Piše: Frančiška Buttolo
Gospod režiser, kot hodim običajno zadnja leta, ko se zaradi poškodb hrbta le še s težavo gibljem, sem tudi danes popoldne odšla na sprehod okoli našega naselja. Vsepovsod je bilo tako prazno, kot je bilo leta 1991 med osamosvojitveno vojno, v tistih dneh, ko so nas v medijih obveščali, da je zaradi ostrostrelcev marsikje nevarno celo odnašanje odpadkov v smetnjake. Ali pa takrat, ko so sporočali, da grozi nevarnost jugoslovanskih letalskih napadov. Res je večina odšla iz mesta, a tako grozeče tišine in praznine že dolgo ni bilo.
Gospod režiser, temu pa se nisem prav dolgo čudila. Vsepovsod sem med sprehodom lahko na lepakih in letakih novodobne OF prebirala pozive k uporu proti fašizmu v Sloveniji. Nehote sem pomislila, če sem morda na spisku fašistov, ki se jim nasledniki OF nameravajo upreti. Pa če se moramo vsi obvezno vključiti v OF. Na vratih ene od obskurnih pisarnic pri prvih smetnjakih sem namreč zagledala čisto uradni napis: OF. Tisti OF je imel ob straneh nekakšni veji, podobni jelenovem rogovom. Tako da je bil simbol OF podoben križancu med OF in in nacističnim SS. Moj Bog, sem pomislila, saj so sedanji uporniki vendarle priznali, da je za stare komuniste, ki so že 1939 podpisali pakt Hitler-Stalin, v času večdnevnega (in še vedo nejasnega) nastajanja OF, strogo veljala prepoved upiranja nemškem okupatorju. Morda so si tudi zaradi tega omislili nekakšen ljudski odpor, ki so ga šele pozneje tudi javno prevzeli komunisti i sami in ga vodili na totalitarni način. Tudi tako, da so prepovedali vsakršno drugo odporniško delovanje, ki bi potekalo mimo OF. Nazadnje pa sem se še vprašala, kdo neki plačuje vso to današnje uporništvo in vse različne pisarnice, kakršna je naša pri smeteh, in tudi velike pisarne OF.
Gospod režiser, ne morete si misliti, kako takšne pisarnice pospešujejo sožitje med državljani! Sprašujemo se, komu vse se bodo vsi ti revolucionarji sploh uprli. Pa tudi kako se jim bodo uprli. Ni nam prijetno, verjemite.
Gospod režiser, jih bodo – vse, ki ne bodo v OF – vaši uporniki “likvidirali”? Po zgledu komunističnih prednikov v ljubljanskih akcijah med drugo svetovno vojno? Ali vaše skrajno leve politične sile res nimajo niti tolikšne priljubljenosti med državljani, da bi počakali do volitev v prihodnjem letu? Imajo tako malo simpatij med državljani, da jim ne kaže, gospod režiser, prav nič drugega, če hočejo ostati v politiki, kot to, da pandemijo, ki je še dolgo ne bo konec, izkoristijo za državni udar? Podobno, kot so komunisti, tedaj hudi stalinisti, svetovno vojno izkoristili za prevzem oblasti? Hudo je bilo, tako hudo, da večina slovenskih akademikov tega pa zdaj noče priznati. Raje še kar jokajo, jočejo kot dež.
Gospod režiser, ko sem prišla ob treh domov s sprehoda, sem prisluhnila radijskim poročilom. In glej ga šmenta, slišala sem, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti brez uspeha skuša uveljaviti nekakšno spravo, ker so razmere v Sloveniji preveč zapletene. Imamo preveč problemov, ki jih ni mogoče rešiti tako, da bi bili vsi zadovoljni: pa rdeči, pa črni, pa beli, pa osamosvojitelji, pa jugonostalgiki, pa ti pa oni in številni drugi strani. Tako so tarnali, da mi je šlo že na smeh, čeprav je bilo vse skupaj hudo žalostno. Velik kup sprenevedanja in bežanja od iskanja rešitev.
Gospod režiser, spominjali so me, vsi ti spravni poskusi silnih akademikov, čisto drugačnih od vas, upornikov, gospod režiser, čeprav v resnici oni – zlasti še vedno komunistični akademiki – vodijo vašo vstajo, da, spominjali so me, vsi tisti poskusi sprave, na poročila naših dopisnikov iz katere od tako imenovanih banana držav, kjer ne more priti do sprave zaradi spopadov med različnimi plemeni z dolgo zgodovino medsebojnega bojevanja. Slovenci namreč nimamo višjega, za etične sodbe pristojnega telesa višjega od SAZU.
Gospod režiser, ampak, upam, da to veste, kot vemo vsi kulturni ljudje na svetu, ne more biti niti sprave niti demokracije, torej upoštevanja rezultatov demokratičnih volitev, dokler volitve številne navdajajo s strahom, da bo po njih zavladal takšen ali drugačen totalitarizem. Samo demokratične, ne pa ustrahovane, volitve, svobodno oddani glas ljudstva, dajejo možnost spravi in demokraciji. Ne revolucionarni prevzem oblasti, gospod režiser.
Spoštovani gospod režiser, navsezadnje imamo parlament. Navsezadnje imate tudi vi v njem svoje poslance. Tako dolgo bomo propadali, izumirali in na koncu morda povsem izginili, dokler nam vsem ne bo jasno, da imajo v kulturnih državah državljani glavno besedo prav v parlamentu. Ne na ulici, ne pod kakim drevesom, ne v kaki pisarnici, ob takšnem ali drugačnem smetišču zgodovine, kot v našem – sicer prav prijaznem — naselju.
Spoštovani gospod režiser, s temi vašimi komunističnimi revolucionarnimi vstajami po balkansko, pa morate enkrat za vselej končati. Saj bodo gledališča kmalu spet odprta, da si bomo državljani lahko z navdušenjem ogledali kako boljšo – in predvsem manj nevarno – igro oziroma komedijo. Zakaj ne v vaši režiji. Veste, jaz kar nekako verjamem v vašo nadarjenost, v vaše vojaške sposobnosti pa ne, nikoli ne boste drugi – slovenski – Napoleon.
Prav prijazen pozdrav, gospod režiser Jaša Jenull,
Frančiška Buttolo, Ljubljana
