Piše: Frančiška Buttolo
Gospa ministrica je sinoči očitala Slovencem, da ne obvladamo digitalizacije, ker v sedanjem času ni dovolj poznati samo določeno število črk, če hočemo biti pismeni. Gospod avtor proslave pa je Slovence zafrkaval, da ne poznamo niti slovenske slovnice niti ne znamo – vsaj v širši javnosti – govoriti knjižne slovenščine.
Vsaj delno oboje velja, ampak gospa ministrica in gospod avtor proslave, žal, zelo žal, nista navedla niti enega samega PRIMERA, morda kratkega skeča, kako se mora v resnici slovensko komunicirati (sporazumevati, ali – oh, še po starem – občevati). Če bi kot prekrasen primer avtor proslave navedel vsaj en sam primer, bi bila sinočnja prireditev manj dolgočasna, pa tudi bolj pravična do vseh Slovencev in slovenskih državljanov.
Primera, v pojasnilo, jasno, kdo in kje v Sloveniji najslabše, celo najširši javnosti, govori slovensko, in kdo komunicira še z gosjim peresom, namesto z računalniki, gospod avtor proslave najbrž ni navedel samo zato, ker vsa Slovenija že dolgo ve, kdo je ta človek.
Da, vsi državljani Slovenije prav to že dolgo vemo. Vemo, kakšno komuniciranje v Sloveniji je potrebno za najdaljše vodenje Ljubljane, glavnega mesta Slovenije, in kakšno komuniciranje je potrebno za pridobitev velikih vsot na bančnih računih. In vemo, kakšno komuniciranje je potrebno tudi za največji ugled med Slovenci – še posebno pa med slovenskimi državljani.
Uporabljati moramo slovensko-balkansko ljubljansko govorico in se hvaliti ( vsaj še do nedavnega), da ne uporabljamo računalnika, ter se na televizijah širnega Balkana hvaliti, da se nam v Sloveniji (seveda demokratični!) pa res ne more nič zgoditi, ker (in dokler) sovražimo Janeza Janšo.
Kako zanimiv slovnični dramski PRIMER je manjkal sinočnji proslavi!
Frančiška Franca Buttolo, Ljubljana
