Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Najprej, nismo Janševi podporniki skrajni desničarji, smo pa demokratični slovenski domoljubi, ne pa del svetovnega komunističnega gibanja. Zato – sem prepričana – stranka SDS nikakor ne izključuje možnosti povezave ali koalicije tudi s katero od levih strank.
Zato je potrebno pozvati vse razumne slovenske državljane naj nikar ne nasedajo Kučanovi predvolilni fatamorgani nekakšne marksistične multikulturne in globalistične Slovenije, ker je za vsem tem skrit komunizem, enak kot je bil Leninov, Stalinov ali Titov. Kučan je, kot dokazujejo njegove zadnje izjave, še vedno občudovalec “pravega”, Titovega komunizma, vse drugo, se zlasti slovenska – tudi Janševa – domoljubna demokracija, pa je zanj fašizem in nacizem. Saj to je res grozljivo! Pa še volitve so pred nami. V pričujočem razmišljanju skušam vsaj nekoliko osvetliti,kako je do tega prišlo, pa tudi, kako se izogniti nazadovanju, morda celo izginotju, samostojne in demokratične Slovenije, čeprav vse pogosteje samo na papirju.
Jasno, dr. Robert Golob ne bi smel biti več predsednik vlade, lahko pa bi bila Svoboda v katerikoli koaliciji, tudi v pretežno desni. Ta odprtost mora obstajati, če smo na desnici demokrati. Res je predsednik SD, gospod Matej Han, najbolj strpen vodilni politik na levici, vendar pa članstvo SD večinoma, razen nekaterih intelektualcev, ni takšno. Zato bi bila koalicija desnih strank s SD sprejemljiva samo v primeru, ko bi v Sloveniji imeli veliko koalicijo, česar tudi ne bi smeli izključevati.
Kar pa zadeva skorajšnjo – zelo nujno – pretežno desno vladno koalicijo, bi moral biti znan tudi vsaj minimalni skupni imenovalec med desnimi – vladnimi strankami in še morebitno katero levo. Saj “čisti” desni vladi verjetno sploh ne bi bilo mogoče vladati. Prvič zato, ker so vse leve stranke – po vem sveti – vse bolj skrajno nestrpne in komunistično revolucionarne, v Sloveniji paše najbolj. Drugi pa je potrebno upoštevati, da je celotni državni uradniški aparat v Sloveniji postavila (zaposlila!) izključno leva politika. Podobno je tudi z mediji. Zato je prav malo – še verjetneje pa sploh nič – upanja, da se po morebitnem nastopu desne vlade, že takoj po letošnjih volitvah, ne bi zaceli komunistični revolucionarni protesti, sabotaže med uradništvom in vse mogoče ovadbe v EU, vse lažne in sovražne do morebitne slovenske desne vlade.
Ni se mogoče slepiti, da je Slovenija demokratična država. To ni niti malo res. Slovenija je samo na papirju demokratična, v resnici pa ji vladajo Kučanovi komunisti. To ve vsak državljan Slovenije, pa tudi razmišlja podobno, kot sem pravkar napisala.
Razlike med slovensko levico in desnico pred državnozborskimi volitvami 22. marca 2026 je velikanska. Glavne razlike med slovensko politično levico in desnico pa se od leta 1945 pa do danes skoraj nič spremenile. Največja je razlika med slovensko levico in desnico pred letošnjimi volitvami zadeva njun pogled na obstoj Slovenije in njeni družbeno ureditev. Že od osamosvojitve leta 1991 je namreč znano, da obstaja v samostojni Sloveniji največja razlika med Kučanovimi in Janševimi pogledi in njunimi podporniki na sedanjost in prihodnost Slovenije. Gre torej za razliko med Kučanovimi, komunizmu naklonjenimi jugonostalgiki, in Janševimi tradicionalno domoljubnimi osamosvojitelji.
Značilno za Slovensko politiko je, da Kučanovi komunisti, in drugi njegovi levi podporniki, nekateri celo lastniki avtomobilov rolls royce, volijo izključno najbolj leve stranke in v medijih hvalijo samo Titove “zlate čase” , na primer, ko smo se vozili v službo z “delavskimi avtobusi” (to smo lahko slišali danes, 27.1.2026, na radiu Prvem dopoldne okoli 11. ure, ko so govorili o ukinitvi številnih pošt na podeželju). Težko je razumeti, zakaj si ti Kučanovi – najbogatejši – Slovenci, ko so pred radijskimi mikrofoni in televizijskimi kamerami, želijo Titovih “zlatih časov”, ko smo imeli en sam par čevljev. A tako je le do takrat, ko ugotovimo, da najbogatejši komunisti s tem predvolilnim osatom pitajo najrevnejše slovensko prebivalstvo, ki je pod zadnjo – Golobovo – vlado izgubilo vse, tudi tisto malo, kar je še ostalo od prej, po katastrofalnem gospodarjenju številnih drugih, bolj ali manj komunističnih vlad. Sicer pa Kučanovi najbogatejši komunisti v zasebnem življenju govorijo o revnih državljanih, da so “neumen folk”, v resnici sami osli. Pa saj so se v resnici skozi vso zgodovino komunisti grdo norčevali iz revnih, jih pobijali in zlorabljali, s hujskanjem priti nasprotnikom komunizma, vse to pa izključno za svoje vzpone na družbeni lestvici.
