Piše: Frančiška Buttolo
Na mednarodni dan novinarske svobode v Sloveniji ali nič novega v slovenskem komunistično totalitarnem – javnem – novinarstvu
Danes (3.5.2024) je bila glavna tema jutranjih poročil na javnem radiu Prvem SVOBODA MEDIJEV, samo komunističnih, jasno, vsi drugi so vsaj nacionalistični, če ne kar fašistični in nacistični, primerni za prepoved, njihovi urednika pa za obsodbo na zaporno kazen.
Kot se spodobi, so se na radiu Prvem najprej spomnili tistih svojih kolegov, ki so padli na katerem od vojnih žarišč, predvsem zdaj v Gazi. O slovenskih žrtvah nekdanjih in sedanjih krutih političnih razmer pa samo to, da se je svoboda medijev v Sloveniji nekoliko povečala po odhodu Janševe vlade. O veselju ob zmagi Štefančičevega “je…o” večjega števila komunistov, ki so po prihodu Golobove vlade prevzeli vse javne medije, tudi s pomočjo vse bolj sorovsko totalitarne EU, pa ni bilo v današnjih jutranjih poročilih (ob sedmih) NITI BESEDE.
Zakaj ni bilo danes zjutraj pri poročilih ob dnevu medijev niti besede o žrtvah med novinarji v kateremkoli totalitarizmu – fašizmu, nacizmu ali komunizma – med slovenskimi novinarji? Ali na FDV nimajo predmeta z imenom zgodovina slovenskega novinarstva? Pa vendar so imeli slovenski novinarji v zadnjih štirih stoletjih prav slikovite spopade z različnimi oblastmi. Navsezadnje je bil prva žrtev slovenskega poklicnega novinarstva kar ustanovitelj Ljubljanskih novic, uradno prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik. Kajti umirjeni in zelo stvarni Dunaj, ki je spet z vso trdoto zavladal po padcu Napoleona, se je Vodniku dokaj kruto maščeval za objavo Ilirije oživljene – v čast in slavo tedanjemu romantičnemu – in tudi zločinskemu – vojnemu junaku Napoleonu.
V resnici je Vodnikovo navdušenje za Napoleona, ki je znal čudovito lagati o svobodi za vse, ideološko v marsičem podobno navdušenju sedanjih slovenskih levičarjev za ideje marksističnega multikulturnega globalizma velebankirja Sorosa in za njegove velikansko svetovno vojsko mehko totalitarnih aktivistov, zlasti pa aktivistk, kakršne so v Sloveniji na primer Nika Kovač, mag. Urška Klakočar Zupančič, dr. Neža Kogovšek Šalamon.
Zgodovino slovenskega novinarstva s številnimi žrtvami, so sedanji komunistični gospodarji RTVS mirno zamolčali. Zamolčali so prav vse slovenske novinarje, ki so bili največje žrtve opravljanja svojega poklica. Teh pa ni bilo malo.
Da, prvi “radijci” države Slovenije, seveda skoraj vsi Štefančičevi “je…i” komunisti, so mirno zamolčali prav vso slovensko zgodovino novinarstva, razen dveh let pod “diktaturo” Janševe vlade. Popolnoma tiho so bili o vseh žrtvah novinarstva – od Valentina Vodnika do Danila Slivnika (zaradi njegove knjige Kučanov klan, tako rekoč slovenskega prvega in edinega pulitzerja vrednega dela, ki ga je gotovo krvavo plačal, verjetno kar z življenjem, če smo odkriti!). Prav tako v poročilih na Prvem nihče ni omenil, kako ne bi smeli pozabiti, da se je v uredništvu Mladine porajala tudi samostojna in demokratična Slovenija, še zlasti zaradi člankov tedanjega novinarja Janeza Janše, ene največjih žrtev komunizma med novinarji v Jugoslaviji, če smo pošteni, pa tudi po ponovnem prihodu komunistov na oblast, prav kmalu po osamosvojitvi leta 1991. Za antikomunista Janšo, kot avtorja političnih člankov, so bila in so še vedno – vrata v zapor neprestano na stežaj odprta. Noč in dan represivne komunistične (še vedno) vladne sile čakajo samo še na novi Kučanov ukaz, naj ga obtožijo, mu sodijo in ga zaprejo. S tem se strinja tudi sorosovskiv del EU, saj je Kučan tisti nekdanji in sedanji partijski mogotec, ki že kar intimno, prav po mafijsko družinsko, prijateljuje z velebankirjem Sorosom. Skupaj prežvekujeta zadnjo kost EU, ponovno – neokomunistično – ustanovitev Jugoslavije, nekakšne jugovzhodne regije EU.
