Piše: Zdenka Goriup
S tem prispevkom se želim oglasiti na temo »Grad Strmol«, ki je pogosta v naših medijih.
Najprej se vračam na nedeljo 8. 5. 2022, ko sem na TV naletela na novo domačo serijo »Zlati ključi«. Mojo radovednost je pritegnila razlaga o Gradu Strmol kot edinstvenem biseru v občini Cerklje na Gorenjskem, ki jo je predstavljala serija ta dan:
Grad Strmol je bil po 2. svetovni vojni lastnikoma Radu in Kseniji Hribar zaplenjen oz. je prešel v družbeno last. Najprej je postal domovanje vladajoče partijske elite, nato pa protokolarni objekt Socialistične republike Slovenije. To funkcijo je obdržal tudi po osamosvojitvi Slovenije, potem pa, ko je bil po zaključenem denacionalizacijskem postopku vrnjen dedičem družine, je po odkupu postal last Republike Slovenije. Leta 2004 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in je po obnovi 2010-12 dobil še funkcijo ekskluzivnega butičnega hotela.
Iz promocijskega besedila gradu Strmol izhaja trditev, da za prestižni hotel, ki se ga ponuja najzahtevnejšim gostom, samo vrhunska ponudba – namestitev, kulinarika, lepa okolica – ni dovolj. Potrebna je neka zgodba! In za zgodbo so si turistični promotorji, ali predstavniki vlad, ali bog vedi kdo, izbrali pripoved o osebnem, intimnem življenju zakoncev Hribar, zadnjih lastnikov gradu, ne da bi jih pri tem moralno-etično ali čisto človeško ovirala znana okrutnost njune tragične in zgodovinske usode.
Zaradi pomanjkljive senzibilnosti opisovalcev njune življenjske poti je zahtevana zgodba, ki je podlaga za trženje hotelske ponudbe, dobila ekskluzivistične poudarke v poimenovanju nekaterih prostorov po njunih osebnih imenih, npr. Radov apartma kot najlepši, največji, najdražji; nato tudi salon – zajtrkovalnica gospodarice Ksenije, kjer se hotelski doživljaj, poimenovan »Graščak za eno noč« zaključi s prijetnim občutkom, da je bil gost, ki si je to želel in drago plačal, končno enkrat stanovalec gradu. Gostu se obvezno pokaže tudi fotografijo lastnice z oboževanim krokodilom v naročju ali (in tudi) se ga opozori na reprodukcijo znane »Kofetarice«. Slika je bila, tako kot vse drugo premoženje, lastnikom zaplenjena po njihovi usmrtitvi; nato pa je bila dedičem družine »de iure« vrnjena v last, ne pa tudi v posest, in je morala ostali pogodbeno v najemu (hrambi, sposoji?) za javne oglede in s tem tudi trženje, v Narodni galeriji v Ljubljani.
Bizarnost in neetičnost v zvezi s tragičnima osebama se ponovi tudi v radijski oddaji »Napotki« 6.12.2023, kjer je bil po predvajani podobni zgodbi o gradu Strmol na koncu oddaje nagrajen tisti poslušalec, ki je v kvizu uganil, s kom se je pred 2 svetovno vojno gospa Ksenija sprehajala po Tivoliju!
Naj se vrnem še na dan 5.8.2023 in k branju Sobotnega Dela, saj me pritegne razgovor novinarke Suzane Kos z gospodom Petrom Hribarjem. Ustavi me že njegova ugotovitev, da je bila nedavna odločitev aktualne vlade o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja primitivna politična poteza, jaz pa dodam – tudi izraz nekultiviranosti, pobalinstva in neke nepojmljive sovražnosti, zaradi česar so bila zagotovo prizadeta čustva mnogih naših ljudi. Gospod Hribar zato najavi, da bo od državnega vrha zahteval vrnitev tega spominskega dneva državljanom.