Kučanovi komunisti se tudi norčujejo iz sedanjih slovenskih domoljubov, še najbolj Janševih. Kakšna tragedija, da se moramo na slovenski politični desnici še zdaj, več kot tri desetletja po osamosvojitvi, bati za obstoj samostojne Slovenije in si prizadevati za ohranitev svobodnega tržnega gospodarstva, ki mu grozi centralistično vodeno komunistično, ki ga hočejo uvesti Kučanovi ekološki komunisti, po vzoru nekaterih socialističnih ekologov v EU.
Vse to pa žal pomeni, da načelno med slovensko levico in desnico obstaja približno takšna razlika, kakršna je obstajala že pred drugo svetovno vojno in tudi po njej, ko so zmagali komunisti in s Titom na čelu uresničili “svoj” krvavi program. Odpor nasprotnikov komunistične revolucije in komunizma je obstajal skoraj samo v imigraciji (delno še v zamejstvu), le v majhni meri pa v domovini, na primer v Cerkvi in kulturi oziroma med inteligenco, seveda zaradi grozovitega Titovega terorja.
V sedanjem času so nasprotja med slovensko levico in desnico le toliko drugačna od starih v Titovi Jugoslaviji, da Slovenije ni več v komunistični Jugoslaviji, ker so zmagali demokratični (protikomunistični) osamosvojitelji Slovenije, nasprotniki tako komunizma kot vključenosti Slovenije v Jugoslavijo (na Balkanu!). Ampak življenje je odtalo v Sloveniji podobno tistemu v Jugoslaviji. Vsepovsod so ostali na oblasti Kučanovi komunisti, seveda “prepleskani” v različne modne politične barve, bolj leve, na primer v mavrične, multikulturne, globalistične, ekološke, a vse so KOMUNISTIČNO RDEČE, kar se pokaže ob prvih plohah različnih pomladanskih – demokratičnih – neviht, kakršna je bila tudi slovenska pomlad pred osamosvojitvijo. Kučan jo je prav z nacistično strastjo zatiral in zapiral v najtemnejše ječe. Da, bil je krvnik, pomembni komunist v Jugoslaviji in predsednik demokratične Slovenije – tovariš Milan Kučan.
Upoštevaje zgornja dejstva, takoj postane jasno, da slovenska levica smrtno SOVRAŽI slovensko desnico. Sovraži pa jo zato, ker so ji osamosvojitelji, za številne slovenske komuniste nekakšni sodobni fašisti, še posebno gospoda Janez Janša (med osamosvojitvijo zelo uspešen obrambni minister) in Igor Bavčar (prav tako uspešen notranji minister)v vojni za samos). Seveda bi se morali glavni komunistični politiki po osamosvojitvi (1991) umakniti z oblasti, vendar tega niso storili. Vedeli so, da se dovolj nekdanjih pomembnejših komunistov in njihovih družin boji izgubiti nekdanje privilegije, še zlasti finančne in na družbeni lestvici, na primer vodilna mesta v državnih ustanovah in podjetjih. Zato so komunisti – še vedno vodilni v skoraj vseh pomembnih državnih službah – začeli terorizirati vse glavne osamosvojitelje, jih preganjati in brez razloga zapirati, tudi za več let, da bi VSA politika v Sloveniji ostala še naprej komunistična,samo navidezno demokratična. To pa je značilno za delovanje vseh največjih MAFIJ. In Kučanov klan JE mafija.
Mediji, skoraj vsi komunistični, neposredno – ali pa okoli ovinkov plačani – iz državnih sredstev (privatni v lasti komunistov, ki so poskrbeli za oglaševanje iz državnih in privatnih virov) – brez sramu – že od osamosvojitve – namigujejo in rovarijo, da sta slovenska osamosvojitev in demokracija navaden fašizem, in s to zločinsko propagando celo zmagujejo na volitvah.
Komunisti so ustanovili kup novih strank, s samimi demokratično zvenečimi imeni, in še naprej – skoraj enako kot v komunistični Jugoslaviji – po osamosvojitvi skoraj nepretrgoma vodijo Slovenijo – seveda v sedanji politični (državni), gospodarski in kulturni BANKROT. Samo takšen je lahko moj pogled na obstoj sedanje Slovenije in na njene kulturno civilizacijske temelje, torej na slovenski narod, ki ga komunisti z vso silo uničujejo, na primer z marksistično multikulturnostjo (z uničevanjem družin, slovenske kulture, kmetijskega podežalja, krščanske vere in podobno), z globalizmom, z odprtimi mejami za množice ilegalnih migrantov s – slovenski diametralno nasprotnimi, tudi sovražnimi – kulturami. Pogled na vpliv vrednot Sorosovih aktivistov, ki imajo svoje kremplje prav v vseh mednarodnih komunističnih gibanjih, pa v Sloveniji pokaže, da so Kučanove slovenske nevladne organizacije, na primer Mirovni inštitut, inštitut 8. marec, Slovenska filantropija. Ta na nek način, vsaj tako jo razumem, omejuje pomoč slovenskim otrokom tako, da moramo dajati, če hočemo pomagati svojim, veliko denarne pomoči tudi – vsem mogočim – tujim otrokom. Vse povedano pomeni, da Kučanov komunizem za Slovenijo – še vedno – ni nič manj okupatorski od vojske JLA na začetku osamosvojitve Slovenije, leta 1991. Da, komunizem v Sloveniji je še vedno takšen, kakršen je bil Leninov, Stalinov in Titov, le da je zdaj Kučanov, mafijsko umetelno zavit v plašč sorosovske multikulturnosti, ilegalni migracij, ekološkega socializma in podobnih slepil, nekakšne fatamorgane nebes za ves svet, seveda v komunizmu.
