Prešernovih nagrad “gospodar”, saj je v bistvu prav ona, mirno lahko rečemo, skrajno partijska tercijalka, začela gonjo proti umetninam umetnika in patra Rupnika. Še enkrat je torej partiji in udbi uspela veleumna intriga, ki so jo zasnovali domači nevoščljivci, do konca razvili pa so jo v tujini. Moram reči, da me afera umetnik pater Rupnik močno spominja na afero Patria. Ena sama nevoščljivost – tako do umetnika kot do politika.
Sramota pa tovrstni procesi nikakor niso, za oba obtoženca, temveč izključno za slovensko partijo (z njeno udbo), ki ni nič boljša od katerekoli partije z njeno tajno policijo. Saj ni niti malo res, da je bil – in je še vedno – slovenski komunizem manj krut, kakor je prepričan – očitno kljub temu da je naša partija uničila, zlasti s povojnimi poboji, slovenski narod – visoki cerkveni dostojanstvenik, gost zelo dobro vodenega in zelo “prozornega” intervju na Planetu. “Ne, krščanskih umetnikov ne potrebujemo v komunistični Sloveniji”, bi tudi v tem primeru rekel kak super akademik, kot so ti radi govorili po vojni. Dobro razumem partijo in udbo, v svojem barbarstvu in krvoločnosti, še posebej pa v svojem slabem umetniškem okusu, ne more biti niti malo manj kruta, kot so bili Tito, Kardelj, Kidrič in Maček, če noče tvegati svoje vodilne politične vloge v Sloveniji. Kaj pa so, na primer, tudi Golobove izbrisane vrste z napotnicami za zdravstveni pregled drugega, kot neke vrste poboji, da bi partija še naprej ohranila oblast. No, zato pa bo prejel kako visoko partijsko priznanje – z vsem denarjem – kak umetnik, ki bo postavil sredi Ljubljane še en spomenik komunistom in jugonostalgikom, ki so bili menda žrtve slovenske agresije na Titovo Jugoslovansko armado, ko nas je ta “upravičeno” napadla že na sam prvi dan osamosvojitve.
