Piše: Frančiška Buttolo
Naj najprej izrazim globoko sočutje z žrtvami sedanjega neokomunizma na javni televiziji, pa tudi ogorčenje. Komaj smo se navadili na normalne oddaje in na normalne novinarje, pa bomo – kot vse kaže – spet tam, kjer smo bili pred zadnjimi spremembami. Spet bomo zvečer ugibali, ali je kaka novinarka duševno bolna, ali pa – bognedaj – pijana. Spet bomo spremljali komunistične proslave, na katerih bodo najvišji z vrha slovenske leve politike pojasnjevali kakemu novinarju z javne televizije – novinar pa nam, gledalcem – zakaj je okoli 200 000 povojnih pobojev v nekaj mesecih po koncu druge svetovne vojne (prim. skupinski članek o tem dogajanju v Zavezi 2005) drugorazredna tema – vsaj v primerjavi z obletnico kakega sestanka AFŽ. Seznami oseb, ki se na javni televiziji NIKOLI IN NIKDAR ne bodo smele pojavljati, pa bo vseboval približno toliko imen kot državni volilni imenik.
In ko berem, kaj se dogaja na naši javni televiziji, se mi resnično zdi, da bo spet tako, kot je bilo v začetku šestdesetih, ko sem med študijem (brez štipendije, ker mi je za primerjalno književnost nihče ni hotel dati!) tudi sama delala v tej ustanovi, namreč v eni od njenih političnih dokumentacij.
Ko sem začela z delom, mi je prijazna, prav materinska šefinja (Primorka kot jaz), ko je videla, da nimam niti ure, in da se – podeželska nevednica – zahvaljujem, ko po telefonu sprašujem za čas (da ne bi zamudila vlaka proti domu v Postojni) nekoliko seznanila tudi s tem, kako se moram obnašati, da ne bom izgubila te svoje honorarne zaposlitve, da moram biti vedno prijazna z vodilnimi, tudi če so pijani ali prostaški.
O tem sem se kmalu lahko prepričala. Ko sem nekoč prišla, še čisto na začetku, iz stranišča na hodnik pred dokumentacijo, sem se prestrašila neke skuštrane, bose in nore – ali pa pijane – ženske, ki je šla pred mano v dokumentacijo. Brez besed je vzela naročeno gradivo, ki ji ga je izročila šefinja, in odšla. V dokumentaciji pa so mi povedali, da je odlična novinarka, da pa ne mara partijcev, in da je “revica”, ker jo mož, “velika, velika partijska živina” na televiziji, surovo pretepa in ponižuje. Povedali so mi tudi, da so se nanjo navadili, ker je v resnici krasna ženska, njen mož pa “prasec”. Prav s posebnim veseljem sem ji pripravljala različne zunanjepolitične članke za njene oddaje, seveda vse hudo komunistične, pa beograjske.
V dokumentaciji sem sodelavcem povedala, da sem to novinarko že enkrat prej videla, pred glavno pošto v Ljubljani, in si jo – tudi študentka francoščine in oboževalka francoske mode – zapomnila zaradi njenega prekrasnega chanel kostima, verjetno originalnega, in prav tako chanel čevljev in torbice, vsega v čudoviti čokoladni barvi. Gotovo je bila ta dama takrat najelegantnejša v Ljubljani. Sicer pa je bilo tedaj na televiziji kar nekaj elitne partijske gospode, saj se je moja najbolj šik kolegica iz prvega letnika vozila na obisk k svoji mami na televizijo v belem mercedesu, mene pa je peljala z njim celo na brucovanje. Ni mogla verjeti, ko sem ji povedala, da se vsak dan vozim na predavanja z vlakom iz Postojne. Preden me je peljala na brucovanje, me je namreč vprašala, ali bom šla s svojim avtom, ali pa me lahko pelje kar ona. Pojma ni imela o tem, da sem večinoma časa na predavanjih lačna, da je četrt črnega in voda iz pipe v univerzitetnem stranišču vse, kar sem si lahko privoščila od jutra do večera, ko sem bila spet doma v Postojni. Zato se absolutno strinjam, da bi moral biti prispevek za javno televizijo prostovoljen. Večina denarja na televiziji gre gotovo za velike televizijske “živine”, bolj malo pa za vse druge. Zakaj pa morajo te velike televizijske “živine” plačevati vsi državljani, ni jasno. Ali morda zato, ker so televizijske “živine” še vedno partijske, celo udbovske?
