Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Pri svojih več kot osemdesetih letih res ne morem ravno jokati, ker mi ne ostaja prav veliko časa za življenje. Je pač že skoraj končano. In ni takšno edino, veliko je podobnih. Dvoje stvari pa je pri meni gotovo drugačnih, kot so pri večini: ne verjamem v onstransko življenje in ne verjamem, da puščam za sabo slovenski narod s še dolgo prihodnostjo.
Čeprav verjamem v rojstvo Jezusa Kristusa, večino življenja nisem verjela v Boga, še posebno v človeški podobi, kot vsemogočno silo, ki pa človeku pušča svobodno izbiro, vendar pa PRVO, ne etično nesprejemljivo. Vsekakor pa sem vedno verjela, da je bila krščanska vera tista – najboljša – socialistična – – POLITIKA, ki je bila sposobna uspešnega spopada s suženjstvom. Res je prav suženjstvo uveljavilo aristokracijo duha in kulture, vendar pa socialno ni razumelo bistva človeka, da smo ljudje vsi enaki. Tako, kot krščanstvo ni razumelo, da smo ljudje enaki tudi z živalmi. In tako kot je bilo za več kot 2000 let krščanstva značilno omalovaževanje vsega, kar ni bil človek, še zdaj vse bolj kaže, da vodilna – ekološko globalistična – politika, omalovažuje človekovo mesto v naravi. Z vso brezobzirnostjo do človeka kot krone stvarstva, poleg vsega pa še v zaščiti božjih rok, ekološki globalizem človeka izenačuje z živalmi, rastlinami in neživo naravo. V zahodni – krščanski – veri je takšen pogled najbliže sv. Frančišku.
Naš svet v vesolju, kot ga dojemajo ekološko ozaveščeni marksistični multikulturni globalisti, pa se zdi, v primerjavi s filozofsko etiko v antiki in s teološko (krščansko) v zadnjih dveh tisočletjih, še najbliže nekemu novemu suženjstvu. Bistvena razlika med staro in novo suženjsko in krščansko (srednjeveško in novoveško družbeno ureditvijo) pa je najbolj vidna v vsem, in kar zadeva položaj človeka v svetu. Ta zdaj ni več pomemben kot glavno razumsko (filozofsko) središče vsega, kakor v antiki, in kot etično (čustveno) središče, kot v krščanskem srednjem in novem veku, temveč kot NUJNO ZLO v svetu, ki ga samodejno vodita znanost in tehnologija. Pr tem pa ju – znanost in tehnologijo – tako antična filozofija kot krščanska etika (z vsemi vrstami ljubezni), samo ovirata. Človek se bo moral sprijazniti, da je zanj na svetu in v njem vse manj prostora. Kot prvega zla, pa se mora marksistični multikulturni globalizem znebiti Zahoda, zlasti Evrope. Za začetek so novodobni filozofi – znanstveniki po zgledu antičnih in kristjani – nagnali v Evropo in druge zahodne civilizacije milijone ilegalnih migrantov iz tretjih držav, da bi uničili belo raso, ki je na Zahodu glavni gospodar. Ko pa ne bo več zahodnega človeka, bo konec vere, da je krona stvarstva. S tem bo omogočeno nemoteno samodejno delovanje in vodenje sveta – brez osebnima – znanosti in tehnologiji. Takšna družbena ureditev pa se še najbolj prilega azijski mentaliteti, ki ni nikoli sprejela niti antične niti krščanska zahodne misli.
Prepričana sem, da prav v takšnem svetu vsaj v že kar velikem delu, končujem svoje življenje. Prav diši že po Aziji.