V nadaljevanju pogovora teče beseda o življenjski poti Hribarjev, sposobnih predvojnih gospodarstvenikih, o nasilni smrti lastnikov gradu, zaplembi premoženja, itd. Iz pogovora veje nemoč, jeza in melanholija ter trpko spoznanje potomcev žrtev, da je pot do narodne sprave, ki jo zavirajo politiki leve provenience, še dolga in gospod Hribar se je odločil, da bo rešitev tega narodovega bremena poskušal dokazati po spoštljivi in na resnici temelječi poti. Zaželimo mu srečno roko!
Vojna vihra je gradu prizanesla, ne pa lastnikoma. Grad je bil zgledno vzdrževan, in mikaven za tiste oči, ki sicer gradov niso marale in so jih raje ropali in rušili. Strmol je torej ostal fizično dobro ohranjen, vendar so lastniki za to morali plačati z življenjem. V grozljivo smrt so jih odgnali podivjani mladci, usmrtili v bližini gradu in zakopali. Po 80 letih si zato marsikdo težko predstavlja, da sta nedolžna lastnika izgubila življenje, da imamo danes zgodbo o njunem življenju kot dodatno hotelsko ponudbo! To je skrajna žalitev dostojanstva članov družine Hribar, še posebej posthumnega dostojanstva obeh žrtev! S to zgodbo je treba takoj prenehati, če želi Slovenija nositi civilizacijski obraz ene izmed srednjeevropskih držav.
Vsebina gradu Strmol kot spomenik državnega pomena mora dobiti novo visokokvalitetno vsebino, vredno spomina nekdanjih lastnikov in vseh drugih žrtev bivšega režima, podprto z bistvom našega preloma pred 33 leti.
Zdaj pa še nekaj misli k nenavadnem statusu razvpite »Kofetarice«, last družine Hribar, ki je ne more posedovati!
Zakon o denacionalizaciji (ZDEN) je po 33 letih samostojne Slovenije še vedno uzakonjena pravica do poprave pravnih, moralnih in materialnih krivic bivšega režima. Marsikateri člen ZDEN je bil, žal, zapisan tako, da ga je (bilo) moč tolmačiti in zlorabljati v dobro ali slabo razlaščencev. Tudi člen 17, poglavja »Oblike denacionalizacije« (ZDEN stran 146 in 147) glede vrnitve premičnin je zaradi zapisane dikcije nujen resnega pravnega tolmačenja. Vzemimo primer »Kofetarice«, ki je bila kot last strmolskih lastnikov z gradom in celotnim inventarjem vred zaplenjena ob njihovi usmrtitvi. Po denacionalizacijskem postopku je bila vrnjena dedičem v last, ne pa v posest, kajti za »Kofetarico« in nekatere druge slike je bil uporabljen 2. odstavek 17. člena ZDEN: »Premičnine se vrnejo v last in posest le, če niso sestavni del zbirk javnih muzejev, galerij in drugih podobnih ustanov«. Torej, to dikcijo izrablja Narodna galerija kot pravico, da že 20 let zadržuje sliko, kot da je bila ob odvzetju njena last. Slika seveda spada v opus oz zbirko del Ivane Kobilice, je pa last družine Hribar, ki jim je zaradi zlorabljenega člena ni dovoljeno uživati v lastnem domu. Nasprotno, galerija lastniku celo namiguje naj jo donira ali ji jo pod ceno proda, zato lahko trdimo, da je to eden drastičnih primerov pridobivanja eksponatov za svoje zbirke, ki si ga visoko kulturna ustanova Slovenije ne bi smela privoščiti.
Edino moralno pravilno bi bilo, da se slika(e) vrne(jo) zakonitim lastnikom, tudi v smislu mednarodnih aktivnosti glede vračila nezakonito pridobljenih umetniških eksponatov pravim lastnikom.
Čas je za moralni zasuk Slovenije!
Zdenka Goriup, Ljubljana
