Piše: Kari Karinger
Seveda še niste pozabili, ljudje božji, kako bi lahko? Da so nekrščanske barabe sveti Mariji v naročje narisali podgano namesto bambin Jezusa.
Zdaj pa oni v Črnučah pred brlogom čakajo podgano, da bi jo potolkli, ker jim krade volivce. To ni naključje, to je kazen božja.
Moji predniki Avari niso nikoli sprejeli krščanske vere. Osem let so se bojevali s franki, ki so po celi Evropi nabrali ogromno vojsko. Potem so se umaknili nazaj v Kyrgiz, kjer so še danes. Jaz pa prof. dr. Jezusa Kristusa zelo cenim kot prvega sociologa nekatere njegove teorije sicer niso za vsakdanjo rabo. Tisto – »Če te kdo udari po levem licu, nastavi mu še desnega« bi jaz dopolnila »In, če si upa še enkrat ga od spodaj mahni v brado, da se bo prevrnil. Potem ga še brcni v koleno da bo težko hodil.« To metaforo je treba prav razumeti. Odločnost, strpnost, prizanesljivost, so odraz močne psihe, ki vedno doseže dober namen. Kazen božja ali maščevanje pa tudi ni vedno na mestu. Samo takrat, kadar doseže spoznanje. Samo zaradi povračila je brez smisla. Škoda cajta. No, tako se zdaj nekrščanske barabe prijemajo za glavo: »Kaj nam dela!« Prav jim je. Šlik šlak. S svojo hudobijo so si grob skopali. Pošteni ljudje jih ne marajo. Volivci jih zapuščajo. Zdaj vidijo, kam te pripelje zloba. Ave Marija
Kari Karinger, Črnuče
